Tretji koncert na 37. Slovenskih glasbenih dnevih je po tradiciji pripadal Koncertnemu ateljeju Društva slovenskih skladateljev. Pod idejnim vodstvom Nine Šenk je odprl svoj oder nestandardni zasedbi in zvočni kombinaciji soprana in harmonike. Zazvenela so sodobna dela pripadnikov več generacij in estetskih nazorov.
Program:
Klemen Leben: O poteh in pravljicah za sopran in harmoniko
Lojze Lebič: Iz srednjeveškega cvetnika za sopran in harmoniko
Uroš Rojko: Šest navedb Ivana Cankarja za harmoniko solo
Nina Šenk: Auguries of Innocence za sopran in harmoniko (krstna izvedba)
Nina Šenk je takoj pokazala, koga želi imeti ob sebi in ga osebno priznava, poleg sebe, za pomembega slovenskega skladatelja.
Kot prvi je svojo skladbo skupaj s sopranistko Mario Leben izvedel skladatelj in harmonikar Klemen Leben.
“Ta si namreč prizadeva uveljaviti harmoniko kot koncertno glasbilo in zato piše originalna dela za svoj inštrument ter v ta namen sodeluje s priznanimi domačimi in tujimi skladatelji, med katerimi so Tošio Hosokava, Matthias Pintscher in tudi Lojze Lebič. Slednji se je z besedami »poustvaritev je bila pravi sijaj« pridružil kritiškemu zapisu iz časnika Kulturpunkt, ki je solistični recital Lebna na 28. Zagrebškem bienalu (na katerem je harmonika solistično zazvenela prvič v petinštiridesetih letih) označil kot presežek.” (Iz programa).
Klemen in Maria Leben sta uigran duet, bi lahko rekli, tako po skladateljski kot izvajalski plati. Koliko je medsebojnega vplivanja, je od zunaj težko ugotoviti, a po izvedbi skladbe O poteh in pravljicah za sopran in harmoniko, bi se reklo, kot da gre za delitev dela, tako da harmonikar ne more biti pri miru niti z usti, ko spremlja Mario in njeno petje z nekoliko ironičnimi žvižgi, tako da imaš od daleč morda celo občutek, kot da se nekdo (iz občinstva) norčuje.
Maria Leben s svojim sopranom, s katerim lahko izraža bolj dramske trenutke, prežete s skoraj recitativno, poudarjeno in počasnejšo izpovednostjo. V nekaterih pasusih je ta kombinacija bistvena, saj gre za petje in deklamacijo kot poudarjeni, čeprav kratki kontrast. Harmonika je vseeno bolj spremljava, ker Maria Leben kaže svojo solistično dominantnost. V posameznih taktih ji Klemen odgovarja s posameznimi kontrastnimi ali nasprotnimi besedami (npr. ona:daleč, on:blizu). V nadaljevanju začne še on peti, a bolj kot dialog, ne pa duet. Ona potem uporablja še triangel. Njena dikcija je kar se da čista in se logično zaključi kot: ti in jaz. Je to v bistvu ljubezenska skladba ?
Potem je prišlo v programu do spremembe. Kot druga je bila predstavljena kompozicija Nine Šenk Auguries of Innocence za sopran in harmoniko (krstna izvedba). Skladba je napisana v angleščini, bolj angleško baladna, ki ji Maria s svojo izvirno interpretacijo daje vse bolj dramatičen in s tem izrazno čim bolj bogat razpon, tako da takoj pomisliš na kakšnega angleškega skladatelja, od Brittna do mlajših. Tu se Maria z lahkoto odpre in razdaja, kot vrhunska koncertna pevka, z izenačeni glasom in čistimi višinami ter mehkejšimi, rahlo temnejšimi nižinami. Klemen Leben ima nekaj solističnih momentov, a kot predah, da bo Maria lahko nadaljevala s svojimi solističnimi bravurami, s katerimi se čuti bolj domača, kot ob nekaterih slovenskih. V nadaljevanju dobi skladba precej dramatične, a še vedno njene poudarke, skratka ženska.
Nina Šenk ne zamudi nobene priložnosti zase in za svojo uveljavitev, celo takrat, ko sama odloča o sebi, kar do drugih “čakajočih skladateljev” ni ravno kolegialno. Če sam odločaš, praviloma sebe v program ne uvrstiš, a si tega nihče ne upa izreči naglas. Tako pa vse izpade bolj domačijsko, družinsko, da ne rečem provincialno. To vidimo od zunaj, še bolj pa tisti, ki bi radi bili predstavljeni. So pa trije na večeru Koncertnega ateljeja člani SAZU. Kompozicija je sicer zanimiva. Ne bi se pa zaradi tega ne vem kako objemal. Ampak…
Spet je prišlo do spremembe, saj smo kot tretjo skladbo namesto Lojzeta Lebiča poslušali Uroša Rojka. Tokrat je Klemen Leben igral sam, hkrati pa recitiral nekakšen prokulturni manifest: “Sreča je kakor sonce, ko je najlepše, zatone”, kar se ponovi štirikrat, kar je bilo prav, saj prvič in drugič nisem slišal celotnega stavka, šele tretjič mi je uspelo. Podobno je sedemkrat nastopil stavek “Pri nas pa je drugače: tako smo siti svoje kulture, da nam je že odveč in bi jo najrajši kar vrgli čez plot.” In sledijo še štirje stavki v ponavljanju, seveda. Tako kot je skladba za tako malo zvočne invencije pedolga. Po svoje je stupidna, saj nam skladatelj nabija v glavo stavke, kot da smo taki tepci, da jih moramo slišati vsaj štirikrat.
Uroš Rojko je pokazal nekaj spretnosti za zvočnost harmonike, ironičnosti besedilnega tipa, a to je precej daleč od kakšne akademske dospelosti. Je pa bila končna medsebojna navdušenost očitna.
Šele četrti ali zadnji je nastopil Lojze Lebič.
“Lebičeva skladba Iz srednjeveškega cvetnika pa je bila prav na Koncertnem ateljeju krstno izvedena leta 2014 v zasedbi za sopran in orgle. Skladbo je Lebič ustvaril na podlagi knjige Srednjeveški cvetnik (Florarium mediaevale) in zato zrcali tudi skladateljevo arheološko nagnjenost. V tej glasbi je namreč stopil v muzični dialog s kar poldrugo tisočletje oddaljeno preteklostjo, iz katere odzvanjajo med drugim citati gregorijanskega korala Veni creator
spiritus.”
Lojze Lebič je ustvaril pravo skladbo za harmoniko in sopan. Noče biti moden ali moderen ali spakedran ali spogledljiv…, ampak zaresen, pravi, zreli, emotiven in odgovoren. Dobro, on se je tu ukvarjal s problematiko duše, za kar seveda več ne vemo, kaj bi to bilo, so pa to vedeli v srednjem veku, čeprav od tam ni kakšnih tako modernih pričevanj, kot bi si jih želeli dandanašnji.
Lebič je zelo pevski, glasovni, glasovno emotivno izpovedni, kar je Maria Leben takoj dojela in kocertno udejanila. Pravzaprav je ona povezala vse svetove, ki so se ji interpretativno zdeli vredni, le pri Rojku se je raje postila, kar pa je bilo edino prav, saj bi motila svojo visoko večerno koncertno prezenco.
Pri Lebiču pa ne gre le za podobe duhovne narave (iz srednjega veka), ampak še za podobe iz očitno sodobne narave. To pa je harmonikar Klemen Leben najbolje povezal. Z Lebičem pa je večer dosegel svoj umetniški vrh.
Marijan Zlobec