KRITIK.si

71. Ljubljana Festival se zelo uspešno in odmevno nadaljuje. Sinoči je Poletno gledališče v Križankah pokalo po šivih; ne le, da je bilo razprodano, ampak so nastopajoči hkrati ustvarili posebno vzdušje; disciplino spremljanja baletne predstave v zbrani tišini, brez aplavzov med kratkimi pavzami med vsebinskimi sklopi ali deli, čeprav je bilo nekaj odličnih izzivov, da bi spontano zaploskali, a so to s huronskimi ovacijami za ves ansambel storili šele na koncu. V enkratnem poletnem vzdušju so se predstavili SNG Opera in balet Maribor s tremi opernimi solisti, dirigentom in koreografom.

Carmina Burana, vse fotografije Marijan Zlobec

Zlitost

Gledali in poslušali smo že mednarodno slavno predstavo koreografa Edwarda Cluga Carmina Burana, ki je dočakala svojo verzijo izvedbe nič manj kot v moskovskem Bolšoj teatru, kjer jo je naš koreograf pripravil še pred začetkom vojne, potem pa so se tam odločili še za nove in nove izvedbe vse do sedaj, ko pa Clug ni več odšel v Moskvo.

Enakost

Nepričakovanega prihoda predsednice države dr. Nataše Pirc Musar na predstavo niti nismo opazili, saj je v Križanke prišla v zadnjem trenutku iz Strasbourga. Po predstavi je na Peklenskem dvorišču nastopajoče, direktorja in umetniškega vodjo Festivala Ljubljana Darka Brleka ter koreografa Ewarda Cluga nagovorila z nekaj zelo toplimi stavki, ki so poudarili pozitivno energijo predstave in celotnega vzdušja v ambientu.

Pod obročem

Clugova predstava sicer vsebinsko sledi izvirniku Carla Orffa, torej smo gledali celotno scensko kantato Carmina Burana, a je vse odvisno od vseh sodelujočih; zadošča da eden izmed treh opernih solistov ni odličen, pa se to takoj sliši, prav tako kvaliteto opernega zbora, ubranost in zven orkestra, da ne poudarim posebej še nastopa celotnega baletnega ansambla s posameznimi solisti.

Koreograf Edward Clug in dirigent Simon Krečič sta zasledovala ravno ta cilj; zelo gledljivo, sodobno, moderno, kozmopolitsko predstavo, ki bo tekla gladko, z baletnim ansamblom kar se da valovito, prelivajoče, v simbiozi moškega in ženskega principa, izmenjavi vseh možnih leg, položajev, scen…, vse v elementu kroga, kot je bila opazna edina scenografija v obliki dvigajočega in spuščajočega se kroga oziroma obroča, ki ljudi združuje v enotnost, ko se spusti na oder v različnih višinah in osvobodi vseh vezi, ko se dvigne v diagonali in skorajda kot kakšna večna luč ali svetniški sij drži ali ustvarja nadzor nad ansamblom kot kakšna žlahtna krona.

Poletno gledališče v Križankah z novo stabilno ali statično streho omogoča močnejše scenske elemente, več luči, reflektorjev, verjetno tudi montažo zgornje kamere, če bi jo slavna pariška televizijska mreža Mezzo potrebovala, ko so predstavo prišli snemat za svoj program. To pa je njihovo že tretje gostovanje na Festivalu Ljubljana v enem letu (Posvečenje pomladi, Prvo mednarodno klavirsko tekmovanje, Carmina Burana), s čimer bo ljubljanska kulturna podoba segla menda v okrog 85 držav, koder lahko gledajo Mezzo.

Edward Clug pozna vsebinsko pestrost in raznolikost vseh prizorov iz scenske kantate Carmina Burana in je moral še pred začetkom študija opraviti zelo natančno analizo vseh komponent, vsebin, razpoloženj, razumljivih dogajalnih in ambientalnih momentov tako, da bo predstava postajala vse bolj gladko tekoča, dinamična, po svoje dramatična, brez vsebinskih praznih mest ali ponavljanja istega ali že videnega. Clugova predstava izhaja iz njegove nadvse bogate invencije, občutka za dramaturški tok in lok, vsakršne možne kombinacije, ki nastopajoče ves čas navdihujejo in hkrati držijo v nastopajoči intenziteti in na moderni plesni način tako, da ni poudaril samo solistov, ampak morajo biti vrhunski vsi plesalci.

Clug si je ustvaril normativ, kot je značilen za svetovne plesne ansamble, če se spomnimo pred leti nastopa Bejart Balleta z Ravelovim Bolerom v Gallusovi dvorani CD, kot primer popolne zlitosti vseh nastopajočih v približno do 17 minut dolgi kompoziciji.

Dobro, mariborski balet ne more biti že po izboru ali naboru plesalk in plesalcev tako popoln, da bi bili vsi enako visoki in bi njihovo valovanje dejansko bilo elementarno ter enodimenzionalno, v smislu vsi enaki, a je bistveno, kaj v kroženju, v dviganju nog, ležanju, navzkrižnih ali nasprotnih legah, prepletanju ali soočanju moškega in ženskega principa, prefinjenem prihajanju in odhajanju z odra, reagiranju na vse finese in hkrati različnosti Orffove glasbe v vsakem trenutku predstave ustvarijo. In to je nadvse prepričljiva plesna celota s še posebno skrivnostno privlačnostjo: prevzame vse, ne le večji del ali večino občinstva. Ta predstava občinstva ne deli, ampak ga povezuje, kar pa predstavlja Clugov osebnostni karakter, umetniški ter življenjski nazor.

Clugova predstava je v bistvu izraz kolektivne pomiritve po vseh dramatičnih legah in položajih, da pride do optimizma, do tiste Fortune, ki je bistvo človeškega življenja; enega samega, našega, slehernega in kjer se ne more zgoditi nič hujšega, kot če ga zavoziš, kar žal dokazujejo vsak dan milijoni usod. Clug je tu zelo prefinjen, nevpadljiv, ne tako idejno radikalen, a na koncu opazen, kot da bi med samo predstavo sestavljal baletni mozaik in ga gledalcem kot celoto pokazal šele v zadnji sceni. Ta Clugov pristop je nekako avtobiografski, karakterni, človeški, plemiški ali aristokratski. Ni slučaj, da je ravno Bolšoj balet to takoj opazil in našega koreografa povabil medse. Potrebovali so ravno to, kar so našli v Mariboru.

Predstava ima intenzivno glasbeno identiteto, tako v orkestru, rahlo ozvočenem, tako da prihajajo bolj do izraza posamezne sekcije in še posebej nizke lege, tako da vse zveni bolj polno, elementarno, zvok je gostejši. Nastopa še povečan orkester.

Odlično pripravljen je bil mariborski operni zbor. Pel je zlito, odločno in natančno v zahtevnih vstopih, ritmično razgibanih pasažah in poudaril dramatična vokalna mesta.

Vsi trije operni solisti so bili zelo dobro pripravljeni, čeprav smo opazili, da so v zadnjem trenutku zamenjali sopranistko in je namesto Petje Ivanove nastopila Nina Dominko. Izziv je sprejela in uspešno izpeljala tudi z zelo zahtevnimi višinami.

Tenorist Martin Sušnik je edini nastopil na sceni, na sredini odra in se vklopil v dogajanje. Glasovno je bil dober, a je lahko še boljši. Orff je zahteven, prav tako v višinah.

Baritonist David Nekjak je ostajal v funkciji skrite pojavnosti, a izrazitega glasovnega nastopa.

Baletni solisti so poimensko ostali nekako izenačeni s celotnim ansamblom kot enakovredni in ne izstopajoči.

Zakaj je Leo Kulaš dal poudarek na barvah, ki aludirajo na barve oblačil cerkvene hierarhije, je morda poseben zgodovinski kontekst in morda odgovor na poganskost, ki naj bi se umaknila v območje sodobnega plemenitega duha.

Scenograf Marko Japelj je dal poudarek na omenjenem obroču v številnih variantah leg ali položajev. Oblikovalec luči Tomaž Premzl je dal predstavi majhen nabor svetlobnih kontrastov; bolj v plasteh kot v kakšnih hitrih spremembah, a je vseeno poudaril lepoto in izrazitost zlasti plesnih leg celotnega baletnega ansambla.

Dirigent Simon Krečič je po številnih predstavah na domačem odru v Križankah našel nov izziv, ki ga je izkoristil s poudarkom na uravnoteženosti vseh komponent predstave. Umetniško zori.