Verdijev Rekviem v nedeljo v Cankarjevem domu


Jubilejni, 70. Ljubljana Festival se je začel zelo uspešno; z zelo odmevno Poletno nočjo, ki si jo je na polnem Kongresnem trgu ogledalo okrog 6000 obiskovalcev, nadaljeval pa s kar petimi polno zasedenimi predstavami legendarnega muzikala West Side Story – Zgodba z zahodne strani Leonarda Bernsteina z gostujočo ekipo iz Londona, ki pa so se jim pridružili še Simfoniki RTV Slovenija, kar je bila za vse nastopajoče bogata ali dragocena izlkušnja. Občinstvo je bilonavdušeno, jutri je še zadnja predstava in je ne gre zamuditi, če bo sicer na voljo še kakšen dodaten sedež.

Karel Mark Chichon na Kongresnem trgu, vse fotografije Marijan Zlobec

V nedeljo ob 20. uri pa bomo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma prisluhnili vrhunskemu koncertu z Verdijevim Rekviemom z Orkestrom in Zborom Slovenske filharmonije ter še dodatnim Mešanim pevskim zborom Glasbene matice ter svetovnimi solisti, kot so sopranistka Krasimira Stojanova, mezzosopranistka Elina Garanča, tenorist Dmytro Popov ter basist Riccardo Zanellato pod dirigentskim vodstvom Karla Marka Chichona.

Elina Garanča na tiskovni konferenci pred leti

O Elini Garanča sem večkrat pisal, najprej še v Delu, ko je leta 2014 nastopila v Cankarjevem, domu, potem ko so njen napovedani koncert opernih arij na Kongresnem trgu preselili. Med drugim sem okrcal RTV Slovenija, ki koncerta ni snemala, čeprav je snemanje ponudila brezplačno.

Elina Garanča, pevska kraljica 62. Ljubljana Festivala

Večer opernih arij se je končal s pravim izbruhom navdušenja in ovacijami v nabito polni dvorani.

Preselitev večera opernih arij s Kongresnega trga v Cankarjev dom je več kot uspela, čeprav se je koncert začel z dvajsetminutno zamudo; doživeli smo nepozaben večer, ki se je končal s pravim izbruhom navdušenja, ovacijami, skoraj nekakšnim orgazmičnim cviljenjem in stoječimi aplavzi nabito polne dvorane s še štirimi dodanimi vrstami sedežev pred samim odrom. Skupaj kakih 1600 ljudi!

Elina Garanča se je prav v Ljubljani vrnila na sceno po porodu drugega otroka in po večmesečnem počivanju ter odsotnosti z opernih in koncertnih odrov. Ta pavza se je v njenem glasu sicer poznala, saj se je kvaliteta glasu stopnjevala od začetka proti koncu in k dodatkom, tako da smo doživeli interpretativni lok, kot se spodobi za umetnico svetovnega formata. Garanča je znana tudi tistim, ki je še niso videli v živo, saj je njenih videoposnetkov uspešnih opernih predstav kar nekaj; ne sicer še veliko, a nastajajo premišljeno.

Stoječe ovacije v Cankarjevem domu

Čeprav je TV Slovenija imela možnost snemanja njenega koncerta (kot je povedal Darko Brlek brez kakšnega posebnega denarnega nadomestila), se nacionalni televiziji ni zdelo vredno premakniti kamer v Gallusovo dvorano, kaj šele pripraviti neposredni prenos dogodka. Podobno je bilo z Mutijevim koncertom, tako da se upravičeno lahko vprašamo, zakaj televizijskega snemanja koncertov ni bilo!

Garanča je močna osebnost, izžareva neverjetno samozavest in moč, odločnost, pripravljenost na nastop in posledično obvladanje predstavitvene snovi, to je odlomkov iz izbranih oper v ruščini in francoščini ter pesmi v španščini. Kot rečeno, se ji v glasu pavza nenastopanja pozna, kar slišijo predvsem tisti, ki poznajo njene nastope v živo od prej.

Njeno sporočilo je bilo jasno; pojem to, kar do potankosti obvladam, pojem to, kar čutim in sem, tako kot doživljam usodo posameznih žensk ali opernih likov (Ivana iz Device Orleanske, Dalila iz Samsona in Dalile, Balkis iz Kraljice iz Sabe, ves potpuri iz Carmen v drugem delu).

Darko Brlek, Elina Garanča in Karel Mark Chicon v Cankarjevem domu

Zanimivo, da je stopnjevala ognjevitost in strast proti koncu, ko se je začela razdajati brez kakršnih koli ovir, postajala še bolj šarmantna, hkrati pa pod dirigentskim vodstvom svojega moža Karla Marka Chicona kot v varnem naročju! Kdo je medtem čuval oba mala otroka v hotelu, ne vem, vsekakor sta se starša do glasbe in nastopa ter občinstva vedla zelo profesionalno. Simfoniki RTV Slovenija so se dobro pripravili in se angažirali do maksimuma tudi v svojih samostojnih nastopih (Glinka, Massenet, Saint-Saëns, Bizet …)

Podpisovanje zgoščenk in programov

Posebnost dogodka je sledila še po koncertu, ko sta oba umetnika podpisovala zgoščenke in koncertne programe, kar pa pravzaprav hkrati pove, kako zaprt je Cankarjev dom glede dostopnosti občinstva do velikih umetnikov, če takega srečanja ne pripravijo posebej! Če rečem, da je bilo v vrsti skupaj dvesto, morda celo tristo ljudi, ne pretiravam.

Elina Garanča je lani nastopila tudi na Kongresnem trgu

Menda so prodali krepko čez sto zgoščenk, kar se ni zgodilo z nobenim umetnikom doslej. Prav je tako, še bolj prav, da je bilo na koncertu neverjetno število mladih ljubiteljev opernega petja, kar je lepa spodbuda za naprej. Tak koncert pa je hkrati sporočilo vodstvu Festivala Ljubljana, da uvrsti večer opernih arij v svoje programe tudi v prihodnje. Seveda če bi imeli umetnika tako mikavnega imena!

Ljudje, kot da so potrebovali nekaj, kar jih prepriča; ne le napol, ne le do tričetrt, ampak še več!

Elina Garanča

Elina Garanča je leta 2017 nastopila v Cankarjevem domu s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod vodstvom dirigenta Iona Marina. Lani je nastopila kot Carmen na Kongresnem trgu. Med drugim sem zapisal: “Mezzosopranistka Elīna Garanča je bila v vseh odtenkih odlična, ima vse, kar [ima] samozavestna ženska; ne toliko ciganka, ampak moderna, pogojno rečeno feministka, ki si bo sama izbrala moškega, osvajala kar dva, izbirala in izbrala, dokler se v nekem trenutku ne spogleda tu s sicer odsotnim prerokovanjem oziroma pogledom v karte, ki ji napovedujejo smrt. Garanča ta ciganski kolorit v operi “evropejsko” obide in privleče pozornost nase bolj kot kakšna intelektualka, emancipiranka, nadvladajoča moški svet, hkrati pa v nekem momentu že naveličana svoje emancipirane in dominantne vloge, ko je dosegla vsaj momentalno vse, a hkrati ne veliko. … Glasovno je sijajna; ima vse atribute, ki osnovno “ciganskost” dvignejo iz prvotnega okolja v sfero moderne ženske; njen glas je fenomenalen, ima prepričljive višine in temne nižine, torej razkošen razpon.

Prav tako svetovno znana solistka v Rekviemu je bolgarska sopranistka Krasimira Stojanova, ki je sicer prav v Rekviemu v Ljubljani že nastopila, in sicer na Kongresnem trgu pod dirigentskim vodstvom Riccarda Mutija, ki je Verdija dan poprej izvedel z istim ansamblom na slavnostnbem koncertu v spomin na začetek prve svetovne vojne leta 2014 v Sredipolju, kjer je največji spomenik posvečen 100. 000 žrtvam. Takrat sem med drugim zapisal:

Koncert je posvetil spominu na deseto obletnico smrti svojega prijatelja, dirigenta Carlosa Kleiberja, ki je bil tesno povezan s Slovenijo, in v počastitev italijanskega predsedovanja Evropski uniji.

Verdi je liturgično besedilo maše zadušnice uglasbil za štiri soliste, dvojni zbor in orkester. Napisal jo je v spomin na italijanskega pesnika in romanopisca Alessandra Manzonija, krstno so jo izvedli leta 1874 v cerkvi sv. Marka v Milanu. Čeprav je bila uglasbitev prvotno namenjena liturgiji, jo danes pogosteje izvajajo v koncertni obliki.

V glasbenem svetu Verdijev Rekviem velja za eno največjih umetnin in eno najbolj prepričljivih, globoko religioznih del. Pod Mutijevo taktirko so skladbo v nedeljo izvedli v italijanskem Sredipolju ob začetku obeleževanj 100. obletnice prve svetovne vojne.

Muti je za izvedbo Verdijevega dela poleg Mladinskega orkestra Luigi Cherubini, ki ga je ustanovil leta 2004 in v katerem igrajo mladi glasbeniki iz vseh italijanskih regij, združil Orkester Slovenske filharmonije, Slovenski komorni zbor, zbor ljubljanske Akademije za glasbo, zbor Furlanije-Julijske krajine in zbor Fundacije Opere Giuseppe Verdi iz Trsta.

Pridružili so se jim glasbeniki iz Berlinske filharmonije, Čikaškega simfoničnega orkestra, Orkestra Fundacije Opere Giuseppe Verdi iz Trsta, Filharmoničnega orkestra iz Sankt Peterburga, Francoskega nacionalnega orkestra, Simfoničnega orkestra Gledališča Theatre Royal de la Monnaie, Filharmoničnega orkestra iz Londona in Dunajske filharmonije.

Šlo je torej za dvojni jubilej: v Italiji obletnico začetka prve svetovbne vojne, v Ljubljani pa za počastitev Carlosa Kleiberja in italijanskega predsedovanja Evropski uniji.

Še poprej pa je Muti z Verdijem zaključil svoj mednarodni glasbeni festival v Ravenni, kjer sicer živi.

»Kongresni trg je odlično prizorišče. Komaj čakam, da se vrnem v Ljubljano,« je po odmevnih izvedbah Rekviema na prostem izjavil dirigent Riccardo Muti. In res se vrača, a šele letos, in sicer 19. julija.

Sopranistka Krasimira Stojanova, foto splet

Krasimira Stojanova je svetovno znana interpretka nekaterih vlog v operah Richarda Straussa. Kot tako sem jo večkrat videl na Dunaju, v Salzburgu, Milanu in Firencah.

Riccardo Zanellato, foto splet

Tretji solist, ki je v Ljubljani prav tako že pel, je italijanski basist Riccardo Zanellato Tudi on je na koncertu nastopil z Mutijem. Basist je svoj ljubljanski nastop že objavil na FB profilu. Njegov napovedani nastop že spremlja cela vrsta italijanskih komentarjev. Iz Ljubljane se odpravlja v Ferraro, kjer bo nekaj dni imel mojstrski tečaj solopetja.

Dmytro Popov, foto operabase.com

Manj znan je ukrajinski tenorist Dmytro Popov, ki pa je v newyorški Metropolitanski operi debitiral že leta 2016 kot Rodolfo v Puccinijevi operi La Bohème. V zadnjih mesecih je nastopil ali pa še bo v Semperoper v La Bohème v Dresdnu, v Traviati v MET in Traviati na Dunaju. Na svoji spletni strani omenja tudi Ljubljano

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja