Lady Macbeth: “Pot k moči je prepolna zločinov!”


Take ovacije, kot smo jih doživeli sinoči v polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma na 71. Ljubljana Festivalu, so možne samo ob največjih koncertih na svetu. Vnovično gostovanje najslavnejše operne pevke na svetu Ane Netrebko, ki so se ji na odru izmenoma pridružili ali sami nastopili njen mož, tenorist Yusif Eyvazov, mezzosopranistka Elena Zhidkova, baritonist Željko Lučić, Simfonični orkester RTV Slovenija in dirigent Michelangelo Mazza, ostaja najžlahtnejši glasbeni dar velike umetnice, njene celovite osebnosti, človeka, ki so ji ponekod zaradi razmer, kot jih vsi poznamo, zelo krivično zaprli vrata, ravno v Ljubljani pa se počuti bolje kot doma, izraža hvaležnost in potrjuje lepoto ambienta, koncertnega vzdušja, ki jo nosi na krilih spontanih odmevov, da se lahko razdaja po vsem odru, kot smo prepričljivo videli z izvedbo konca četrtega dejanja Verdijeve Aide.

Aida in Radames na prostoru za zbor v Gallusovi dvorani, fotografije Marijan Zlobec

Po koncertu se je zaustavila, tako kot lani, na odru, da se je lahko pozdravila z obiskovalci in gosti, med njimi so prišli njeni Rusi in drugi tujci, čestitat pa ji prišla, tako kot drugim nastopajočim, slovenska predsednica Nataša Pirc Musar z možem, kar pa je njun že drugi obisk letošnjega festivala.

Elena Zhidkova

Koncert je bil zelo zahteven, močan, pokazal in izpostavil je Giuseppeja Verdija v njegovih eksistencialističnih, bivanjskih, kompleksnih in kompliciranih trenutkih, ko je v ospredju boj na življenje in smrt, usoda posameznika, ki pade v objem vsakršnih osebnih stisk, prevar, zločinov, laži, spopadov, maščevanj, ljubezni, ki se tako kot v Aidi konča s smrtjo. Ampak na odru nismo doživeli samo usode Aide in njenega Radamesa ter ob strani odra še poraženo Amneris, ampak so bili na koncertu izvedeni še zelo zahtevni prizori iz Rigoletta, Plesa v maskah, Moči usode, Trubadurja, na koncu še Traviate.

Ana Netrebko

Ana Netrebko je začela koncert s kavatino Lady Macbeth iz opere Macbeth “Nel dì della vittoria… Ambizioso spirto…  Vieni t’affretta”, kar pomeni izjemno zahteven in težak, temen začetek, podobno kot je začela svoj lanski koncert z arijo iz Donizettijeve Anne Bolene. Kot da bi izzivala usodo oziroma posredno odgovorila na vse, kar se dogaja v realnem svetu, saj kot Rusinja to zelo občuti. Eno izmed sporočil Lady Macbeth, kot ga poje Netrebko, se glasi: Pot k moči je prepolna zločinov. Netrebko hoče biti čim bolj dramatična, vseobsegajoča, v bistvu gospodovalna in dominantna, kar ji glede na njen položaj, izkušnje in leta nastopanja še kako ustreza. Dramatičen sopran je možen, če imaš glas in izraz pod nadzorom, znaš barvati glas s temnimi odtenki, pri čemer pa nenehno paziš na celovitost operne prezence, ki jo Ana Netrebko v Gallusovi dvorani obvlada že od poprej.

Yusif Eyvazov je takoj zatem napravil velik vtis z interpretacijo arije oziroma prizorov “Ella mi fu rapita!…Parmi veder le lagrime…Possente amor”,  vojvode Mantovskega iz opere Rigoletto. Že poprej smo občudovali njegovo glasovno in interpretativno zorenje, tokrat ga je samo še potrdil.

Sledil je kvartet: “Un dí, se ben rammentomi…Bella figlia dell’amore”, nastop Gilde, Magdalene, vojvode in Rigoletta iz opere Rigoletto. Če je bilo za Ano Netrebko takoj opazno, kako se zna prilagoditi karakterju vloge in se pretopi v lirki glas, kako je Yusif Eyvazov prepričal z vlogo že od poprej, kako sijajno odrsko in pevsko prezenco je imel baritonist Željko Lučić, pa se je žal izkazalo kako nebogljena je bila na odru mezzosopranistka Elena Zhidkova.

