Sinočnja Poletna noč na polnem Kongresnem trgu, kjer so vrste sedežev segale menda vse do Uršulinske cerkve ali kolikor daleč se je iz parterja sploh videlo, je bila zelo uspešna. Če pomislimo na lanske in predlanske razmere z razmaknjenimi vrstami, sedeži, omejenim skupnim številom obiskovalcev, se je letos vse početverilo. Ali se je celoten nastop prav tako faktorsko pomnožil, bi težko rekel, saj so bile vse Poletne noči programsko svojske in dobro pripravljene, tokrat pa je bilo razlogov za uspeh večera še več: 60 let Slovenske popevke, 70 let Festivala Ljubljana oziroma zadnja leta slovnično nepravilnega Ljubljana Festivala, čisto malo plohe še pred začetkomn samega programa, potem nič vse do poznega večera, tako da je bil ves dvourni koncert brez dežja in je bil končni efekt ognjemeta v skladu s številom izstreljenih raket ali malo kratek, bi dodal.
Poletna noč je uspela, vse fotografije Marijan Zlobec
Poletna noč je tokrat združila tradicionalno prireditev s sedemdesetletnico Ljubljana Festivala, zato smo uvodoma prisluhnili pozdravnim besedam najprej direktorja in umetniškega voditelja Festivala Ljubljana Darka Brleka, zatem pa še župana MOL Zorana Jankovića. Oba sta bila kratka, bolj v smislu zahvaljevanj vsem sponzorjem in sodelavcem, ki pripravljajo in podpirajo vseh 90 festivalskih prireditev, ki se bodo končale 8. septembra s koncertom slavnih Dunajskih filharmonikov, kot je povedal Brlek.
Pozdravne besede Darka Brleka
Iz Jankovićevega nagovora pa je izzvenela ona sicer že večkrat izrečena trditev, da ljubljanska mestna občina namenja za kulturne programe 11 % svojega proračuna in da podobne občine na svetu, ki bi toliko denarja dala kulturi – še posebej je omenil, da je to brez investicij v kulturo (najbrž je mislil izgradnjo ali obnovo Cukrarne ali sedaj Roga, ni pa tega rekel) – preprosto ni. Janković je predstavil Ljubljana Festival kot enega najboljših v Evropi. Morda sta oba izrekla kakšen stavek manj kot bi lahko, a je hkrati treba razumeti Brleka, ko je dejal, da je 70 let kratka doba; za prvih 40 let sicer ne ve, za zadnjih 30, ko sam vodi Festival Ljubljana, pa to lahko trdi. (Seveda je bilo na Kongresnem trgu kar precej ljudi, ki so hodili na festivalove prireditve še pred Brlekom, nekateri so sedeli v prvih vrstah in bili v nadaljevanju ali med samim programom nekajkrat omenjeni. Nista pa govornika nikogar pozdravila poimensko.
Zoran Janković med nagovorom
Nekaj jubilejev sta ob začetku programa omenila še slavna televizijska človeka ali zvezdnika: Bernarda Žarn in Mario Galunič. 70 in 60 smo že spoznali, nismo pa pričakovali še 50, kar naj bi bilo število let dirigenta večera Patrika Grebla, a smo potem hitro dočakali popravek na 40. V nadaljevanju pa prišli celo do 80, a ne prehitevajmo.
Električnega droga pred odrom ali na njegovi sredini nikoli niso znali odstraniti, občinstvo pa drog še kako moti
Koliko je bilo sinoči obiskovalcev na Kongresnem trgu ni povsem jasno; bilo je okrog 4000 sedežev in prostora še za 2000 stojišč v parku. Res pa je, da je Patrik Greblo zlasti na Radiu Slovenija znal poskrbeti za reklamo (zase).
Lado Leskovar
Nekajkrat smo tu že omenili, da je bil program posvečen pesnicam in pesnikom, avtorjem besedil za slovenske popevke. Iz ust omenjenih voditeljev smo slišali marsikatero anekdoto; ob odsotni Svetlani Makarovič (Patrik Greblo mi je po koncertu povedal, da so jo povabili, a se je vljudno opravičila, podobno kot Tržačan Miroslav Košuta) smo slišali nekaj detajlov o njeni ljubezni s pesnikom Gregorjem Strnišo, kar pa je bilo edino konkretno omenjanje ljubezni med glasbeniki, čeprav bi se dalo še kakšno zgodbo dodati, a bi bil potem že lahko vtis o poseganju v intimo v javnem prostoru, še posebej pri ljudeh, ki so še živi in imajo hkrati bogate življenjske izkušnje, kar smo v nadaljevanju slišali ob predstavljanju pesnice in pisateljice Elze Budau.
Nina Strnad
Elza Budau je napisala več kot tisoč pesmi ali besedil za slovenske popevke, drugi po številu je Dušan Velkaverh z okrog 600 pesmimi, tretji pa menda kar Branko Šömen z dvestotimi pesmimi. Gregor Strniša in Miroslav Košuta sta številčno morda v nadaljevanju te statistike, a je že tako, da je Strniša znal prisluhniti željam glasbenikov in hkrati hitro ustvariti, Košuta pa ni zaostajal, a je vendarle prišel k popevkam kakšno leto za Gregorjem, ki je zaoral ledino že s slavnim in koncertno otvoritvenim Orionom z Nino Strnad, Malokdaj se srečava s prvim in zadnjim interpretom Ladom Leskovarjem in Leti, leti lastovka z Gregorjem Ravnikom. Leskovar je ostal isti, čeprav se je medtem nekoliko postaral in sta ga voditelja z odra nerodno iskala, da bi mu voščila za nedavno osemdesetletnico. Leskovarju zelo pristaja bela barva in ga povzdigne v nekakšno blaženo stanje ob ohranjeni glasovno-izrazni mirnosti.
Saša Lešnjek
Nina Strnad ohranja nekakšno aristokratsko pevsko držo, malo odmaknjeno, za odtenek ali rahlo vzvišeno, samozavestno, prvinsko, a bi v kakšnem taktu raje imel še bolj odprt glasovni naboj, skratka več odprte strasti. Gregor Ravnik je bil manj izrazit in melodičen, brez glasovnih in izraznih valovanj, tudi glede rahlih spreminjanj v dinamiki in morda še bolj tempu, ki ima pomembmno vlogo.
Zala Smolnikar – ZALI
Svetlana Makarovič je bila v programu zastopana z dvema pesmima: V Ljubljano in Luči Ljubljane; prva z Evo Boto, druga z Alenko Godec. Prva pesem je močnejša ali boljša in bolj znana.
Patrik Greblo in Revijski orkestert RTV Slovenija
Branko Šömen je bil neko obdobje (menda srebrno) Slovenske popevke zelo znan in publiciran avtor pesmi za popevke. Sinoči smo slišali kar tri: Kje je tista trava, Hvala ti, mama, hvala in Prva ljubezen. Izkazali so se Darja Švajger, Anžej Dežan in Saša Lešnjek. Švajger ima glas, ki se vse bolj približuje onemu Majde Sepe, Dežan poseben dvospolni, Lešnjek pa izrazito svetel in mil, rojen za posebne pesemske vsebine. Šömen živi v Zagrebu in je 1. aprila praznoval 86. rojstni dan.
Anžej Dežan in Patrik Greblo
Miroslav Košuta ima prav tako 86 let in je zvest tržaški Slovenec in kulturnik z več ustvarjalnimi vsebinami ter funkcijami, a rad prihaja v Ljubljano vse od študentskega prijateljevanja z Nikom Grafenauerjem, ki pa ga nismo zasledili med avtorji besedil za popevke. Košuta je k programu Poletne noči prispeval kar štiri pesmi: Uro brez kazalcev, Zato sem noro te ljubila, Vzameš me v roke in Zlati prah imaš v očeh. Vse štiri so izjemne in so že zdavnaj postale antološke. Takoj so imele izjemne ali prave interprete, tokrat pa Alexa Volaska, Evo Boto, Tejo Leskovšek in Nino Strnad. Ves večer smo pravzaprav opazovali upad pevske interpretacijske strasti iz nekdanjih časov.
Nina Strnad in Patrik Greblo
Fran Milčinski Ježek je bil bolj vsestranski, kot se je dolgo vedelo in smo ga bolj poznali kot javno nastopajočega ter medijskega humorista, precej kasneje kot pevca in nazadnje kot pesnika. Poslušali smo tri njegove pesmi: Zakaj, Cifra mož in Moje orglice. Zakaj je spet zapel Lado Leskovar v svoji pristni drži, Cifra mož prvič na odru Anže Šuštar in Moje orglice Alex Volasko.
Ciril Zlobec je napisal zelo malo pesmi za slovensko popevko, a je očitno imel srečen trenutek s svojo Zvezde padajo v noč, kot jo je doživeto zapela Zala Smolnikar – ZÁLI.
Po enkrat nastopajoči pesniki kot avtorji besedil za slovenske popevke so zatem nastopili še Milan Jesih, Milan Dekleva, Ervin Fritz in Lev Svetek. Jesih je napisal v bistvu besedilo za gledališko pesem za oder Ljubljanske drame SNG, tokrat jo je zapela Darja Švajger. Dekleva je večeru prispeval morda manj znano pesem Šopek maka s pevcem Anžejem Dežanom, Fritz že kar razvpite ali vsaj provokativne Breskvice z Zalo Smolnikar – ZÁLI, Svetek Mandolino z Anžejem Hribarjem, a bi bil primernejši interpret Leskovar.
Darja Švajger in Patrik Greblo
Če bi ugotovil, da sta bila Elza Budau in Dušan Velkaverh rahlo zmanjšana po obsegu, bi rekorderki Budau težko postavili ekvivalent dveh pesmi: Pegasto dekle z Andražem Hribarjem in Samo nasmeh je bolj grenak z Nino Strnad, ki je zamenjala prvotno objavljeno Na krilih hrepenenja s predvidenim Otom Pestnerjem, ki pa je medtem zbolel in so mu z odra in iz avditorija poslali pozdrave z željo po okrevanju.
Dušan Velkaverh je bil predstavljen kot predstavnik hipijevskega obdobja Slovenske popevke. Poslušali smo pesmi Človek v človeku z Alenko Godec, Dan neskončnih sanj z Gregorjem Ravnikom in Vrtiljak mojih sanj s Sašo Lešnjek.
Kdo bo končni pevski interpret Poletne noči pesnice Elze Budau ni bilo znano, dokler ni na oder prišel Anžej Dežan. Na koncu večera bi bilo morda čisto vseeno, kdo bi najslavnejšo slovensko popevko zapel, najraje vsi, a se to ni zgodilo, niti ni Patrik Greblo, ki je imenitno izpeljal večer z zelo dobro pripravljenimi Simfoniki in Big Bandom RTV Slovenija, občinstva povabil, naj zapoje skupaj s pevci na odru. Prihodnje leto !
Kdo so bili skladatelji tokrat ni bilo tako poudarjeno kot običajno. Nekako se je zdelo univerzalno, izborno povezovalno vseh šestdeset let. Poslušali smo večer kot enega vseprisotnega mojstrskega vidca slovenske kulturne zgodovine in sodobnosti, čeprav le v enem glasbenem segmentu ali zvrsti, ki pa je imela in še ima močan vpliv in vsakokratni odmev.
Ognjemet
Kaj še bo je odprto vprašanje, tako kot oznaka, kje smo s Slovensko popevko sedaj. Zadnjič smo na tiskovni konferenci slišali, da so bili ves čas prezrti slovenski kantavtorji, ki jih v programih ni, pred dnevi mi je Drago Mislej Mef v Izoli dejal, da najbrž še ni dovolj star za Poletno noč, Tomaž Domicelj bo imel čez dva tedna svoj koncert… Bo pa Poletna noč ostala stalnica, čeprav se zdi, da je zlasti mladih pevcev manj kot bi jih potrebovali ali bolje rečeno želeli, ali pa so drugačni od z odra slišanih oznak.
Marijan Zlobec