Na 30. Mladih virtuozih sta v Viteški dvorani Križank sinoči nastopili dve odlični mladi srbski violinistki, najprej Lana Zorjan in v drugem delu koncerta še Veronika Mona Bogić. Obe je spremljala pianistka Natalija Mladenović. Srbski glasbenici sta še enkrat potrdili bogato beograjsko glasbeno tradicijo, kot se vsako leto z nastopi mladih glasbenic in glasbenikov pokaže v Ljubljani prav na Mladih virtuozih. Festival Ljubljana ima svojo video produkcijo, tako da dogodke arhivira in si jih je mogoče v njihovem arhivu ogledati. Stalno vabilo Beograda je obojestransko koristno, saj slovenski glasbeniki nastopajo tudi v srbski prestolnici.
Lana Zorjan, vse fotografije Marijan Zlobec
Koncert je bil programsko zasnovan s poudarkom na violinski romantični literaturi druge polovice 19. stoletja To je “čas poudarjene subjektivnosti in tudi čas razkazovanja genialne virtuoznosti individuuma. Spored se začenja z lirično, nežno, ljubko, kratko skladbo Pozdrav ljubezni, ki jo je Edward Elgar (1857–1934) napisal kot zaljubljeni tridesetletnik svoji izbranki in ji delo poklonil za zaroko. Posvetilo » Carice« je zloženka imena njegove ljubljene bodoče soproge Caroline Alice. To je prvo natisnjeno delo Elgarja, ki se je v zgodovino zapisal kot pomemben skladatelj, zlasti na simfoničnem področju, in dirigent.” (Iz programa Helene Filipčič Gardina).
Lana Zorjan in Natalija Mladenović
Uvodoma smo tako prisluhnili znani melodiji Pozdrav ljubezni (Salut d’Amour), op. 12, polni bogatega izraza, ki pa bi ga Lana Zorjan lahko še malo poglobila, senzualizirala, bolj povezala v smislu izrazne širine in obvladljivosti, ki pa se bo prav gotovo okrepila z večjimi bolj kot glasbenimi, se zdi, življenjskimi izkušnjami. Poleg tega je bil to uvod v koncert in v tem smislu je bilo potrebno malo več ogrevanja ter iskanja stika z avditorijem. Lana Zorjan je takoj pokazala resne študijske rezultate, predvsem čisto igro, ki temelji na tehnični perfekciji in sledi profesionalnim kriterijem, ki bi morali biti temeljni pogoj vsakega študenta glasbe.
Lana Zorjan je koncert nadaljevala bolj eposko, izbrano ali manj pričakovano, v nekem smislu bolj osebnostno profilirano, ker jo postavlja v dialog s časom v posebni refleksivni drži in v dialog s klavirjem namesto z orkestrom. To je drzna poteza, ker klavir prevzame vlogo orkestra. Poslušali smo namreč Henrija Vieuxtempsa in njegov Koncert za violino in orkester št. 5 v a – molu op. 37 v treh stavkih: I. Allegro non troppo – Moderato, II. Adagio, III. Allegro con fuoco.
Henri Vieuxtemps (1820–1881) je bil sloviti violinist belgijskega rodu, ki se je kot izjemen talent uveljavil že v rani mladosti. Med njegovimi mentorji za violinsko igro velja izpostaviti violinista Charlesa Augusta de Bériota, za znanje iz kompozicije pa Antona Reicho. Tudi sam je bil pedagoško dejaven kot profesor na konservatorijih v Sankt Peterburgu in Bruslju. Ustvaril je pet koncertov za violino in orkester. Violinski koncert v A-duru št. 5 je nastal v letih 1858-59 za bruseljski konservatorij kot preizkusni kamen za študente. Izvaja se brez premora, čeprav ga sestavljajo trije stavki. Prvi, Allegro non troppo-Moderato, se začne z orkestrskim tutti, nakar se solistično vključi violina z arpeggii in pasažami in kmalu pokaže naravo glasbenega dela, to je predstavitev bravuroznosti solista, ki vseskozi dominira in ima več kadenc. Solistična kadenca ter po njej orkestrski akord kot zaključna pika (ali bolje vejica) tvorita prehod med prvim in drugim stavkom z oznako Adagio. Ta je umirjen in ekspresiven, v njem violina občuteno poje melodijo operne arije Andréja Grétryja, ima pa tudi več virtuoznih odlomkov. Skladatelj sklene koncert s kratkim in energičnim ter bravuroznim stavkom Allegro con fuoco, ki se zaokroži bleščeče in dramatično.
Lana Zorjan
Lana Zorjan je že v prvem stavku pokazala svoje mladostno mojstrstvo s sijajno tehniko, čisto igro, popolno slišnost vseh pasaž, dvojemk, seveda muzikalnost in pravi epski pristop, ki formira solista kot razmišljujočo glasbeno osebnost in vzpostavlja vez s časom, prostorom, z vizijo proti večnosti. Za mlade glasbenike je bistveno, da se formirajo v svojem dojemljivem svetu, ki je v dialogu z 19. stoletjem še poseben. Tu seveda terja od solistke posebno dragoceno imaginacijo, ker mora slišati klavir na odru in orkester v glasbenem spominu, a je že tako, da odlični glasbeniki obvladajo tisto, kar od njih terja koncertni trenutek. In Lana Zorjan je to občutila, saj je po odličnem že prvem stavku nadaljevala izvedbo z intenzivnostjo, a nekako bolj arijskem ali melodičnem, mirnem drugem stavku, do bolj dramatičnega, skorajda strastnega tretjega, tako ko je zapisano Allegro con fuoco. Pianistka Natalija Mladenović je prevzela nalogo občutene klavirske spremljave namesto orkestra. Lana Zorjan bo svojo odlično nastavljeno koncertantno držo lahko le še poglabljala.
A to še ni bil njen konec. Imela je daljši program kot njena beograjska kolegica v drugem delu koncerta. Poslušali smo še Introdukcijo in rondo capriccioso, op. 28 Camilla Saint – Saënsa.
Francoz Camille Saint-Saëns (1835–1921) je bil nadarjen interpret pri inštrumentih s tipkami – tako klavirju kot orglah. Te je skupaj s kompozicijo študiral na Pariškem konservatoriju. Introdukcijo in rondo capriccioso je napisal za španskega violinskega mojstra Pabla de Sarasateja, za katerega je pred tem ustvaril violinski koncert. Delo je v prvi vrsti namenjeno izkazovanju tehnične bravure solista in je kot zelo učinkovita skladba osvojilo številne glasbene poslušalce in virtuozne interprete. Delo različnih odtenkov izraznosti, od nežnih, lirično ekspresivnih do ognjevito dramatičnih, se začne s spevnim uvodom z melanholično temo in požene v kapricioznem in akrobatskem rondoju španskega temperamenta glasbeni tok do urnega zaključka. (Iz programa).
Lana Zorjan
Lana Zorjan se je resda še nekoliko odprla, a hkrati pokazala neko posebnost svojega karakterja, ki se zdi introvertiran, kot da še čaka na prebujo, samozavest in odprtost, kar jo bo postavilo v orbito iskanih solistk.
Veronika Mona Bogić
V nadaljevanju zgoraj zapisane misli se je zdel nastop Veronike Mone Bogić še bolj odprt, strasten, prebujen, res pa je, da je imela program, v katerem se glasbeno razživi in odpre, pokaže različnost ženskega karakterja, tako da je ves večer bil, čeprav to ni bilo poudarjeno, pisan na kožo žensk violinistk. (V oklepaju lahko napišem: in njihovi spogledljivosti ali vabljivosti).
Znameniti ruski mojster rahločutne duše Peter Iljič Čajkovski (1840–1893) je s svojim kompozicijskim peresom ustvarjal dela očarljive melodične invencije. Zaslovel je z baleti, simfonijami, koncerti in bil deležen uspehov tudi kot dirigent. Valse-Scherzo je napisal na pobudo in za svojega nekdanjega učenca na Moskovskem konservatoriju in tesnega osebnega prijatelja Iosifa I. Kotka v začetku leta 1877 (torej pred pretresljivimi dogodki, ki so ga zaznamovali v tem letu nespametne poroke in ločitve ter psihične sesutosti). Radoživa melodiozna skladba v ritmu valčka, v kateri živahne in tehnično pretenciozne poteze umirja srednji del, je nekakšen miniaturni koncert z virtuozno solistično kadenco. Kotek je delo leto pozneje orkestriral.
Tu se je Veronika Mona Bogić z lahkoto poigravala z notranjo izrazno paleto, ji dajala svoj odprti karakter, skratka samo sebe.
Veronika Mona Bogić
Tako kot Vieuxtemps je tudi violinist Pablo de Sarasate (1844– 1904) že od otroštva nastopal in navduševal občinstvo s svojo presunljivo virtuoznostjo na sopranskem godalu. Več skladateljev je zanj napisalo zahtevna glasbena dela, za predstavitev svojih izrednih tehničnih sposobnosti pa je tudi sam napisal nekaj deset skladb. Med temi je zelo poznana Fantazija Carmen, v katero je spletel priljubljene melodije iz še ne desetletje stare opere o privlačni Carmen Georgesa Bizeta, med njimi Aragonaise, Habanera in Seguedilla. Koncertna fantazija v petih delih – uvodnem Allegro moderato, Moderato, Lento assai, Allegro moderato in Moderato – v bleščečih zvokih s španskim vročim koloritom solista izzove v raznoraznih vragolijah, kot so dvojemke, skoki, flažoleti, hitri pizzicati, glissandi, trilčki, in svoj vrh intenzitete in težavnosti doseže v sklepnem delu vse hitrejšega tempa.
Veronika Mona Bogić
Carmen je že sama po sebi pojem ženskosti. To vedo vse mezzosopranistke, ki jim je vloga Carmen največji izziv v karieri, še posebej, če imajo ob sebi vrhunska moška; tenorista in baritonista, seveda pa še druge pevce. Fantazija Carmen, op. 25 je bila napisana ali je znana v različnih avtorskih priredbah in za več inštrumentov, kot so flavta, klarinet, trobenta, tu seveda violina. Veronika Mona Bogić je pokazala svoj, pogojno rečeno ciganski temperament, ki je nagnjen k vabljenju, izzivanju, odprtosti, še brez kasnejše avtorefleksije, ki se v operi dobro vidi in v glasu solistke občuti. Tu je kajpada violina v večkratni funkciji, kot jo je podoživljal že Pablo de Sarasate kot najboljši violinski videc Georgesa Bizeta. Solistka je svojo veliko energijo razdajala v obliki temperamentne igre vse do eruptivnega konca. Pianistka ji je sicer sledila s svojo občuteno spremljavo, a smo vseeno gledali samo solistko.
Carmen
Marijan Zlobec