Slovenska filharmonija v dialogu s sodobnimi skladatelji

Simfonični orkester Slovenske filharmonije je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma predstavil tri kompozicije sodobnih skladateljev. Če bi razpisal anonimno anketo med siceršnjimi obiskovalci koncertov, naj uganejo kateri trije skladatelji so bili na sporedu, ne bi uganil nihče, morda le Vita Žuraja, ne pa še Carole Bauckholt in Helmuta Lachenmanna.

Žurajeva skladba Api-danza macabra s skladateljem na odru, vse fotografije Marijan Zlobec

Direktor in umetniški vodja Slovenske filharmonije Matej Šarc, ki je hkrati član Pihalnega kvinteta Slowind, s katerim je gostoval po vsem svetu, se srečeval z mnogimi svetovnimi skladatelji, zelo dobro pozna očitek, javno najbolj določno izrečen iz ust Vinka Globokarja, da je slovenska glasbena kultura hote prezrla celotno evropsko glasbeno avantgardo in s tem zamudila sočasnost za petdeset let.

Zdaj je čas, da se ta sočasnost vrne oziroma polno uveljavi, tako kot se je sodobnost uveljavila za časa renesanse, Bacha, Mozarta, Beethovna, Wagnerja, Debussyja, Ravela, Richarda Straussa, Šostakoviča… pa vse do modernega časa, od povojnih stremljenj do danes, to je kakih sedemdeset let in ki obsega vsaj sto mednarodno znanih in priznanih skladateljev.

Vito Žuraj je prišel na oder

Za tak podvig pa moraš, tako kot vedno, ustvariti prepričljiv in avtorsko prepoznaven opus. Vito Žuraj je s svojimi mednarodnimi izvedbami, predvsem pa s tujimi naročili, širše vzdramil prepričanje o svoji ustvarjalni vrednosti in potenci – o umetniški vrednosti in trajnosti bo spregovoril čas.

Vito Žuraj in dirigent Matthias Hermann

Žurajeva skladba Api-danza macabra je nastala za ciklus Simfoničnega orkestra Zahodnonemškega radia Miniature časa, v katerih se sodobni skladatelji spopadajo z aktualnimi družbenimi problemi. Žuraj se je obregnil ob ekološki problem izumiranja čebel – kot sin amaterskega čebelarja se zaveda pomembnosti teh navidez majhnih insektov, ki so posredno odgovorni za približno tretjino človekove hrane. Hkrati pa razume izumiranje čebel tudi kot »akustično škodo«, saj travniki postajajo vse tišji. Prav v tem smislu ponovno oživljenega travnika, na katerem lahko prepoznamo zvoke letečih čebel, pa tistih, ki mirno srebajo svoj nektar, do čmrlja, pravega »kontrabasista med insekti«, lahko razumemo njegovo novo kompozicijo – živahna godala, brenčeči medeninasti ustniki trobil in različna tolkala se mu pokažejo kot zelo primerni za ustvarjanja živopisnih zvokov čebel. Žuraj se tako postavlja v tradicijo, ki jo je s svojim Čmrljevim letom pričel Nikolaj Rimski-Korsakov, in res lahko prepoznamo v skladbi več izrazitih namigov na delo ruskega skladatelja, skupaj z opozorilnim citatom sekvence »Dies irae«, s katerim skladatelj namiguje na izumiranje, na mrtvaški ples (danza macabra). Posnemanje narave, torej tipični mimesis, lahko razumemo kot nov tip Žurajevega »magnetizma«. (Iz koncertnega lista).

Vito Žuraj

Žuraj je mojster ekvivalenta vsebine in oblike, uporabe glasbenih sredstev v polnem, (česar v naslednjih dveh kompozicijah nismo opazili v tako izraziti obliki); ne želi biti glasbeno izrazno ilustrativen, prej metaforičen v iskanju tistih motivov, ki mu danes v izrekanju “ekoloških” tem skozi glasbo zadostujejo. Morda bi lahko bila skladba še kakšno minuto daljša in bolj dramatična, glede na svoj “memento”.

Zahvala koncertni mojstrici Ani Dolžan

Sledila je izvedba skladbe V očesu zvoka sodobne nemške skladateljica Carole Bauckholt, ki je prišla na koncert v Ljubljano in tako kot Žuraj z odra pozdravila glasbenike in dirigenta ter se zahvalila za topel sprejem občinstvu. Kot preberem v predstavitveni biografiji, je vrsto let delovala v gledališču v rodnem nemškem mestu Krefeld, med letoma 1978 in 1984 pa je študirala kompozicijo na Visoki šoli za glasbo pri Mauriciu Kaglu, »očetu« sodobnega glasbenega gledališča. V osemdesetih letih je soustanovila Založbo Thürmchen in nato še Ansambel Thürmchen, s katerima se je zavezala eksperimentalni glasbi in različnim inovativnim oblikam glasbenega gledališča.

Carola Bauckholt

Za svoja dela je prejela številne štipendije in priznanja, med katerimi gre omeniti vsaj štipendijo Bernda Aloisa Zimmermanna mesta Köln, rezidenco v Villi Massimo v Rimu in naslov umetnica leta zvezne države Severno Porenje – Vestfalija. Leta 2013 je bila izvoljena v berlinsko Akademijo umetnosti ter leta 2021 še v Akademijo znanosti in umetnosti Severno Porenje -Vestfalija. Od leta 2015 je profesorica kompozicije na zasebni Brucknerjevi univerzi v Linzu.

Alexandra Verbitskaya 

Iz njene skladbe diha zvočno analitični in raziskovalni princip, kar pomeni strog intelektualni pristop, manj prepuščanja emocijam ali posameznim impulzom, ki bi dajali osrednji ton skladbi V očesu zvoka in dopustili kakšno bolj provokativno spozabo.

Carola Bauckholt je nekakšna oftalmologinja, očesna zdravnica, ki orkestru operira sivo mreno in v njem išče novo, seveda čistejše ali jasnejše videnje sveta, tako da orkester na novo spregleda in predvsem vidi, kot že dolgo ni. Tu je bilo nekaj pasti, nekaj zadržkov ali praznih mest, ko mnogi člani orkestra niso bili polno zasedeni in bi se dalo pomisliti, da njen nadzor nad celoto vendarle ni tako popoln, kot morda sama misli.

Je pa skladba interpretativno-izvedbeno težka, terja ogromno koncentracijo, skupnost, disciplino in poprejšnji študijski napor.

Celoviti angažma pihalcev in trobilcev

V tem smislu se je orkester Slovenske filharmonije v polni zasedbi zelo izkazal, prav tako natančni in sugestivni dirigent Matthias Hermann, ki mu je sodobna glasba pravi užitek, da ne rečem solisti, posamezniki iz orkestra, v nenehni napetosti in pričakovanju, kdaj bo njihov trenutek.

Pihalci

Helmut Friedrich Lachenmann (1935) je prav tako nemški skladatelj, ki ga muzikologi uvrščajo med skladatelje “konkretne instrumentalne glasbe”. Lachenmann se je rodil v Stuttgartu in je po koncu druge svetovne vojne (pri 11 letih) začel peti v svojem lokalnem cerkvenem pevskem zboru. Ker je pokazal zgodaj naklonjenost do glasbe, je skladal že v mladosti. Študiral je klavir pri Jürgenu Uhdeju ter kompozicijo in teorijo pri Johannu Nepomuku Davidu na Visoki šoli za glasbo od 1955 do 1958 prav tam. Študij je nadaljeval pri Luigiju Nonu v Benetkah od 1958 do 1960. Kratek čas (1965) je delal tudi v studiu elektronske glasbe na Univerzi v Gentu leta, ko je sestavil svojo edino objavljeno kaseto Szenario v tem obdobju, potem pa se je osredotočil skoraj izključno na čisto instrumentalno glasbo. Brutalnost njegove glasbe je pripeljala do tega, da ga je ekvadorski plesalec Francisco Estavez primerjal s slikarstvom Francisa Bacona, (za katerega je Zoran Mišič dejal, da je največji slikar 20. stoletja, manj je znano, da ga je v njegovem londonskem ateljeju med svojim bivanjem in študijem na Kraljevi akademiji dvakrat obiskal naš kipar Mirsad Begić).

Carola Bauckholt

Lachenmann je kot ustvarjalec t. i. konkretne instrumentalne glasbe ta pojem sam opredelil in utemeljil: pomeni glasbeni jezik, ki zajema celoten zvočni svet, ki je dostopen z nekonvencionalnimi tehnikami igranja. Po skladateljevem mnenju je to glasba, pri kateri so zvočni dogodki izbrani in organizirani tako, da je način njihovega ustvarjanja vsaj tako pomemben kot same nastale akustične lastnosti. Posledično te lastnosti, kot so glasnost, barvitost itd., ne proizvajajo zvokov samih po sebi, ampak opisujejo ali označujejo konkretno situacijo: poslušanje; slišiš pogoje, v katerih se izvaja zvočno ali hrupno dejanje, slišiš, za katere materiale in energije gre in na kakšen odpor naletimo. (Iz spletne vsebine Slought Foundation, 2008).

Skladba Moje melodije za osem rogov in orkester (2012 – 2018), lahko bi ga poimenovali Koncert za osem rogov, kaže na daljši časovni razpon nastajanja: v takem času je bil Richard Wagner napisal tri opere, Verdi pet, Rossini pa devet.

Matej Šarc in Vito Žuraj

Delo po kompozicijski intenzivnosti precej niha, tako da ima vrsto zvočno in izrazno praznih mest, na nekaterih mestih pa je bravuroznost izjemna, kar so opazili hornisti, drugi orkestraši z dirigentom samim, ko so po dolgih aplavzih in ovacijah dodali ravno najzahtevnejši odlomek, ki pa je hkrati edini velemojstrski in je Lachenmann vseh osem rogov upošteval kot solistične v zvočnem smislu, medtem ko se je na kar nekaj mestih z njimi bolj eksperimentalno poigral in iskal zvočne rešitve, za katere bi se dalo reči, da ne kažejo kakšne pretirane ali ustrezne rešitve in kvalitetnega prispevka v zgradbo celote.

Aplavz za osem hornistov, dirigenta in orkester

Kjer je imel bolj prečiščene ideje, kot v posameznih segmentih s korpusi pihal ali trobil, pa tudi tolkal, je bil skladatelj bolj prepričljiv. Bistvo ustvarjalnega pristopa mora zasledovati funkcijo slehernega posameznika, zakaj je na odru in kakšna je njegova učinkovitost ali naloga slediti skladateljski ideji. Eno so številni eksperimenti, kot zvočno, tudi zvočno šumno, celo nekakšno vokalno, pihalno in še kakšno gradivo (pok, šum), drugo pa je, kaj z njimi naredi v kontekstu celote.

Dodatek

Ta je kot kakšna moderna poezija; če ti nekdo črta en verz, iz strukture celote tega niti ne opaziš, če bi npr. bral kakšne pesmi našega Tomaža Šalamuna ali pa nekatero prozo Petra Božiča, kaj šele Ikarov padec Vladimirja Gajška. Lahko pa bi se spomnil celo Jamesa Joycea in njegovega antiromana Finnegans Wake že iz leta 1939.

Vendar je bil končni občutek ponosa nad sodobnostjo programa Slovenske filharmonije precejšen, čeprav je bila dvorana polpolna.

Sklepni aplavz

Marijan Zlobec