Svetovna premiera predstave Biti ali ne biti v izvedbi slavne katalonske gledališke skupšine La Fura dels Baus režiserja Carlosa Padrisse na 71. Ljubljana Festivalu v Poletnem gledališču v Križankah je pomenila za mnoge ne le veliko presenečenje, ampak že pravcati glasbeno – scenski šok. Kdor je zamudil včeraj, ima nocoj ob 21.30 popravni izpit.
Uvod v predstavo s projekcijo dela obraza na zid Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, vse fotografije Marijan Zlobec
Križanke so pokazale do sinoči še neslutene in neprepoznavne gledališke dimenzije in tehnične zmožnosti, kot jih omogoča statična streha z nosilnostjo in premičnostjo nosilcev vsaj štirih figur v zraku, ki lahko potujejo z vrha navzdol proti odru in plavanje nad njim, kar je seveda znana scenska figura v marsikaterti produkciji te skupine. Padrissa se je z Biti ali ne biti vrnil k temeljem ali izhodiščem svoje svetovne produkcije in prepoznavnosti, ki se je začela že leta 1979.
Krsta
Ljubljana se je tako zapisala na svetovni zemljevid v zgodovini obstoja in planetarne dejavnosti La Fura dels Baus, ki je doslej postavila na odre po svetu veliko oper, scenskih kantat, multimedijskih projektov… V Ljubljani gostujejo sedaj tretjič; po projektu Carmina Burana in Sfera mundi na Kongresnem trgu o Magellanovem popotovanju okoli sveta.
Video projekcija z naravo
Biti ali ne biti je stavek iz Shakespearovega Hamleta, ki je bil sicer pred kakimi 35 ali še nekaj več leti v angleški produkciji izveden ravno v Križankah, a bi težko rekli, da se je ta Hamlet sinoči očitno prepoznal.
Krsta se odpira
Kot pravijo v napovedi predstave, ima Hamletov izrek večplasten pomen, med drugim eksistencialističen, lahko bi dodali še globaliziran v kontekstu hitro ter nezaustavljivo razvijajoče se potrošniške družbe, ki ima v predstavi nekaj sorazmerno kratkih, hitrih in spreminjajočih se scen, a ne “ogrožajo” celovitega šokantnega sporočila, da je vse človeštvo ena sama tolpa smrtnikov v blatu, v katerem končajo nekateri še živi protagonisti, ki se med gledalci dobesedno valjajo, povaljajo in v celoti premažejo z njim, nato pa odidejo in predstave je konec, ne da bi se vsi vsaj enkrat pokazali in priklonili na odru, kar se mi zdi nekorektno, po svoje zavajajoče in publika vpije bravbo ter ploska v temi in v prazni prostor, ko ga kot dogajalni ambient ni več. Kje ste že videli svetovno premiero brez predstavitve nastopajočih in avtorjev ? Ne nazadnje je slavni Carlus Padrissa prišel v Ljubljano in bi ga obiskovalci radi videli na odru.
Mrtvec začenja svojo akcijo
Predstava Biti ali ne biti je bolj panoramska kot individualna, zgodbena, identifikacijska, čeprav na primer prepoznamo Ofelijo, že manj Hamleta, za druge glavne nastopajoče pa bi se dalo oklevati, če bi jim skušali dodati nekakšno shakespearovsko identiteto. Predstava skratka ni tako berljiva, da bi zasledovali neko klasično zgodbo, saj gre za tip ali vtis celote, kot mešanica žanrov v ambientu med samo publiko, tako da je avditorij precej prilagojen in po sredini izpraznjen; štiri figure, kot rečeno, po zraku na vrveh potujejo, od začetnega dviga kake tri, štiri, pet metrov v zraku, najbolj visoko nad prostorom za orkester, spremenjenim v oder, kjer se med njimi pojavlja Ofelija, manj izrazito Hamlet, potopljen v posebno posodo v zraku, kjer govori ali nas nagovarja.
Duh
Potrebna bi bila popolnoma natančna besedilna analiza v predstavi in vpetost teksta v posamezne prizore. O Biti ali ne biti sicer v programski knjižici podrobneje spregovori Jan Prepadnik, ki se sklicuje na zapise samih ustvarjalcev predstave. Po tej razlagi Biti ali ne biti “temelji na novem izzivu, in sicer na raziskovanju občutkov strahu in nelagodja ljudi današnjega časa. Predstava kombinira prvine interaktivnega gledališča in avdiovizualnih vsebin, ki dopolnjujejo izkušnjo groze.
Duh Hamletovega očeta
Scenografija je digitalna, občinstvo sedi v središču dogajanja in je obdano z igralci, ki z njim soustvarjajo dogajanje, kar tvori nadrealistični učinek. Prelivanje podob, ki združuje več disciplin v eno, bo na novo kontekstualiziralo večno vprašanje umetnosti: kje se ta konča (platno) in kje se začne vsakdanjost (igralec).”
Gledalec je podvržen predvsem različnim spremembam, vtisom, pričakovanju neke konkretnejše zgodbe, odnosov na način konkretnejše komunikacije, ki pa jih razen čisto na koncu ob nekakšni krsti s povezanima mrtvecema ali truploma ob zunanjem komentarju agilnega grobarja.
Projekcija
Vsi smo zaposleni z vsakršnimi vizualnimi efekti in gledamo enkrat na steno Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, drugič na sredino odra, potem na zunanji zid Križank, ki je do strehe prekrit s platnom in imamo projekcije vsaj na treh stenah ali straneh, potem spet gledamo, kaj se dogaja zgoraj ob lučnem stolpu in tehniki, po sredinskih stopnicah… Križanke so tu sijajen ambient, ki pa vendarle ni v posameznih scenah opažen ali prisoten vsem gledalcem, na primer valjanje v blatu lahko vidi le del občinstva, oni ob straneh pa sploh ne.
Ambient
Zanimiva je razlaga Jana Prepadnika, ki se spet sklicuje na ustvarjalce predstave, češ da Biti ali ne biti kaže, kako smo “ljudje navajeni slepo verjeti v resničnost, ki jo vidimo na zaslonih, resnice pa ni vedno lahko ločiti od realnosti. Strah nas vleče na nepričakovane kraje našega uma in spreminja naučene vrednote. Skupina se sprašuje, pred čim se moramo braniti (pred virusom, revščino, imigranti, drugim, neobičajnim?) in ali se je bolje zapreti vase ali deliti naše izkušnje…”
Razlag je sicer lahko še več, a ostaja vprašanje, ali gledalec vse to absorbira, začuti, reflektira, išče zgodbo Hamleta in Ofelije, nekega zgodovinskega ambienta in momenta. Ali to vidi z vso jasnostjo ?
“Poleg občinstva nastopajo Hamlet, Klavdij, Ofelija, Gertruda, Polonij in Laert. V prvem delu ( Prihod občinstva) se ljudje premikajo proti svetlobi. Med vhodom in mestom, kjer je občinstvo, je zelo velik prostor, obdan s temo in meglo.”
“V drugem odseku (Zombiji) se s tal dvigne krsta, nato se odpre in razkrije mrtveca, ki čez nekaj trenutkov skoči iz svoje priprave in se začne sprehajati ter čarobno pojavljati in izginjati na različnih krajih med občinstvom.”
Prihod Ofelije
Krtsta v bistvu leži na prehodu v avditorij kmalu za vhodnimi vrati in gedalci ne slutijo, da sploh ima kakšno funkcijo, saj se v resnici ne dvigne, ampak se dvigne le pokrov. Tudi ta scena je vidna le najbližjim gledalcem.
Sprehodi med občinstvom so manj uspešni, publika malo odzivna in ne razume, kaj naj bi s svojim vstajanjem drugim gledalcem s tem sporočila.
” V Virusu vojne se pojavi lik, ki zgrabi posodo z vodo ter se trudi, da je kdo ne vidi. Vstopi drugi, opazi njegovo krajo in začne se lov, ki se konča s prepirom, medtem ko se med občinstvom širi razburjenje. Med prepirom se ena od posod z vodo odpre, voda se razlije po tleh in moški jo začnejo kot obsedeni lizati s tal.”
Ta scena je občinstvu še manj razumljiva ali prepoznavna. Kliče po dodatni projekciji sprotnega opisa scen, kar bi naredilo predstavo za občinstvo privlačnejšo in razumljivejšo. Posamezni delci iz tekstov so nepovezljivi.
“V četrtem delu Virus smrti nastopi naslovni junak Hamlet, v dialogu z mrtvim očetom, ki mu pove resnico o svoji smrti – zdaj se mora sin v njegovem imenu maščevati.”
Prepir
Ta scena je nekoliko bolj prepoznavna, a je gledalec težko poveže v dogajalni tok.
“V petem delu Ofelija Hamlet obupano tava in išče Ofelijo; ona ga prime za roko, vendar ne spregovori, odide in začne viseti na gugalnici ter poje Besame mucho…que tengo miedo a perderte otra vez! (Močno me poljubi, bojim se, da te spet izgubim !), medtem ko drugi igralci v temi neškodljivo prebadajo občinstvo z majhnimi naturopatskimi pripomočki.”
Občinstvo tega neškodljivega prebadanja ne vidi in ne občuti. Zdi se, kot da na svojo funkcijo v predstavi ni pripravljeno, se je ne zaveda in je ne želi.
“V nadaljevanju Gledališče v gledališču vstopijo ljudje v belih kombinezonih, opremljenih z različnimi elektronskimi termometri, s katerimi občinstvu izmerijo telesno temperaturo in izberejo tiste udeležence, ki imajo vročino. Nato z zasloni ločijo navidezno bolne od zdravih, tako da se skupini ne vidita neposredno, temveč zgolj po kameri – ali je resnično ali je laž.”
Ta razlaga se zdi glede na dogajanje v ambientu kot tujek in bi težko rekel, da smo sinoči v Križankah to videli.
“V sedmem, naslovnem delu Biti ali ne biti se Hamlet zapre v vakuumsko zaprto plastično vrečko in recitira slavni Shakespearov monolog.” Ta prizor je zelo opazen, saj je Hamlet kake štiri metre dvignjen nad odrom.
“Sledi Smrt Ofelije, ko se Ofelija spremeni v meduzo in pade v ribnik, kjer umre od žalosti, utopljena v lastnih solzah.”
Ta prizor v bistvu ponavlja podobne v drugih predstavah, kjer je kopanje v približno poldrugi kubični meter velikih prozornih kubusih priljubljen scenski element.
“V predzadnjem delu grobar odpre krste in prepozna okostnjake.”
Tu smo v nekem grotesknem in že kar arheološkem ali morda celo raziskovalnem prizoru; aludira na ničevost ter minljivost življenja, ki pa se za vse konča enako – s smrtjo.
“V zadnjem delu Zombiji plešejo poslednji ples smrti vsi mrtvi iz Shakespearove tragedije vstanejo iz svojih grobov in se premikajo med občinstvom ter drugega za drugim objemajo, medtem ko puščajo madeže sivega prahu, ki se preprosto operejo z milom in vodo. Lik smrti leti nad občinstvom, ki se premika z ene strani na drugo v prostoru. Na koncu zombiji zaplešejo ples smrti, ki temelji na tradicionalnem plesu iz mesta Verges v notranjosti Costa Brave v severovzhodni Kataloniji.”
Tega prizora tako nismo videli; zombiji so se valjali v blatu in nato v nekakšnem ritualu mirno odšli proti izhodu in ven iz avditorija. Njihovega plesa ni bilo, lik smrti v zraku pa je bil kot tak bolj malo prepoznaven.
Predstava ni tako čista, da bi jo zlahka razumeli, dojeli in sprejeli v različnih dimenzijah in vsebinah, razen če si izmišljujemo, kaj vse “vidimo”, pa ne; ne vidimo, razumemo in občutimo.
Razmerja med videnim in manj opaznim ali celo skritim so drugačna, kot če bi se vse dogajalo na osvetljenem odru.
Gledalec povezuje in sestavlja različne elemente predstave, sledi tekstom, posluša besedila oziroma govorjenje, petje, išče povezave, stik. Išče celoto in je zelo odprto vprašanje, ali jo in koliko jo najde.
Hamlet na sredini
Ambientalno celostno dogajanje je zahtevno, ker gledalec avtomatično išče in zasleduje tok, figure, ki se prikazujejo in poniknejo ter spremenijo svojo identiteto in funkcijo.
Gledalec je pod pritiskom močnih zvočnih elementov, zvočnih šokov, skratka bolj agresivnosti, ki se ji ni mogoče izogniti in je v nenehnem toku, ker tišine tu ni.
Določeni izseki iz Hamleta so dopolnjeni z aktualnimi posnetki, posnetimi kolaži, ki vzpostavljajo tematski in časovni dialog.
Ti dialogi so bolj kot ne sodobni, aktualni, družbeno kritični.
Kaj vse v njih prepoznamo, je razvidno zelo na hitro, bolj panoramsko, mimobežno, a vendarle gre na primer za motiv ali temo emigrantov, ki tvegajo svoja življenja na poti iz Afrike v Evropo.
Svet je daleč o lepote, nam sporoča predstava Biti ali ne biti.
Na svetu ali na našem planetu je vsega preveč, a se tega sploh še ne zavedamo, kaj šele, da bi nas to motilo. Zanimo pa je bilo, da v predstavi nismo opazili kakšnih antimilitantnih slik ali podob, kot da to ni eden največjih problemov.
Ofelija je temnopolta in se zdi kot kakšna eksotična prikazen, ki bo izvedla svoj ritual do konca.
Tu je veliko ekscentričnosti, deloma akrobatike v zraku, letenja, prihajanja na mesto najprej z elementi, ki naj bi napovedovali poanto notranjega očiščenja v posodi z vodo. Razlaga pa je, da se kot meduza tam utopi v lastnih solzah.
Tu gre za vrhunec ženskega principa predstave, ki se zdi celo močnejši.
Feminizem se sicer ne kaže kot kakšna tema, ker bi sicer predstavo še precej razširila in jo pripeljala v neslutene dimenzije ali v še dodatne razsežnosti.
Ofelija ja nejbolj ritualizirana ter očiščena, če hočemo njeno usodo tako videti.
Tovrstne vodne in podvodne spretnosti smo na Kongresnem trgu že videli v predstavi Sfera mundi, tu kajpada z drugo osebo.
Je pa ta prizor nazornejši in bolj efektno izpeljan.
Kubus ali odprta vodna kocka je že kar nujen scenski element v predstavah La Fura dels Baus.
Scene na zidu Križank so sicer redke, menda le dve kratki, a gledalca prevzamejo z vizualnim efektom, vsebino pa razširijo.
Optična zaznava se v Križankah panoramizira in gledalca po svoje prevzame.
Prihod grobarja z lopato, s katero v ritmu in glasno, seveda z zvočnimi udarci, še sam udarja v tla, se začenja na vrhu avditorija.
Traja do konca ali do glavnega odra, kjer je grob, za katerega še ne vemo.
Njegov dvig trupel je markanten, s tekstom nekako bolj filozofski.
Ritual je zelo poudarjen, rafiniran, v počasnem tempu, še počasnejšem od siceršnjega v predsavi, ki nikamor ne hiti.
Tu bi se celo dalo odkriti nekakšne grobnice s tisoči glav ali nekaj takega vsaj na simbolni ravni ?
Kdo sta mrtveca, sta to že Hamlet ali Ofelija iz tragedije ?
Metafore s figurami, imenovanimi zombiji, v blatu ne razumemo kot kakšno vstajenje.
Vse se konča nekako nedramatično, prebledo. Glavni režiserji ali voditelji predstave: Tamara Joksimović, Mireia Romero in Carlus Padrissa so naredili kar se je dalo, in to uspešno, a do vrhunskosti je celoti manjkala večja vsebinska preglednost, tekstovna logičnost, drugačen, polnejši odziv občinstva. neko jasnejše končno sporočilo, ne pa konec z napisom nad odrom.
Koreografinja je bila Mireia Romero; zlasti so se ji posrečili vsi prizori figur v zraku.
Scenografka in kostumografka je bila Tamara Joksimović, zlasti opazna v sodelovanju z video in avdio ekipo v Studio Eyesberg, pa tudi z video režijo Josea Vaaline, avtorji računalniške grafike: David Ros, Martina Ampuero in Pol Marques. Seveda se na scenografijo navezuje vrvni sistem kot ga je oblikoval in funkcionaliziral duo Anigami (David in Mia Vilaregut).
Morda največje presenečenje je, da je kot avtor glasbe podpisan sam Carlus Padrissa, ki pa mu je pomagala tonska mojstrica Damia Duran. Padrisa je bolj poudarjal zvočne efekte, torej eksponiral zvok, in sicer do agresivnosti, v melodiji pa je uporabil le nekaj citatov.
Kot akterji so zapisani le štirje solisti, igralci ali osrednji liki: Quica Torrent, Tamara Ndong, Adriana de Montserrat in Ferran Plana.
To je premalo ter še posebej premalo natančno. La Fura dels Baus je organizatorjem dolžna dati natančen seznam in identiteto vlog ter funkcijo vseh ostalih v ansamblu. Da nastopa bistveno več ljudi, je bilo opazno vsem. Vse bi bilo tzreba šemnatančneje premisliti, prediskutirati položal posameznih prizorov in njihove vidnosti, dodati projekcijo, če niso vidni, drugačno sodelovanje občinstva, boj jasna vsebina, če jo sploh hočejo, (video projekcija vsebine, kot smo jo že videli npr. pri Alamutu), nekaj več momentov iz kritičnega sodobnega sveta… Pri tekstu pa se zdi, kot da je preveč zmede.
Konec
Na koncu, v temi, so bile kar burne ovacije in aplavzi, a kot rečeno, se ni prikazal nihče. Verjamem pa, da bodo vse naslednje predstave le še boljše.
Marijan Zlobec