Pozna sinočnja slovesnost, sicer brez govorov, na odprtju razstave fotografij mednarodno znanega slovenskega umetnika Gorana Bertoka v ljubljanski Galeriji Equrna, je bila najbrž posledica dejstva, da sta bili kako uro poprej najmanj dve slovesnosti, povezani z likovno umetnostjo: nova razstava v Galeriji Bažato ter predstavitev kataloga in revije Cukr ob razstavi Vračanje pogleda v Galeriji Cukrarna. Tako smo prišli na kraj dogodka šele ob 21. uri, kar pa za poletje ni tako pozno kot zveni. Razstava bo na ogled do 5. avgusta.
Goran Bertok – Rdeča1,2,3,4,5 vse fotografije Marijan Zlobec
Naslov razstave je Štiri serije, kar se zdi zelo nevtralno, hkrati pa problematično, saj v resnici vsaj dveh serij ne uzremo kot ustvarjeno celoto, kar pomeni, da bi morala biti razstava še bistveno večja ali obsežnejša, a bi potem morda izzvenela še močneje kot je močna že sicer.
Goran Bertok – Post mortem, 2010
Naslovi serij ali ciklov so Rdeča, kar pomeni nadaljevanje ali celotna predstavitev kolaža petih fotografij, prikazanih (le štiri), na poprejšnji razstavi v tej galeriji (dodan pa je še en kolaž petih fotografij). Druga serija je Post mortem, ki je predstavljena v manjšem izboru kot je že bila poprej in drugje. Tretja serija, po kateri je Goran Bertok morda najbolj znan, je Obiskovalci. Četrta pa je Lakota.
Goran Bertok – Lakota, 2019
Za razumevanje razstave in nasploh umetniškega, fotografskega ustvarjanja Gorana Bertoka, je bistven njegov nagovor ali moto k razstavi, ki ga razumemo kot umetniški in življenjski credo, hkrati izražen s samoumljivo filozofijo, ki temelji na nekaterih najbolj preprostih dejstvih kot je gola resnica.
Goran Bertok – Obiskovalci
“Sreča je vedno bolj ali manj lažna, zlagana in umetna (za fasado sreče se skrivajo laž, kič, vulgarnost; podobe, ki jih kažemo drugim). Trpljenje, na drugi strani, je vedno bolj ali manj pristno (nihče se ne hvali z revščino in pomanjkanjem). Kraji trpljenja, bolečine in revščine so kraji resnice, resnica pa je – tako se vsaj zdi – grda. In resnica je, da boste umrli in da vaša smrt ne bo niti najmanj dostojanstvena,” ugotavlja umetnik Goran Bertok.
Goran Bertok – Lakota
Za Gorana Bertoka je lepota grda in neresnična, laž ali lažniva. Zato sam pri sebi in v svojem ustvarjanju naredi bistveni preobrat: slika grdoto kot lepoto, ker je edina avtentična. Umetnik izhaja iz provokativnega odnosa do najbolj radikalnih tem človeštva: prva in vsem lastna je smrt, stanje po smrti, čakanje trupla na upepelitev, proces sežiganja v krematoriju, kjer se med ognjem ali zublji pojavljajo skrivnostni obrisi obrazov pokojnikov.
Goran Bertok – Post mortem
Prvi del teme ali ene serije je Post mortem, drugi del pa Obiskovalci. Doslej je Obiskovalce najbolj celovito kot kolaž devetih fotografij (3×3) predstavil v Moderni galeriji, kamor pa je bil uvrščen tako rekoč po pomoti, ker je ostala ena stena galerije nekako prazna in ga je tuji kustos na hitro uvrstil na razstavo, (čeprav, kot je ugotovil, ni bil na seznamu umetnikov Moderne galerije, ki mu je bil serviran kot orientacijo za izbor umetnikov za razstavo).
Goran Bertok – Rdeča
“Serija Obiskovalci (2004-2010) prikazuje procese razpadanja človeškega telesa in tako priča o zaključku življenjskega cikla. Avtor brez patetike in moraliziranja obsesivno dokumentira in uprizarja minljivost telesa, ki po svoji fizični smrti ostane le na razpad obsojen mrtev kos mesa. Motivi gorečih trupel v abstrahiranem brezprostorju predstavljajo naturalistični, četudi skrajno estetiziran dokument danes vseprisotnega postopka kremacije trupel, skrbno skritega očem javnosti. Starost, bolezen, smrt ter soočanje z mrtvim telesom so odrinjeni na obrobje današnje družbe, ki skozi svoje informacijske kanale izpostavlja imperativ zdravja, mladosti in moči. Bertok se smrti loteva s stališča življenja: zanima ga njena mitologija, ki skozi zgodovino zrcali pojem t.i. dostojanstvene smrti; fascinirajo ga psihološki učinki neizbežnega smrtnega strahu in ostanki nekdaj živega organizma. Smrti ne idealizira, saj ta vselej prinaša strah, agonijo in bolečino, temveč jo dojema kot posledico življenja.” (Miha Colner)
Kakšna je resnica ?
Bertok s svojimi fotografijami ali v njih upodablja najbolj gorečo rdečo barvo, kot jih je možno doseči ali s pomočjo fotoaparata odkriti, po drugi strani pa v ciklu Rdeča doseže povsem drugačen kolorit; rdečo barvo krvi, tako z aluzijami na dojenčkovo rojstvo kot črne, verjetno ženske figure na krvavi podlagi ali z ozadjem kot kontrast (Stendhalovo Rdeče in črno morda ni tako nedolžno, čeprav pri Bertoku ni ne politično ali strankarsko ali, bog ne daj, slovensko).
Goran Bertok – Post mortem
Lakota je na prvi pogled lažja tema, a v Bertokovih fotografijah poudarjena, identificirana, najdena, čeprav s prekritimi očmi ali skoraj kristusovskim pajčolanom, ne pa s tistim izrazom, ki bi naslov ali stanje samo še podčrtal. Lakota kot svetovni fenomen je v bistvu cenzurirana, ker je tako osebna kot družbena sramota. A za Bertoka to ne velja. On jo ugleda v njenem biološkem, pa tudi metaforičnem, bistvu.
Goran Bertok – Lakota
Davor Buinjac in Goran Bertok na razstavi
Marijan Zlobec