Željko Lučić je v nadaljevanju koncerta nastopil sam z arijo Renata “Alzati! … Eri tu, che macchiavi quell’anima”, iz opere Ples v maskah. Lučić je nastopil v sijajni vokalni kondiciji in z dominantno, občudovanja vredno odrsko operno prezenco. Njegov glas je izenačen v vseh legah, še posebej je bilo opazno, da ne pojema v višinah.


Ana Netrebko se je vrnila na oder s slavno arijo “Pace, pace, mio Dio”, kot jo poje Leonora v operi Moč usode. Tu je imela sopranistka ves čas magično moč in je v nekaterih osrednjih mestih dosegla briljantne barve glasu, izraz, emotivnost, počasno izpovednost. Zelo sta jo podprli solistki na harfi in flavti. Dialog za antologijo.


Yusif Eyvazov je koncert nadaljeval z arijo Alvara “La vita è inferno all’infelice… O tu che in seno agli angeli” iz opere Moč usode. Tu je pokazal večjo dramatično moč, določene akcente, ki so nujni v izrazu, v nadaljevanju lirični klic ljubezni, spominjanje Sevilje, pa spet naraščajočo dramatičnost, zavedanje krute usode do prošnje za usmiljenje. Spet je bila izrazita spremljava solo fagota in oboe.

Bolj vprašljiva je bila interpretacija arija Azucene “Stride la vampa” iz opere Trubadur z mezzosopranistko Eleno Zhidkovo. Njen nastop je bil na željo same Ane Netrebko in je povezan z nekaterimi bolj skritimi momenti, ki bi jih kot zunanji opazovalci opredelili kot pevkina usoda.

Sijajen je bil zaključek prvega dela koncerta z duetom Leonore in grofa Lune “Udiste? Come albeggi” iz opere Trubadur. Nasploh so se nastopajoči potrudili prikazati najbolj izrazite odlomke v kontekstu programskega in vsebinskega širjenja predstavitve Giuseppeja Verdija.

Drugi del koncerta je bil, po tako rekoč orgazmičnem prvem delu, težko začeti znova. Izbrali so duet Don Alvara in Don Carlosa “Invano Alvaro, ti celasti al mondo” iz opere Moč usode. Nastop Željka Lučića kot Don Alvara in Yusifa Eyvazova kot Don Carlosa di Vargasa je pokazal ne le glasovno, ampak dobesedno fizično prezenco, moč, odrski vtis. Vrh je bil v glasovnem prepletanju obeh, kot ga lahko stopnjujejo le vrhunski pevci.

Simfonični orkester RTV Slovenija je pod dirigentskim vodstvom Michelangela Mazze sam izvedel le “Ballabili” iz opere Otello. Igrali so tako vrhunsko, da so dočakali velike ovacije, kar je pravzaprav redkost. Nasplioh je bila spremljava orkestra skoncventrirana na vse tzrenutke, ki zunaj operne predstave vsekakor niso lahki, ker se nenehnio soreminjajo in terjajo podrobno poznavanje vseh odtenkov. Dirigent Mazza se je tudi tokrat zelo izkazal in vse prepričal.

Čigava je bila ideja, da se v interpretaciji Radamesove arije “La fatal pietra sovra me si chiuse… O terra, addio”, ki se logično nadaljuje z nepričakovanim prihodom Aide in stopnjuje do konca opere, izkoristi ves oder in še posebej višine, ki jih običajno izkoristi filharmonični ali operni zbor, ni znano. Tokrat pa je bila scena samo za Aido in Radamesa, njuno ljubezensko usodo, a za oba združena v smrti. Ta prizor približevanja je bil naravnost fascinanten. Poražena Amneris se je prikazala čisto na koncu ob izhodu na levi strani, a brez efekta s svojim sporočilom in željo po miru.

Koncert se je končal s prizorom iz opere Trubadur, ki ga z arijo “Tace la notte… Di geloso amor sprezzato”  začenja baritonist, nadaljuje tenorist, šele tu pride na oder sopranistka. Tu je vrhunski spopad med moškima, ki ga skuša sopranistka razrešiti celo s fizičnim aktom, tu z razširjenima rokama proti obema.

Prizor, oblikovanje opernega dogodka, scenskosti, domala igre, še posebej pri Ani Netrebko, je drugačen pogled na koncert opernih arij, kot jih doživljamo običajno.

Za le en dodatek so izbrali Napitnico iz Traviate. Ovacij ni manjkalo, takoj stoječi aplavzi, trikrat so vsi odšli in po dolgih aplavzih ponovno prišli na oder, kot da so bili medtem že skoraj v garderobah, a vztrajnost občinstva je terjala vračanje.

Ana Netrebko je še vedno in prepričljivo najboljša.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja