Gostovanje gledališke predstave Kdo se boji Virginije Woolf ? v izvedbi Mini teatra na 71. Ljubljana Festivalu je potrdilo zaupanje in hkrati dosedanji uspeh produkcije v režiji Ivice Buljana, ki je od septembra lani dočakala že 28 izvedb, po prvi na festivalu pa sledi naslednja šele 28. avgusta. Polna Križevniška cerkev je bila ob intenzivnem spremljanju predstave sinoči najprej precej skorajda šokirana in tiha, potem pa vedno bolj odprta in je z navdušenjem sprejela dveurni nastop štirih igralcev oziroma dveh igralk in dveh igralcev brez pavze, kar je izjemen napor.
Nataša Barbara Gračner, vse fotografije Marijan Zlobec
Takoj smo opazili izjemen igralski podvig dramske igralke Nataše Barbare Gračner, ki je verjetno najboljša slovenska igralka po Duši Počkaj, ki je bila isto ali njeno vlogo Marthe igrala nekdaj na odru ljubljanske Drame SNG. Njen sinočnji partner in mož Georg je bil Brane Šturbej, nekoč pa Jurij Souček.
Bežno se še spominjam te predstave, zlasti Duše. Takrat je bila predstava pretresljiva in je v Ljubljani dvignila veliko prahu ter seveda množični obisk. Ostala igralca ali mlajši par sta v Drami bila Marija Benko in Danilo Benedičič, tokrat Klara Kuk in Benjamin Krnetić. Režiser predstave v sezoni 1963/1964 je bil Mile Korun, ki je takrat začel svojo zlato dobo avtorske režije in se zapisal v večnost slovenske gledališke režije. Bil pa je posnet še ameriški črno komični dramski film (1966), ki ga je režiral Mike Nichols, medtem ko je drama Edwarda Albeeja z istim naslovom iz leta 1962.
Predstave v Ljubljani so torej bile še pred legendarnim parom Elisabeth Taylor in Richard Burton v filmu. Ob podelitvi Župančičevih nagrad pred dnevi sva se z Jurijem Součkom (94 let) pogovarjala ravno o njegovi predstavi v Drami. Takoj se je spomnil izjemne Duše Počkaj.
Jurij Souček in Duša Počkaj, foto Vlastja
Tokratna produkcija Mini teatra ima novega prevajalca Zdravka Dušo, kot rečeno je bil režiser Ivica Buljan, scenograf Aleksandar Denić, kostumografka Ana Savić Gecan, dramaturginja Diana Koloini, izbor glasbe je napravil Benjamin Krnetić, oblikovanje luči in video sta prispevala Sonda13 in Toni Soprano.
Diana Koloini je kot dramatirginja za produkcijo Mini teatra napisala predstavitveni tekst, v katerem med drugim pravi.
“Kdo se boji Virginie Woolf ? Edwarda Albeeja je ena najslovitejših in najpogosteje uprizarjanih dram 20. stoletja. Ko se je leta 1962 prvič pojavila na Broadwayu, je kritike razburila z za takratne razmere brutalnim jezikom in ostro vivisekcijo zakonskega razmerja, navdušila pa občinstvo, ki je napolnilo kar 664 ponovitev. Podobno je bilo s slavnim, še vedno občudovanim filmom z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom iz leta 1966, ki je spremenil standarde sprejemljivega v Hollywoodu.
Drama, ki v naslovu provokativno preigrava otroško pesmico »Kdo se boji hudobnega volka«, je postavljena v univerzitetno, domnevno uglajeno intelektualno okolje, ki pa kmalu razgali svojo mnogotero problematičnost in krutost. V dolgi pijanski noči se srečata dva zakonska para profesorjev (ženske so v tem času še vedno predvsem žene), mlajši šele vstopa v ta svet, Martha in Georg srednjih let pa sta že temeljito prekaljena v zahtevah in zagatah akademskih krogov, pa tudi v preigravanju, prikrivanju in razgaljanju svojega zapletenega razmerja.
Družabni večer s profesionalnimi kolegi se pod njunim vodstvom prevesi v divjanje valpurgine noči, v kateri je v igro potegnjeno vse: profesionalne ambicije in umazani načini njihovega doseganja, pomen denarja in sumljivih virov bogastva, strah pred neuspehom in silovitost razočaranja ob njem, bolečina zaradi neuresničenih želja in načrtov ter agresivna sovražnost, ki kipi iz nje, a tudi mamljiva dražljivost drznih izjav in potez, navdušujoča duhovitost in pa silovita erotična privlačnost ženske, za katero se zdi, da je pripravljena na vse.”
Predstava najbolj gledalca zadene s svojo aktualnostjo, odprtostjo, drznostjo, po svoje primitivnostjo in vulgarnostjo, navideznim intelektualizmom, osebnostno zlaganostjo, vseenostjo, naveličanostjo, zakonsko prepirljivostjo, žensko izzivalnostjo in moškim navideznim copatarstvom, z odlomki, ki govore o Georgu kot pisatelju, ki vse kar se dogaja v nočnih urah ob pijači nekako skorada reflektira v smislu pisateljske snovi ali preizkusa invencije, ob počasnem sporočanju novice o tem, da se je njun enaindvajsetletni sin med vožnjo, ko se je izognil živali na cesti, zaletel v drevo in na kraju nesreče umrl.
Kdo se boji Virginije Woolf ? je primitivno brutalna, razgaljena in poslušalca zadene ali prizadane, ker si podobnih razmer doma ali v lastni družini ne želi. Ali je hkrati pretirana ? Bojim se, da ni in da ta ameriški ambient ni bil le rezultat ameriške družbe v šestdesetih antikomunističnih letih, ampak že v tridesetih ali še prej, o čemer pričajo nekateri izjemni filmi, kot trilogija Boter ali Nekoč je bilo v Ameriki, sicer s svojo večjo epskostjo, tu pa gre bolj za miniaturnost znotraj enega para, ki naj bi bil na obisku mlajšega para zgled obnašanja in pozitivne naravnanosti, česar seveda ni niti za ščepec.
Družba in družina se ne razvijata v pozitivnih človeških, humanih, etičnih in moralnih vrednotah, h katerim spadajo visoki kriteriji medsebojnih odnosov, spoštljivosti, tolerance, dialoga in vsega, kar nam življenje vsakodnevno bogati in lepša.
Tu ali v drami Kdo se boji Virginije Woolf ? je vse ravno nasprotno, takšno, kakršnega si nihče ne želi. Ampak zakaj ? Zakaj do tega pride ? Tega procesa sama noč ne razkrije dovolj, saj bolj spremljamo le rezultat, “obogaten” s številnimi kozarci različnih močnih pijač, ki jim je zvesta zlasti očitno že pijanka Martha.
Predstava je tako močna, da je gledalec vedno bolj “zadet”; vse kar vidi, se mu zdi kot v svojem življenju nezaželjeno, hkrati pa morda pretirano, izmišljeno, vulgarno komercialno, tako kot je primitivnih na tisoče ameriških filmov, katerih scenarije ne bi maral napisati noben slovenski pisatelj.
Predstava Kdo se boji Virginie Woolf ? Edwarda Albeeja je na pravkar končanem 58. festivalu Borštnikovo srečanje prejela dve Borštnikovi nagradi, in sicer Branko Šturbej nagrado za igro ter Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte nagrado za oblikovanje svetlobe in videa. Kako je možno, da pa so spregledali nagrado za najboljo žensko igro za Natašo Barbaro Gračner in da ona doslej še ni prejela Borštnikovega prstana, ko pa so ga dobili mnogi manj pomembni ali slabši igralci in igralke (od nje) ? (Za svoj gledališki okus vsaj kakih petnajst). No, Borštnikovega prstana, ki ga podeljujejo od leta 1970, ni prejela niti Duša Počkaj. Take žirije nimajo pojma o vrhunskosti, čeprav odločajo.
Kdo se boji Virginije Woolf ? ima pravo zasedbo in odlično igro vseh štirih na odru. Križevniška cerkev se je izkazala kot zelo primeren ambient, čeprav so vsi igralci rahlo ozvočeni. Izkoriščen je mali montirani oder pred glavnim oltarjem, prav tako stranski prostor ali v stanovanju kopalnica in WC, kamor se hodijo hladit in preoblačit, umikat pred situacijo na odru, ko postane preveč “stresna” in je treba nekam oditi. Akustika je odlična in s tem slišnost; agresivnost nastopov, prepirajočih se dialogov z vsemi vulgarnostmi na dosegu rok občinstva tik ob odru, je močna, sugestivna in gledalca pritegne in priklene nase, kot le malokje drugje. Ali je cerkveni ambient moteč ? Tega niti ne opazimo, ker je v ozadju veliko video projekcij in hkrati izbrani odlomki posnete glasbe, na primer iz pesmi Kdo se boji Virginije Woolf ?, ki jo zlasti Georg poje kot izziv, ironijo in svojo nemoč. Najbolj izzivalen je kajpada nagi ples mladega gosta.
Velike možnosti posebne gledališke igre, že skoraj trilerja, so do maksimuma svojih sposobnosti izkoristili vsi štirje na odru. Bilo je eno samo igralsko razdajanje. Nataša Barbara Gračner ima strašljiv (če bi šlo za realno življenje) razpon ženskega igralskega temperamenta, suverenosti obnašanja ženske, ki nosi doma hlače, njen mož pa nima jajc, kot slišimo iz njenih ust. Ima vse, kar gledalec od te vloge pričakuje, ne le dominantnost in lascivnost, na koncu še nekaj lirskih, bolj sočutnih in pretresljivih žalostnih mest (smrt sina), tako da morda vendarle ni tako slaba, kot daje vtis.
Branko Šturbej je prav tako izjemen, razpon njegovih razpoloženj je vendarle bolj v domeni intelektualno cinične karakterne in poklicne osnove s podrejenimi legami v zakonu, s čimer pa se je nekako sprijaznil, čeprav njegove reakcije niso brez izzivov in dvoumnih vsebinskih leg (prizor s puško).
Simpatična sta bila oba mlada igralca. Klara Kuk in Benjamin Krnetić sta kot gosta padla v nesluten družinski prepir, začinjen z obilico alkohola, res pa je že po polnoči. Reagirata v skladu s prizori, izzivi, dialogi, ki jima po svoje mešata glavi in reagirata, kot sama s sabo precej zanesljivo ne bi.
Režiser Ivica Buljan je predstavo naredil intenzivno, tako da dve uri mineta zelo hitro in je vsega ravno prav. Dvom pa vendarle sproža moški nagi ples, ki je režiserjeva domislica.
Na koncu je bila na odru še krajša slovesnost s podelitvijo nagrad in nagovorom direktorja Mini teatra Roberta Waltla.
Marijan Zlobec