Založba ZRC vabi na drugo letošnjo novinarsko konferenco iz serije rednih predstavitev raziskovalnih rezultatov ZRC SAZU, ki bo v četrtek, 13. aprila, ob 11. uri v Atriju ZRC. Predstavili bodo kar trinajst novih publikacij Založbe ZRC, ki se lahko ponaša z zavidljivim programom in že celo veliko knjižnico svojih knjig. Med njimi so trajni projekti, kot Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev ali Novi Slovenski biografski leksikon v novi in precej razširjeni ter ažurirani abecedni izdaji, ki pa vendarle poteka precej počasi, saj so v nekaj letih prišli komaj do petih knjig ali do (osebnosti s priimki na črko Č).
Naslovnica
Predstavili bodo knjižne novosti:
Primož Kozak – Zbrano delo, 6. knjiga. Dramski spisi V. / Legenda o Svetem Che / Delovni zapiski in osnutki
Zbirka Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev 289, urednik Dušan Voglar.
Primož Kozak
Nosilno besedilo v 6. knjigi je Legenda o svetem Che iz leta 1969. Ta drama je zadnja v tako imenovani Kozakovi revolucijski tetralogiji in prav tako raziskuje zamisli, protislovja in uresničevanja revolucije kakor Dialogi, Afera in Kongres iz let 1956, 1959 in 1967. Razdelek Osnutki in delovni zapiski vsebuje najprej rokopisno gradivo iz snovanja Legende v letih 1967–1969 in nato druge dramske zasnove in odlomke iz let 1970–1974. Med temi zasnovanimi, toda nedokončanimi dramami vzbujata pozornost Ponovni odhod Filipa Latinovicza in Bakhantke.
Primož Kozak – Legenda o svetem Che, Drama SNG v Ljubljani, 1969, na fotografiji Bert Sotlar (Ramon) in Ali Raner (Peter)
Komentar in opombe nudijo izčrpna pojasnila k nastanku drame in zasnutkov, ob tem pa tudi obsežno gradivo o recepciji drame. Ta je bila uspešna, saj je Kozakova dramatika tudi tokrat obravnavala konflikt med partijskim vodenjem revolucije in njeno spontano realizacijo, medtem ko sama revolucija kot takšna ni bila kritično problematizirana.
Ernesto Che Guevara na najslavnejši fotografiji Alberta Korde iz leta 1960
Komentar izrisuje tudi ločnico med dramatikovimi literarnimi nameni na eni strani, da z Guevaro prikaže »problem revolucionarja«, na drugi strani pa historično osebo Guevare, ki se je držita tako idolatrija kakor sence pobojev in zločinov.
Spomenik in grob Ernesta Che Guevare in drugih gverilcev v Santa Clari na Kubi, foto Marijan Zlobec
Osebe:
El Che Guevara
Tanja, Andres, Chejeva sodelavca in člana štaba
Ramon, upornik, Chejev kapitan
Conrado, Ninjo, Chejeva častnika
Oficir, poveljnik specializiranih enot za pobijanje gveril
Peter, njegov častnik
Gverilci, kubanski vojaki in funkcionarji
Povzetek
I – V
Che je s svojo ekipo v bolivijskih hribih, začenja revolucijo, po Tanjinem posredovanju jih je Partija sprejela in obljubila pomoč v orožju in moštvu. A v štabu že pride do konflikta: Tanja zahteva kazen za Ramona, ker je po boju ropal. Che se znajde v precepu: Ramon je eden prvih, ki se mu je pridružil, Tanja pa grozi, da Partija roparskih tolp ne bo podpirala. Che skuša rešiti problem tako, da Ramona le degradira, a tudi to je za Ramona nezaslišano, pred svojimi možmi je ponižan, tako rekoč mrtev; Cheju očita, da ga je izdal, kakor je že prej, na Kubi izdal revolucijo!
VI – XVII
Retrospektiva: Na Kubi je revolucija zmagala, a delavci v jeklarni se upirajo, hočeo denar in samoupravo. Tanja navija za to, da se upor zaduši s silo, Andres svari, da aretacije upornikov povzročajo vse več nemira, treba je prisluhniti delavskim zahtevam. Che pošlje njega naj stvar uredi, Tanjino stalinistično stališče se mu upira. Vsak revolucionar, ki je zmagal, je revolucijo zapustil, uklonil sodelavce in pokoril tiste, ki jim je obljubil odrešenje. On pa tega noče, vodnik mora biti z ljudstvom, sredi dogajanja … Tedaj pride v tovarni do eksplozije, sabotaža. Che zbesni, nad tovarno pošlje tanke in vojsko, začno se aretacije in eksekucije, komando nad mestom prevzame Tanja. Na konferenci Andres ni za to, da se stavkajoče obravnava kot saboterje, Tanja z vso silo udari po njem: podpira notranji razkroj, postaja agent sovražnika, preprečuje, da bi divja voda krenila v obzidano strugo … Che da Andresa aretirati, ta pa mu vrže v obraz, da je izdal načela revolucije.
XVIII – XXV
V bitki Ramonova četa odpove, borci Ramona ne ubogajo več, ker je brez upora sprejel degradacijo. Na sovražni strani se dogaja nekaj podobnega. Oficir, ki se je do tedaj tepel z gverilo, je odstavljen; Petru potoži, da nravi razpadajo, stremuhi in lažniki lezejo kvišku, čast in zvestoba izginjata, širita se cinizem in moralni propad; tega je kriv sovražnik, zato ga je treba brez usmiljenja iztrebiti. Ofenziva sledi ofenzivi, vladna vojska je gverilcem nenehoma za petami. V eni od bitk Ramonova četa uskoči k sovražniku, njegovi fantje začnejo na veliko pobijati Chejeve zaupnike in pristaše, dežela postaja sovražna. Tanja zahteva, da zapustijo gozdove, v mestu da jih bo zaščitila Organizacija. Andres je proti, posumi, da je bil Ramon načrtno izigran. Tanja to Cheju tudi prizna: njen namen je bil že vse od začetka, da ga odtrga od ljudi in ga izroči Organizaciji, ki edina sme voditi boj, kajti vsi smo le koleščki v velikem kolesju. Che ji zabrusi , da ona in njeni upora niso nikoli živeli, ukvarjali so se le s tem, da bi se mu skopali za vrat. On bo ostal, čeprav sam, in se tolkel , ona pa naj mu čim prej izgine izpred oči! Za Tanjo je to izdaja; že na Kubi je zapustil revolucijo in odšel drugam, sebi v zabavo!
XXVI – XXXI
Retrospektiva: Na Kubi Che omaguje pod težo birokratskih nalog, diplomacije in spletk, dopovedujejo mu, da množica sama ne vidi poti, elita jo mora voditi in je zato nedotakljiva. Njemu pa se toži po vročem občestvu in čistosti bojne tovarišije. Ko ga odstavijo, osvobodi Andresa, ki je bil obtožen špijonaže, skupaj kreneta v novo, še nikdar preizkušeno tveganje: Bolivija!
XXXII – XXXVIII
Na zboru se večina odloči za Tanjin predlog, tj. za odhod v mesto, Che in nekaj zvestih ostaja pri svojem. Medtem je Ramon od vladnega Oficirja dobil orožje in ljudi, da bi zajel Cheja. Ta se sprašuje: sem res izdal? Vsakemu vsadijo kladivca v glavo, ki v uri odločitve dosežejo, da pade na kolena in je voljan. Toda potem ne bi bilo upora – on ne kleči in ni voljan, preklet je, ker le prekleti lahko kaj opravijo! Nad njim zaokrožijo letala, razcvetijo se krila padalcev … Zdaj bomo šele zares začeli, do kraja in čisto! Možje – naš boj!
Očitno je napočil čas za ponovno izvajanje dram Primoža Kozaka, saj mlajše generacije odrsko ne poznajo njegovih velikih in kar štirih revolucijskih dram. Tu Kozak preseneča s svojo ažurnostjo in poznavanjem tedanje zgodovine in je verjetno kar svetovni fenomen. Če bi dramo takoj prevedli v španščino, bi jo verjetno igrali marsikje v Latinski Ameriki. A še je čas.
Naslovnica izvirnika
Med novimi knjigami bo posebno pozornost vzbudil prevod dela Kako je Zahod pripeljal vojno v Ukrajino. Kako je politika ZDA in NATA pripeljala do krize, vojne in do tveganja jedrske katastrofe. Avtor je Benjamin Abelow. Knjiga je izšla v zbirki Pamflet 8. Prevedla sta jo Breda Luthar in Tadej Turnšek, spremno besedo pa je napisal Tomaž Mastnak.
Naslovnica
Po avtorjevem prepričanju je ključno vprašanje: ali je pripoved Zahoda o ukrajinski vojni pravilna? Če je napačna, Zahod utemeljuje eksistencialne odločitve na lažnih predpostavkah. V tem primeru kompromis ni mogoč, dejanja Zahoda pa bodo še poglobila krizo in lahko privedejo do jedrske vojne. Pripoved Zahoda je napačna. V ključnih vidikih je nasprotje resnice. Dejanski razlogi za vojno ne ležijo v Putinovem nebrzdanem ekspanzionizmu, tudi ne v paranoidnih zablodah načrtovalcev vojne v Kremlju, temveč v tridesetletni zgodovini zahodnih provokacij, usmerjenih proti Rusiji, ki so se pričele med razpadom Sovjetske zveze in se nadaljevale do začetka vojne. Te provokacije so postavile Rusijo v nevzdržen položaj, v katerem se je Putinu in njegovemu vojaškemu štabu zdela vojna edina možna rešitev.
Benjamin Abelow
Benjamin Abelow je delal v Washingtonu, DC, pisal, predaval in lobiral v kongresu o politiki jedrskega orožja. Diplomiral je iz sodobne evropske zgodovine na Univerzi v Pennsylvaniji in doktoriral na Medicinski fakulteti Univerze Yale. Druga področja njegovega zanimanja so psihologija travme, vključno z vojno travmo. Abelow je javno dosegljiv po e-pošti na b.abelow.2022@gmail.com. V zadevo napišite “Ukrajinska vojna”.
Iz ameriške razlage knjige in intervju z avtorje, ki ga je opravil Tobias Coughlin-Bogue, pridruženi urednik pri Real Change
Jasen in jedrnat opis dr. Benjamina Abelowa o pretežno neprijavljeni vlogi Združenih držav in Nata pri stopnjevanju napetosti med Rusijo in Ukrajino je izjema v našem diskurzu o trenutnem konfliktu. Vojna je, lahkotno rečeno, neverjetno polarizirajoča tema. Celo nekakšna tretja tirnica, odvisno od tega, s kom se pogovarjaš. Toda Abelowova knjiga »Kako je Zahod prinesel vojno v Ukrajino« presega intenzivne ideološke razprave, ki obdajajo to temo. Sposoben je izpeljati precej zvit trik: kritizirati vlogo Zahoda pri hujskanju vojne, ne da bi zašel v prorusko opravičevanje.
Prav tako je izjema med knjigami, saj v resnici to ni. Namesto tega gre za 60-stranski politični pamflet, čeprav je njegova edina prava ideologija proti nepotrebnemu prelivanju krvi. Če se vrnemo v čase, ko so jih ljudje s trdnim mnenjem preprosto natisnili in razdelili čim več ljudem, je »Kako je Zahod prinesel vojno v Ukrajino« zasnovan tako, da je kratek, dostopen in zelo bistven. Preudarno, glede na to, da je le malce predolg tudi za najbolj predanega spletnega bralca in le malce prekratek, da bi ga imeli za pravo politično dokumentarno delo. Kljub temu si je naslovnico še vedno prislužil nihče drug kot Noam Chomsky.
Kaj je Abelowova poanta? Naslov ga lepo povzema, vendar ta argument podpira s številnimi vojaškimi dejstvi, ki mi niso bila znana, preden sem prebral njegovo knjigo. Za začetek je bilo nekoliko šokantno dejstvo, da je Nato v dosegu ruske prestolnice namestil jedrske orožne sisteme. Kot trdi Abelow, bi tuja sila, ki bi namestila takšne sisteme kjerkoli blizu meje Združenih držav – ne glede na to, ali so bili oboroženi z jedrskimi konicami ali ne – naši vojaški in politični voditelji obravnavali kot nesprejemljivo grožnjo. Tukaj ne bom predstavljal njegovega celotnega primera, ker je knjiga dovolj kratka in dovolj vredna branja, ne glede na vaše stališče do konflikta, vendar bom delil tisto, kar se mi zdi najbolj prepričljiv del: Zahod mora vzpostaviti in takoj sodelovati v mirovnih pogajanjih.
Abelow se je strinjal, da bo na kratko poklepetal z Real Change in se dotaknil tega, kako se je izognil bolj občutljivim stranem teme, kako je bila ameriška javnost zavedena glede vojne in zakaj je pomembno, da se konflikt konča čim hitreje in varneje.
Želel sem začeti z vprašanjem, kdo ste, kakšno delo opravljate in kako vas je tema začela zanimati.
Benjamin Abelow: Predvidevam, da je najbolj osnovno to, da sem ameriški državljan, ki me zelo skrbi usmeritev politike ZDA glede Ukrajine. Čutim, da … vodi v zelo slabo smer, ki je nevarna in škodljiva, ne le za Združene države in Evropo, ampak morda še posebej za Ukrajino samo, za Rusijo in preostali svet v smislu tveganja jedrske vojne. Moje ozadje je, da imam dodiplomski študij evropske zgodovine na Univerzi v Pensilvaniji. Imam medicinsko diplomo – doktorat medicine – na Medicinski fakulteti univerze Yale in pred leti sem delal v Washingtonu, DC, kjer sem se več let ukvarjal z vprašanji, povezanimi z nadzorom jedrskega orožja. Takrat sem predaval, lobiral v kongresu in pisal o politiki jedrskega orožja. Imam torej nekaj izkušenj glede tega vprašanja. Nazadnje me zanima preučevanje travme, vključno z vojno.
Bi se opisali kot nekakšnega protivojnega aktivista ali kako bi označili svoja stališča tam?
Ne, res ne mislim, da spadam v nobeno posebno kategorijo. Mislim, da bi rekel, da o sebi – v tem določenem trenutku – razmišljam večinoma kot o nekakšnem zaskrbljenem ameriškem državljanu in ne razmišljam nujno v teh izrazih, ampak recimo temu zaskrbljeni državljan sveta. Mislim, da bi to tako oblikoval. In moj cilj je v resnici – kolikor je le mogoče – vplivati na razmišljanje ljudi tako, da poskušam razložiti vprašanja, kot jih razumem, in s tem, upajmo, vplivati na politike.
Se vam zdi, da je način, kako je vojna razložena ameriški javnosti, premalo jasen?
Ja, rekel bi tako pomanjkanje jasnosti kot pomanjkanje poštenosti. Če bi kdo želel uporabiti nabit izraz, bi lahko rekel, da obstaja ogromno propagande, pri čemer glavni mediji v veliki meri delujejo kot propagandno krilo washingtonske zunanjepolitične elite.
Mislil sem, da je vaš primer zelo jasen in očiten, še posebej o tem, kako imamo jedrske orožne sisteme v dosegu Moskve. Rekel sem si: “Oh, seveda, to je dejanje provokacije.” Mislim, da se mi je porajalo vprašanje: “Zakaj?” Komu koristi in komu bi koristila vsa ta propaganda, da se zdi, kot da ni bila vpletena v (provokacijo) ? Da ne bom preveč zarotniški.
Ne, mislim, da je problem večplasten in da sega vse do ljudi, ki so zelo dobronamerni in pravzaprav včasih razgledani ter imajo globoka prepričanja o zlu in nevarnosti Rusov. Mislim, da so ti pogledi napačni, vendar mislim, da obstajajo ljudje, ki so dobronamerni in, kot sem rekel, v nekaterih primerih zelo razgledani. Mislim, da obstajajo drugi, ki gredo na skrajni konec stvari, kjer proizvajalce vojaške strojne opreme zelo globoko in v zelo neposrednem smislu oblikujejo denarni vplivi – da je treba zaslužiti veliko denarja in da se služi prek te vojne. Proizvajalci orožja bodo zaslužili na stotine milijard dolarjev, če bo ta vojna dolgotrajna.
V sredini je vrsta igralcev na različnih mestih. V vojski so na primer ljudje, za katere mislim, da so nekateri zelo bistri in vidijo nevarnosti stopnjevanja. Kot je Mark Milley, sedanji predsednik združenih načelnikov štabov, dal izjave, da se moramo resnično premakniti k pogajanjem. Mislim, da so tudi ljudje v vojski, kjer se njihova moč in ugled povečata, ko je država v takšni vojni ali je aktivno vpletena v vojno. In potem so tu še ljudje v State Departmentu, Ministrstvu za obrambo in obveščevalnih agencijah, in mislim, da je spet veliko različnih ljudi, ki so pametni, razgledani, dobronamerni, vendar imajo tisto, kar menim, da je napačno razumevanje in okvir za to, kar se dogaja. Obstajajo ljudje, ki so samo – v nekem smislu bi jim lahko rekli vojni hujskači. Nekateri so verjetno osredotočeni na lastno osebno karierno napredovanje.
Veliko je ljudi, ki imajo kot posamezniki od tega korist, ampak mislim, da to počnejo na račun države kot celote. Nekateri od njih zagotovo verjamejo, da to počnejo tako v dobro države kot v svoje dobro. Dejanski rezultat je zelo škodljiv za državo in v resnici pomeni prenos bogastva, varnosti in vseh vrst stvari od mnogih k redkim.
Juriš informacij, ki so namigovale, da so Rusi kot zlobni demoni, ki zagrešijo vojne zločine – bil je tako hiter – in zdelo se je, kot da je vsa ta vsebina čez noč preplavila ljudi. Ali lahko opišete, kako bi lahko pričakovali, da bo kdorkoli, ki nima veliko medijske pismenosti, to razumel?
To je dobro vprašanje.
Na primer, gledam e-poštno sporočilo Seattle Times Daily Update o obisku ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega v ZDA in zadnji stavek je »sledite posodobitvam o tem obisku, ki prihaja med novicami, da so Rusi lovili, mučili in ubijanje Ukrajincev, katerih imena so na seznamih.« Vsekakor bi lahko bilo res, vendar se zdi novinarsko neodgovorno, da bi to predstavili brez kakršnih koli podpornih dejstev. Na primer, sploh se niso potrudili, da bi rekli “poročila” namesto “novice”! Kako naj ljudje to obdelajo, če so bombardirani s tovrstnimi informacijami?
Mislim, da je prvi korak preprosto spoznati, da obstaja težava, in sprejeti, da je nekdo v stanju, ko veliko tega, kar menimo, da je pravilno znanje, morda ni pravilno, da vsaj razmislimo o tej možnosti in v nekem smislu zavežemo sebe do resnice. Ta resnica se lahko izkaže za natanko to, kar nekdo že verjame, ali pa se izkaže za nekaj povsem drugega.
Glede teme resnice, če predpostavimo, da če primer, ki ga navedete v knjigi, vzamemo za resnico, kaj je pomembno, kdo nas je pripeljal sem, če smo tukaj? To je težko formulirati, ker zveni, kot da bi rekel: “Oh, koga briga?” Toda tisto, kar poskušam vprašati, je, kako pomembno je vedeti, kako smo prišli do sem, da se rešimo iz tega ali da pridemo do boljše rešitve, kot smo ji namenjeni?
Mislim, da razumem, kam greš, in mislim, da je to pomembno vprašanje. Takole bi bil moj odgovor: Ko ima nekdo določeno razumevanje situacije o tem, kaj se dogaja ali kako je do tja prišel, ima to zelo neposredne posledice za to, katere korake bi moral narediti in katere korake misli, da bi moral narediti v prihodnost. Zato v svoji knjigi razpravljam o tem, kako pripovedi oblikujejo politike. Če na primer nekdo verjame, da je to vojno začel kot neizzvano grabljenje zemlje s strani novega Hitlerja ali novega Stalina, ki poskuša na nek način obnoviti ruski imperij ali sovjetski imperij, in da je ta oseba v bistvu brezobzirni norec, ki ne razume nič drugega kot golo vojaško moč, in da te osebe ni mogoče omejiti na noben racionalen način in da ta oseba ne deluje iz kakršnih koli utemeljenih varnostnih pomislekov, ne glede na to, kako nevarna in zgrešena so njihova dejanja, to vodi do določenih posledic. To pomeni, da se vsaka oblika pogajanj in kompromisov samodejno razume kot pomiritev, tako kot Chamberlain v Münchnu, ko se je pogajal s Hitlerjem.
Torej, če mislite, da se pogajate s Hitlerjem, bo vsak kompromis razumljen kot pomiritev. V nasprotju s tem, če pridete do dejanja, recimo temu »strateške empatije«, se postavite v kožo druge strani in poskusite razumeti, katere tehtne varnostne pomisleke morda poskuša obravnavati, četudi je njihova metoda obravnavanja nevarna in škodljiva, destruktivna in nasilna, potem vodi do različnih zaključkov.
