Po koncertu Verdijevega Rekviema je bilo že naslednji dan z istim simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije in v isti Gallusovi dvorani Cankarjevega doma težko pričakovati, da se bo ponovil nepozabno glasbeni dogodek. Upad interpretativne kvalitete in intenzitete, pravzaprav različna nihanja, vzponi in padci…so se pokazali v celotnem večeru, ko je bil uvodoma na programu Adagio Antona Lajovica, sledil Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 77 Johannesa Brahmsa in v drugem delu še Simfonija št. 5 v e-molu, op. 64 Petra Iljiča Čajkovskega. Solist je bil svetovno znani in priznani litovski violinist Julian Rachlin, dirigiral pa nemški pianist in dirigent Christoph Eschenbach. Koncert je potekal v sklopu programa 70. Ljubljana Festivala.
Dirigent Christoph Eschenbach, vse fotografije Marijan Zlobec
Izbor slovenskega dela za uvod v koncert se je zdel upravičen oziroma kar logičen, a se na koncu vedno izkaže tako, kot da slovenska glasbena kultura nima odličnih del, ki bi se postavila ob bok evropski glasbeni kulturi. Lajovic je svoj Adagio napisal še v študijskih letih in ga posvetil dirigentu Mateju Hubadu. Opazno je skladateljevo razmišljanje v postwagnerjanskem preludijskem smislu, kot da bi se skladatelj spominjal kakšega momenta iz Parsifala. Veliko je počasne in doživete liričnosti, ki pa se pravzaprav ponavlja in zlagoma postaja (pre)dolga, ker ni kakšnih bistvenih inventivnih sprememb. Izvedba je bila korektna.
Julian Rachlin
Glasbeni zgodovinarji med nemškimi violinskimi koncerti postavljajo Brahmsovega ob bok Beethovnovemu, pa dosežkom skladatelja Maxa Brucha in Mendelssohna, a se vendarle zdi, da je najboljši ravno Brahmsov. Sladatelj je z izjemnim posluhom za mero in večno melodiko, ki gre rada v uho in tam ostane, znal izbrati že zasedbo orkestra, tako da bi v nobenem primeru moč orkestrskega zvoka ne prekrila občutljive violine, kar se je izkazalo v izjemno subtilni interpretaciji Juliana Rachlina, ki pa jo je na nekaj premočnih vstopih skorajda ranil precej grob zvok orkestra, tako da smo takoj začutili nekakšen dvojni interpretacijski kompas: solistični in spremljevalni.
Julian Rachlin in Christoph Eschenbach
Julian Rachlin je pokazal in skozi celotno interpretacijo dolgega koncerta izpričal svoje ne le mojstrstvo, ampak celovit uvid v sleherno skrivnost, miselno občutljivost in zahtevnost, ki kaže Brahmsa v izjemni skladateljski formi, znanju, smislu za vse odločujoče med seboj povezane vrhunske trenutke, kar neko delo naredi trajne vrednosti. Rahlin je pokazal svoj koncept, ki je dominiral tako v odnosu do orkestra oziroma orkestrske spremljave do njega, ki nikakor ni bila enakovredna, pa tudi dirigenovega vodenja izvedbe, saj bi Rahlin tako rekoč lahko nastopil kar sam, kot dirigent in solist hkrati, kar smo sicer pred leti v Ljubljani že doživeli.
Julian Rachlin
Razumevanje bistva in predajanja čustvenim doživljajem so poglabljale njegovo interpretacijo prvega stavka Allegro iz minute v minuto in dosegle vrhunec v izjemni, tako rekoč že kar filozofski kadenci, kjer si je solist, zavedajoč se svojih spodobnosti, vrhunske trenutne koncertantne forme ter pomena posebnega zvoka svoje Stradivarijeve violine, privoščil vse: tišino, mir, neskončni piano torej, vrhunskost tehnične briljance, ne da bi karkoli “zameglil”, na primer v dvojemkah, ampak je sleherna podrobnost ostala čista in doživeta, tako da je velik avditorij v tišini kar onemel. Tu se je pokazalo, kakšen zvočni čudež lahko naredi en sam solist. Problem je nastal, ko je na koncu dolgega prvega stavka – struktura koncerta na prvi strani programa ni bila jasno predstavljena -, ki je v resnici napisan kot kak prepričljiv zaključek, nastopil kar burni aplavz.
Christoph Eschenbach
Sledila sta prav tako, a vendarle malenkost manj intenzivna še drugi (Adagio) in tretji stavek (Allegro), ko smo v spremljavi orkestra slišali nekaj prepričljivih solov (oboa) in nasploh pihal – Adagio, potem pa še skorajda razburljiv dialog, s poudarkom na večji ritmičnosti in bolj razkošnem dialogu solista z orkestrom. Po burnih ovacijah se je Rahlin občinstvu oddolžil s solističnim Bachom, kar je bilo pričakovati, saj je s tem skladateljem lahko segel še bolj nazaj v nemško glasbo in nas spomnil, da je bila kontinuiteta doseganja vrhunskosti violine zelo dolga. Tako kot Verdi v nedeljo je bil sinočnji Brahms neponovljiv.
Kvartet rogov v Čajkovskem
Od Pete simfonije Petra Iljiča Čajkovskega sem pričakoval precej več; vsega, izenačenost in izdelan koncept interpretacije celote, osmislitev zgradbe in poudarjanje profilov ali karakterjev vseh stavkov – tudi ti niso v programskem listu predstavljeni – povezanost in doživetost ali vživetost vseh glasbenikov v vsak interpretacijski moment. Tako pa se je zdelo, kot da so vsi skupaj, seveda pa najprej z dirigentom, med koncertom sede malo zakinkali, pa se nahitro prebudili in dvignili dinamiko ter pospešili tempo, pa spet zadremali… Malo se mi je taka interpretacija zazdela že kar komična. Eschenbach je simfonijo sicer dirigiral na pamet, a se vseeno ni dovolj izkazal.
Je pa na koncu pokazal cel teater, kako se posameznikom v orkestru čestita.
Dvojno rokovanje ali Christoph Eschenbach čestita Alešu Kacjanu in Sorinu Cruduju
Marijan Zlobec