Najprej je bila črna, potem zelena, modra in sedaj rdeča – vse v Galeriji Equrna

Najprej je bila črna, potem zelena, modra in sedaj rdeča – vse v Galeriji Equrna

Veliko ljubiteljev likovne umetnosti je prišlo zvečer na odprtje nove razstave v Galeriji Equrna. Razstava z naslovom Rdeča, kot je povedal lastnik galerije in sokustos Arne Brejc (ob dr. Tomažu Brejcu), razstava nadaljuje s prvo monokromatsko razstavo Črna leta 2014, potem je bilo nekaj let pavze, da bi tri leta zapored imeli še tri razstave: Zelena, Modra in sedaj Rdeča. Arne Brejc je napovedal še eno razstavo na temo barv, a še ne ve katera bo.

Arne Brejc, vse fotografije Marijan Zlobec

Rdeča je vedno aktualna, pa ne zaradi politike ali političnih razlag revolucionarnega pomena “rdeče revoklucije”, ker bi potem imeli takoj še črnosrajčnike (italijanske fašiste), pa rjavosrajčnike (nemške naciste)…

Goran Bertok

Arne in Tomaž Brejc sta najbrž izbrala in postavila na ogled tisto, kar je bilo temi ustrezno in hkrati dosegljivo, aktualno, živo, v kontekstu sodobne ali sočasne slikarske ustvarjalnosti. Prišli so umetniki in umetnice, da bi videli in se videli ali se pokazali, kar je najbolj prav, saj umetnosti brez identitete umetniških osebnosti ni. Takoj ter tukaj in zdaj.

Oto Rimele

 

Hčerka slikarke Ksenije Čerče

Kuratorja sta napisala predstavitveni tekst, v katerem povesta veliko, a bolj analitično in komparativno, medtem ko bo obiskovalec razstave hitro opazil, da je rdeča v slovenskih likovnih delih zelo limitirana, tako rekoč enaka, ali “prava,” to je revolucionarna, da ne rečem boljševistična, komunistična in zatem socialistična. Skratka tista, ki nam dandanašnji še najbolj manjka in ki smo ob njeni pojavnosti po neznani logiki kontrarevolicije prestrašeni, kaj se bo zgodilo z nami, če bomo rdečo priznali kot vodilno barvo.

Ira Marušič

“Na začetku je predstava rdeče, ki sploh ni pigment, ampak nekakšna plazma, fluid, neoprijemljiva »snov«, mokra, suha, redka, gosta, prosojna, zatemnjena …, v kateri lebdijo stvari, ne predmeti, ker jim je fluid odvzel identiteto: tako sem videl fotografije Koštruna in Bertoka, projekcijo Molodkina. Potem je rdeča posebna molekularna snov, ki se lahko uvija, ostri, poleže, napenja ali drobi, kakor ji dopušča uporabljena tehnologija in modelna struktura. Vsi ti postopki so izvedljivi v katerikoli vizualni stroki, denimo v dizajnu ali kiparstvu. V kiparstvu se rdeča spremeni v pokrivalno in pripovedno površino, v dizajnu pa so plastične in druge umetne snovi že same po sebi obarvane in jih je treba samo še modelirati. Za takšne uporabe je značilno, da rdeče ne vidimo izključno kot barvo, ampak kot umetelno snov z lastnimi in včasih nepredvidljivimi prostorskimi razsežnostmi in rizomsko dinamiko.

Marjan Gumilar

Za digitalno imažerijo, v kateri sta se resnica in laž prepletli do neprepoznavnosti, je značilno, da v svojem napredovanju sproti odpravlja nekdanje utrjene, arhetipske predstave in vrednosti rdeče in jih prekriva z glamuroznim spektaklom umetelnih videzov. Rdeča je izgubila enosmerne lastnosti napadalnosti, jeze, vzkipljivosti, nestrpnosti, moči in prestiža, je samo še ena medijska, blagovna barva, ki ji je v splošnem potrošništvu splahnel arhetipski pomen. Res je še vedno povezana s čustvi, a za ljubezen, seks in strast, ljubosumje in maščevalnost so nam na voljo digitalni odtenki, ki se v medijski ponudbi tako hitro spreminjajo, da od stabilnih, tradicionalnih pomenov ne ostane dosti. Če je bila včasih rdeča tudi topla in pozitivna barva, je zdaj pomembnejša njena oblikovana vidnost v modi, notranji opremi in urbanem transportu. Še »ideološko rdeča« barva političnih strank je prej nostalgija kot revolucionarna spontanost in pogum. Tako kot številne barve v današnjem nasičenem podobotvorju je postala običajna barva – pomen si mora šele izboriti in zato potrebuje agresivno formo.

Dušan Kirbiš

V slikarstvu ji je forma sicer zagotovljena, kompozicija določa njen status, obseg in pomen; praviloma še vedno velja, da večja kot je rdeča ploskev, močneje deluje ne glede na njeno vsebino (Matisse). Kandinsky je še sanjaril o »moški zrelosti« rdeče, njeni smotrnosti in moči. Rothko je biblično prepoved upodabljanja malikov, povzdignil v sublimno abstraktno razodetje. Minimalizem je proizvedel niz rdečih monokromnih površin, ki si jih je izposodil od Rodčenka. Op in pop art sta rdečo barvo spremenila v slikovne površine, v katerih sta se zrcalila Albers v abstraktni formi in Warhol v blagovni, medijski imažeriji.

Eksistencialna vsebina barve je seveda kri. Pri nas je to metonimično (!) nalogo najbolje obvladal Marij Pregelj, ki ni imel enakovrednega naslednika. Kadar slikarju uspe na sliki utelesiti »rdečo kot kri« (van Gogh, Munch, Francis Bacon), je to skrajni domet barve, ki sam po sebi ni ponovljiv, vsakič ga je treba udejanjiti scela in dokončno – in zato se v ponovitvah razplasti v klišeje.

Da ne pozabim

Vendar obstaja sebstvo rdeče, ki ni odvisno od upodabljanja, ampak ima lastno kognitivno bivanje: rdeča kot čisti miselni predmet, kot predmet-misel, torej ne kot posledica eidetične redukcije, temveč kot proizvod polne, napredujoče fenomenalne »predmetnosti«: toda tu se zadeva zaplete. V umetnosti je barva ali zgodovinska ali naravna izkušnja, odvisna od rabe in razvoja pigmentov. »Ideja« rdeče pa ne more biti udejanjena drugače. kot da jo hipostaziramo v nov ontološki modus; v vsakdanji rabi se ta spektakularna zamisel največkrat zaustavi v abstraktni površini, ki jo zaznamo kot rdečo. Rdeča, nekdaj barva vladarjev in moči, je postala svojevrstna miselna, filozofska barva.

Zato naša razstava ne raziskuje le njenega »sebstva«, kaj je rdeče v rdečem, temveč tudi različne aplikacije in materializacije rdeče in pri tem brez zadržkov preči različna področja od klasičnega slikarstva, grafike in fotografije do povsem konceptualnih načinov njene uporabe.

Rdeča je prej »koncept« kot metafora, je prej snov kot izraz, je medijski fluid, v katerega se lahko potopita katerakoli snov in podoba. Kar jo v likovni umetnosti loči do digitalne imažerije, je konstantna tendenca po utelešenju, da ni samo znakovna površina neke kontekstualne uporabe, temveč ohranja – kot bi bila delujoča snov – živo in enkratno navzočnost v sodobni umetnosti.”

Franci Novak z zvezdo večera Iro Marušič, hčerko Živka Marušiča

Rdeča je veliko bolj spontana, pristna, resnična, ustrezna… Celo če gledamo naslovnico najbolj antiboljševističnega predvojnega časopisa Mi mladi borci, bomo videli, da so najhujši slovenski klerikalci v bistvu le imitirali barve leninistične revolucije in si jo osvojili kot barvo svoje pripravljenosti in kasneje udejanjenja v boju zoper svoje krvne brate, poimenovane kot razbojniki, tolovaji, banditi, razbojniške tolpe, teroristi…in kar je še podobnih tedaj zapisanih in javno objavljenih izrazov, kot jih mi prepoznamo pod le enim skupnim imenom: partizani.

Naslovnica Mi mladi borci

Ta prevzvišenost sedanje rdeče barve na razstavi zveni kot “moj obračun”, ne da bi pri tem sledili “s sinovsko vdanostjo in sinovsko pokorščino sv. očetu”, ampak zgolj samim sebi. Slovenski umetnik ni kot nekdanji člani Katoliške akcije, ampak je akcija v njem samem, in sicer akcija svobode in neizpodbitne poklicanosti svobodnega umetniškega ustvarjanja. Današnji rdečeborci se niti najmanj ne bojijo, da bodo padli pod streli na Streliški ulici, vedo pa, kje jim je prostor, ko gre za njihov boj za umetniške pravice, za umetniški status, za spoštovanje ustvarjalnosti in trdega ustvarjalnega dela.

Vlado Stjepić

Rdeča se najbolj prileže, njen aktualni domet je močnejši od vseh drugih barv. To se vidi, čuti, temu se aplavdira.

Andrej Molodkin – Putin

Na razstavi je nekaj tujih gostov, kot so Andrej Molodkin z variantami na Putina v video škatli s spreminjanjem podob v projekciji, pa Conny Blom (skupaj z Nino Slejko Blom).

Uroš Potočnik – Okrepčevalnica, 2007

Jurišni rdeči želimo srečno pot med ljudi.

Marijan Zlobec

 

 


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: