Pravo komorno koncertno vzdušje v Križevniški cerkvi s prvim koncertom na tej lokaciji v okviru 71. Ljubljana Festivalu je lepa, prijetna in optimistična napoved celotnega programa, ki nas do konca festivala še čaka. Ensemble Dissonance se je z nagovorm umetniškega vodje Klemna Hvale spomnil januarja letos umrle Brigite Pavlič, ki so ji koncert v celoti posvetili.
Ozarjena noč, vse fotografije Marijan Zlobec
Hvala je spomnil na njeno bogato glasbeno organizacijsko delo v Mariboru v okviru Koncertne poslovalnice Maribor, Festivala Lent, Glasbenega septembra, Festivala Maribor, Evropske prestolnice kulture leta 2012…Kdor jo je spoznal in bil v stikih z njo, se bo rad strinjal, da je bila prepolna optimizma, radosti nad celovitim glasbenim okoljem, ki ga je srečevala vedno znova v Mariboru, pa tudi okolici, kamor so se koncerti selili. Posebno rada pa je imela ljudi, vrhunske glasbenike in glasbenice različnih starosti, iz mnogih kulturnih okolij. Hvala je omenil sodelovanje z Avstralcem Richardom Tognettijem, ki je zelo uspešno in odmevno pripravljal programe Glasbenega septembra, bil solist violinist, imel svoj Australian Chamber Orchestra in znal povezati glasbeno dogajanje v Mariboru in Gradcu.
Klemen Hvala
Brigite Pavlič se sam spominjam z veliko naklonjenostjo in spoznanjem, kako dragocena in topla osebnost je bila, hvaležna, ko me je zagledala v njenem glasbenem Mariboru.
Hvaležnost Klemna Hvale, izražena pred samim začetkom koncerta, je pravzaprav redka na koncertih.
Alja Mandič Faganel
Ensemble Dissonance je za prvi del koncerta izbral Schönbergovo Ozarjeno noč, izvedeno s šestimi glasbeniki, samo godalci. To je jagodni izbor iz komornega ansambla, v katerem smo z violončelom v rokah videli Aljo Mandič Faganel in Gala Faganela, violo sta igrala Maja Rome in Roberto Pali, koncertna mojstrica ali prva violinistka je bila Kana Matsui, ob njej pa še Jerica Kozole.
Gal Faganel
Ozarjena noč je bila na Ljubljana Festivalu nazadnje izvedena pred kakimi petnajstimi leti v Slovenski filharmoniji s tujimi glasbeniki, zdi se mi, da je bil med najbolj znanimi glasbeniki violist Bruno Giuranna, ki je tedaj sodeloval z violinistko Anne Sophie Mutter in violončelistom Mstislavom Rostropovičem. Še prej pa je Schönberga izvajal Godalnu sekstet Münchenske filharmonije, v katerem je prvo violino igral koncertni mojster Sreten Krstić.
Roberto Papi
Izvedba sinoči je bila vrhunska v vseh pogledih. Res da je tonska pesnitev kot komona glasba še iz mladostnega skladateljevega obdobja, iz leta 1899, da temelji na pesnitvi Ozarjena noč nemškega pesnika Richarda Dehmla in da je povezana s konkretno ljubeznijo do Mathilde, sestre Alexandra Zemlinskega. A to je skupek vseh ustvarjalnih komponent, ki so pripeljala do izjemne kompozicije.
Violina in violi
Občudovali smo tako sijajno skupno igro kot prelivanje melodij, zlasti one najbolj znane; polne sentimenta, topline, duhovnega, poznoromantičnega izročila. Vse je prevelala umirjena in poglobljena igra, prefinjenost, globoka občutljivost, skratka vrhunska komorna igra. Občinstvo je bilo kot balzamirano.
Aplavz za Ozarjeno noč
Pri Pesmi o zemlji imam precej drugačno mnenje in vtis. Poslušali seveda nismo izvedbe Gustava Mahlerja za simfonični orkester, tenorista in mezzosopranistko, ampak za komorni ansambel v priredbi dela prve pesmi Arnolda Schönberga. Preostalih pet pesmi je priredil dirigent Rainer Riehn leta 1980.
Polna Križevniška cerkev
Na partituri, po kateri je sinoči dirigiral Jonathan Stockhammer, je pisalo Tenor in Alt, poslušali pa smo tenorista in baritonista. Sam te verzije nimam za prave ali avtentične, ker je bistven ženski kontrast in princip, izpoved, glasovni vtis, dialog moškega in ženske, ne pa vokalna istospolnost.
Tenorist Paul Schweinester
Spominjam se one sijajne izvedbe s tenoristom Thomasom Moserjem, ki ga je v Ljubljano pripeljala mezzosopranistka Marjana Lipovšek. Vseeno je velika razlika, ali najdaljšo, šesto pesem Slovo poje ženska, še posebej take osebnostne globine, kot jo je z odra, pa tudi sicer, izražala ona.
Baritonist in dirigent
Sinoči pa je izvedba vendarle imela en vrhunec, ki ga lahko vidimo kot izjemno kreacijo. Nemški tenorist Paul Schweinester je pokazal naravost sijajno koncertno formo, pripravljenost (tri svoje pesmi je pel na pamet), izraz, lepoto glasu, bolj dramsko čvrsto kot lirsko naravnanost ali pristop k podajanju pesemske snovi. K takemu razpoloženju ga je pripeljala že prva Pivska pesem o trpljenju Zemlje kitajskega pesnika Li Tai Poa, potem je interpretiral še pesem O mladosti ter še Pijanec spomladi, obe prav tako legendarnega Li Tai Poa, ki ga je v svoji Kitajski liriki predstavil in poslovenil Alojz Gradnik. S tenoristom smo doživeli vrhunec večera.
Tomaž Sevšek
Pri baritonistu Jaki Mihelaču je bila prav tako prisotna želja po vrhunski interpretaciji njegovih treh pesmi: Osamljeni v jeseni (Čang Tsi), O lepoti (Li tai Po) in Slovo (Mong Kao Jen in Vang Vei). Mihelač ima prijeten žameten glas, primeren tako za operne vloge kot koncerte ter Lied.
Godala
Bistveno je, kako naredi vtis z zadnjo pesmijo Slovo. Zadnji stavek je približno enako dolg kot prvih pet stavkov ali pesmi skupaj in ga razlagajo kot transcendentni vrhunec in finale dela. Zanj so značilni glasbeno tematska razdrobljenost, dolg boj za vrhunec, globoka osamljenost in hoja v nič (in s tem v temo). Šele v tem skoraj polurnem finalu postane zaporedje pesmi ne več konkretno razpoloženjsko, na trenutke prozaično (tenoristova peta pesem o pijancu spomladi), ampak poduhovljeno, kar slišimo že v prejšnji pesmi O lepoti.
Meta Pirc
Če bi nastopila kakšna nemška ali slovenska dramska mezzosopranistka, kot naša Monika Bohinec, bi dobili nekaj povsem drugačnega. Morda pa bo za ta izziv še kakšna priložnost.
Aljaž Beguš
Dirigent Jonathan Stockhammer je bil odlično pripravljen in je dirigiral zelo suvereno ter sugestivno. Bolj v celotni, skoraj enourni izvedbi, prihajajo do slabše slišnosti posamezni inštrumenti, ko pihalci prekrijejo občutljiv harmonij in celesto (Tomaž Sevšek) ali celo klavir (Luca Ferrini). Aljaž Beguš je igral klarinet in bas klarinet in pazil na nekaj zelo slišnih odtenkov, močno dinamiko je uveljavil rogist Jože Rošer, vrsto opaznih solističnih taktov je imel fagotist Miha Mitev, odlična je bila flavtistka in piccolistka Meta Pirc, na oboo in angleški rog pa je igral Sorin Crudu. Zasedba petih godal je bila podobna kot v Ozarjeni noči, le da je kot peti godalec nastopil kontrabasist Stevan Jovanović. Igrala sta še dva tolkalca: Lola Mlačnik in Gal Krajčič.
Baritonist Jaka Mihelač
Že lani se je pokazala rahla stisnjenost vseh glasbenikov pred glavnim oltarjem. Verjetno bi se dalo še kaj preurediti, dodati dvignjeno platformo za pihalce. Vtis je, da zvočno še ni vse idealno, prav tako ne optično, a to je problem vtisa samih nastopajočih in organizatorjev. Če je klavir na eni strani, harmonij in celesta pa povsem na drugi, lahko to pomeni, da jih ne slišiš (dovolj jasno).
Dirigent
Polna Križevniška cerkev je bila navdušena nad celotnim koncertom s sicer precej sumljivim naslovom Mahler v Ljubljani. Morda pa bi pod tem naslovom kdaj izbrali kaj iz onega bogatega opernega repertoarja, ki ga je v resnici dirigiral v ljubljanski sezoni 1881/1882, ali pa pianistični program, kot ga je sam izvajal na le enem koncertu. Dr. Primož Kuret je o vsem tem pisal v svoji knjigi Mahler in Ljubljana 1881 – 1882.
Priklon ob dolgih aplavzih
Marijan Zlobec