Benjamin Abelow
Kakšno odgovornost tu nosi Rusija in kakšno odgovornost nosi sam Putin za razplamtelost te vojne?
Skoraj vsaka vojna bo ubila veliko civilistov. Samo zgodi se. In tudi če ne gre za namerni poskus, na primer bombardiranje nemških mest ali bombardiranje japonskih mest, da o atomski bombi niti ne govorimo, je vpletenih veliko nedolžnih žrtev. In tu imamo opravka s splošnim vprašanjem: kaj je “pravična vojna”? So kakšne vojne kdaj pravične? Eden od odgovorov bi torej lahko bil, da če bi ZDA res postavile Rusijo v nevzdržen položaj, potem bi se to v teoretičnem smislu lahko štelo za pravično vojno. To je en način gledanja na to.
Drugi način bi bil, da nihče nima pravice ubijati nedolžnih, ne glede na to, kaj za vraga se dogaja in ne glede na to, v kakšno zvezo so bili postavljeni. In mislim, da je tudi to zelo pomembna perspektiva. Če sem iskren, se na nek način na splošno izognem vprašanju, ko rečem stvari, kot sem v knjigi, to je, da moj cilj ni oprostiti Putina. Moj cilj je razumeti, zakaj je ravnal tako, kot je.
Rad bi spregovoril o tem, kako čustveno nabita je ta razprava. Skoraj se počutim krivega, da sploh govorim o usodi druge države, kot da do tega nimam pravice. Toda pri vaši knjigi sem resnično užival v tem, da ne govori o stranskih mnenjih; gre za jasno razumevanje tega. Ali lahko poveste, zakaj je ta razprava tako nabita?
Ja. Preden to storim, mi dovolite, da se na kratko odzovem na nekaj, kar ste pravkar povedali, in sicer mislim, da je težko zavzeti položaj od daleč, kadar koli smo tisoče milj stran. V resnici nimamo — no, če pride do jedrske vojne, imamo kožo v igri. Če gredo naši davčni dolarji za to, je to denar, ki bi ga lahko porabili za druge stvari. Torej imamo kožo v igri, vendar ne tako neposredno kot Ukrajinci. Torej je do neke mere lahko naravno čutiti, da bi morali imeti jezik za zobmi. Nisem stranka v tem, neposredna stranka.
Mislim, da to ni pravilen odnos iz več razlogov. Verjamem, da so naši resnični interesi kot Američanov dejansko tesno povezani z resničnimi interesi Ukrajincev. Zdaj je naš interes, da ne pošiljamo ameriških državljanov, da bi bili ubiti, da ne porabimo naših davčnih dolarjev za brezplodno vojno, da ne tvegamo jedrske vojne. Kakšni so interesi Ukrajincev? Interesi Ukrajincev so, da imajo čim bolj nedotaknjeno državo, čim bolj stabilno notranjepolitično življenje in da jih ne bo treba umakniti z ulice, da bi se bojevali v vojni in bili ubiti. Mislim, da to, kar zdaj počnejo ZDA, škodi tako ZDA kot Ukrajini.
Kaj moramo storiti, da se čim hitreje približamo miru?
Mislim, da je prvi in najpomembnejši korak, da se ljudje poskušajo izobraževati onkraj tistega, kar slišijo v osrednjih medijih, in onkraj brhkih izjav svojih »političnih voditeljev«, ki imajo, kot sem že rekel, posebno stališče. In mediji imajo posebno stališče, ki je po mojem mnenju netočno in uničujoče. Zato menim, da je pomembna določena stopnja samoizobraževanja, določena stopnja kritičnega spraševanja o virih, na katere se zanašamo, in nato, na koncu, ko čutimo, da bolje razumemo, kaj se dogaja, poskusiti politično ukrepati in vplivati na politike.
Ja, kolikor lahko.
Ja, kolikor lahko. Prav! Mislim, zagotovo obstajajo trenutki, ko je enostavno biti premalo optimističen. Proti nam je veliko stvari: v smislu finančnih interesov, v smislu interesov moči, v smislu političnih interesov.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec