Plečnikova cerkev za Bežigradom v zbirki Umetnine v žepu


Založba ZRC je na svoji zadnji tiskovni konferenci po Zoomu v seriji Umetnine v žepu predstavila knjigo Plečnikova cerkev za Bežigradom umetnostnega zgodovinarja dr. Francija Lazarinija. Ta cerkev je bila v raziskovanju Plečnikove dediščine v Ljubljani nekakšen tabu, tako kot je še vedno Plečnikov stadion za Bežigradom, za katerega so se odločili, da ga ne predlagajo za uvrstitev na seznam del svetovne kulturne dediščine pod okriljem Unesca. S tem so padli na izpitu vsi, ki o vsem tem odločajo, od RS, MOL, kulturnih ustanov ter posameznilkov, ki se kitijo z večdesetletnim raziskovanjem arhitekta Jožeta Plečnika, ki ni eden izmed največjih slovenskih arhitektov, kot trdi Lazarini, ampak je največji, in hkrati eden največjih Slovencev vseh časov (Trubar, Prešeren, Cankar…).

Naslovnica

Upajmo, da bo Plečnikov stadion prišel v obravnavo in predstavitev v eni izmed naslednjih knjižic, in to brez cenzur ter s kompletno vsebino, kajti že obravnava Plečnikove cerkve za Bežigradom kaže na precej čudne razmere v slovenski umetnostni zgodovini.

Notranjost cerkve sv. Cirila in Metoda

Franci Lazarini je v knjižici, ki ima vendarle nad sto strani in je obogatena z mnogimi dokumentarnimi fotografijami, zbral kar se da veliko informacij in podal kronologijo tako prvotne zidave kot selitve na drugo lokacijo, kar je zelo redek primer tovrstnih početij. Tu se spominjam ameriškega predloga, ki smo ga poslušali nekoč kot resen predlog ali pa kot anekdoto, da bi preselili celotno cerkev v Hrastovljah z znamenitimi freskami in jo po morju prepeljali v ZDA, plačali pa bi Američani v zlatu, in sicer toliko ton, kot bi tehtala celotna cerkev.

Stara cerkev sv. Cirila in Metoda za Bežigradom

Lazarini je podroben, morda pa metodološko ne tako čist ali pregleden in si bralec težje ustvari vtis, kje je kaj bilo in kakšno je bilo. Dodaja še druge načrte in Plečnikove vizije, kot je še nerealizirani Hram slave iz leta 1932 ali načrt Častnega pokopališča zaslužnih Slovencev, prav tako iz leta 1932. Plečniku je uspel le načrt izgradnje župnijske cerke sv. Cirila in Metoda na lokaciji sedanjega Gospodarskega razstavišča in kasneje podrta ter na novo sezidana na Vodovodni cesti za Bežigradom in z novim, modernističnim zvonikom (1964 -1967) arhitekta Toneta Bitenca.

Pročelje cerkve sv. Cirila in Metoda ob posvetitvi 1. julija 1934

Če rečem, da je bila kasnejšim rodovom prvotna cerkev neznana, bi se to ponovilo še sedaj, z novo cerkvijo in na novi lokaciji. Plečnikova cerkev za Bežigradom v kulturni javnosti enostavno ne živi. Podobno je z opuščenim in neskončno zanemarjenim Plečnikovim stadionom, ki pa ga knjižica v tem smislu ne omenja.

Dragocenost Lazarinijeve predstavitve je tako v detajlih opisa vseh arhitekturnih lastnosti ter notranje avtorske opreme, še bolj pa v dokumentih, ki pričajo o “spopadih” med slovensko Cerkvijo in državo, to je seveda komunistično partijo na oblasti, ki je na koncu privolila v preselitev cerkve in vse stroške tudi prevzela nase. Vsi ti opisi so poimenski, tako z ene kot druge strani in se s tem odpre nekoliko širši vpogled v odnose, ki so vladali v LRS po vojni. Mogoče bo marsikaj presenetljivega, novega, vsekakor pa poučnega.

Lazarini daje velik poudarek, kot rečeno, notranji opremi, tako po slikarski kot kiparski plati ter arhitekturenih rešitvah, ki so se ob preselitvi nekoliko spremenile in avtor na vse to opozori. Skrb za likovno opremo je bila značilna že za cerkev na prvotni lokaciji (slika Šmarnične Marije Helene Vurnik, oltarna slika p. Ferdinanda Zajca, oltarna slika p. Ladislava Pintarja, kiparska kompozicija Pieta z Magdaleno Tineta Kosa…) kot tudi na novi (vitraji Staneta Kregarja, kip Marije z Detetom Boža Pengova, slika sv. Jude Tadeja Rika Debenjaka, slika Elze Obereigner, portreti Izidorja Moleta…).

Posebno poglavje je namenjeno Plečnikovim povečavam ali načrtom povečav ali združitev dveh cerkva, kot so župnijska cerkev Srca Jezusovega, Rakek, 1934 – 1938, Trsatska Mati Božja na Trsatu nad Reko, 1908, 1909, župnijska cerkev svete Magdalene v Mariburu, 1923, župnijska cerkev Gospodovega vnebohoda, Bogojina, 1925 – 1927, cerkev sv. Cirila in Metoda in cerkev sv. Krištofa v Ljubljani.

Preselitvi cerkve je namenjeno posebno poglavje Prestavitev cerkve in življenje na novi lokaciji. Omenja zaslužne predstavnike slovenske Cerkve, kot so bili p. Kazimir Zakrajšek, p. Roman Tominec, pa škof Anton Vovk in nadškof dr. Jožef Pogačnik, samo prestavitev pa je vodil Plečnikov učenec in zadnji asistent, arhitekt Tone Bitenc. Med predstavniki oblasti omenja direktorja Gospodarskega razstavišča Leopolda Kreseta, predsednika Verske komisije Borisa Kocijančiča, predsednika izvršnega sveta Borisa Kraigherja, ljubljanskega župana Marijana Dermastjo.

Prestavitev je potekala hitro: med 1957 in 1958, ko je prestavljeno cerkev 16. novembra 1958 blagoslovil tedaj pomožni škof Vovk.

Kdaj je bil sedmi kongres ZKJ na Gospodarskem razstavišču, pa je že druga maša.

Marijan Zlobec

 


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja