V ljubljanski Mestni galeriji bodo v četrtek, 9. decembra, med 19. in 21. uro odprli pregledno razstavo Dokumenti 1990 – 2020 akademskega slikarja Žarka Vrezca. Kustosinja razstave je Mateja Podlesnik, ki je hkrati avtorica uvodnega teksta o razstavi. Razstava prinaša vpogled v trideset let slikarskega ustvarjanja in v tem času nastalega opusa Žarka Vrezca, discipliniranega raziskovalca prečiščene slikarske govorice v okviru ideološko nevtralnih modernističnih praks ter enega najbolj aktivnih in izrazitih abstraktnih umetnikov, delujočih od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja vse do danes.
Žarko Vrezec ob lanski pregledni razstavi Zapisi v Medobčinskem muzeju v Kamniku, foto MM:K
Vrezca se ni dotaknil stilni pluralizem, ki je nastopil ob izteku tisočletja in sprožil novomedijsko podobotvorje; ostal je zvest preučevanju in dograjevanju slikarskega jezika, izključno zavezanega barvnemu izrazu in risbi, zato morda ni odveč omeniti, da je teoretik Miško Šuvaković pred časom označil njegovo delo za kanon modernističnih stilnih načel. Vrezec je v ustvarjalnem procesu zavzet raziskovalec abstraktne iluzije tako na dvodimenzionalnem slikovnem nosilcu kot tudi v fizičnem prostoru galerije. Z oblikovanimi platni oziroma stenskimi instalacijami/objekti je vzpostavil interaktiven odnos z obiskovalcem in se v tej relaciji navezal na prakso postmodernega časa.
Žarko Vrezec – Dokumenti 1990 – 2020
Žarko Vrezec je izredno produktiven ustvarjalec, ki se poleg slikarstva ukvarja tudi z risbo, grafiko, skulpturo, ilustracijo, scenografijo, scensko poslikavo in oblikovanjem. Doma in v mednarodnem prostoru je sodeloval na številnih selekcioniranih razstavah sodobne slovenske umetnosti in predstavitvah umetnosti iz nekdanje Jugoslavije. Omenimo vsaj gostovanja skupinskih razstav v organizaciji Mestne galerije Ljubljana, in sicer razstavo Pogledi na slovenačko slikarstvo početkom devedesetih avtorja Aleksandra Bassina, zadnje predstavitve slovenske umetnosti pred razpadom Jugoslavije v Collegiumu Artisticumu v Sarajevu marca 1991 in pa razstavo Pogledi/Regards komisarjev Aleksandra Bassina in Braneta Koviča, ki je bila leta 1997 prikazana v Saint-Etiennu ter leta 1998 v Toursu in Bruslju.
Dela na papirju manjših in malih formatov v akrilni tehniki z manjšimi intervencijami s svinčnikom so nastajala vzporedno z njegovimi platni velikih dimenzij, vendar niso skice, osnutki ali predloge za izdelavo velikih platen, temveč so avtonomna dela, ki dokumentirajo prek številnih ciklov in njihovih izpeljank avtorjevo likovno razmišljanje od leta 1990 dalje. Na kronološko zasnovanem pregledu bo prikazanih okoli 650 del ali manjših »organizmov«, kot jih sam imenuje; širši javnosti bodo na ogled prvič.
Ob razstavi bo izšel dvojezičen katalog z uvodno študijo dr. Andreja Smrekarja. (Po tiskovnem sporočilu).
Žarko Vrezec se je rodil 18. avgusta 1950 v Ljubljani. Leta 1969 je končal Šolo za oblikovanje v Ljubljani in se nato vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, diplomiral je leta1974. Razstavljal je na 140 samostojnih in na več kot 500 skupinskih razstavah, na razstavah slovenske umetnosti ter na mednarodnih razstavah doma in na tujem. Prejel je 33 domačih in mednarodnih nagrad za slikarstvo. Od leta 1978 je član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Ukvarja se predvsem s slikarstvom, vendar se preizkuša tudi v risbi, grafiki, skulpturi, ilustraciji, scenografiji in oblikovanju.
Njegova dela so v številnih zbirkah muzejev in galerij tako doma kot na tujem. Po obdobju slikanja ‘čez vse’ se je Vrezec lotil prostorskih slik. Postavljene so v globino na različnih lesenih nosilcih, včasih pa prostor slike ustvarjajo viseči poslikani trakovi. Njegova posebna strast pa je naravoslovna ilustracija. Vrezec, ki je sam prav tako odličen teoretik, je o svoji slikarski usmeritvi dejal, da je že v času študija veljalo njegovo zanimanje slikovnemu polju, kot nosilcu avtonomnega likovnega organizma z lastnim življenjem in notranjo logiko.
Likovnoteoretsko izhodišče je veljalo v glavnem vprašanju, kaj je v slikarstvu pravzaprav resnično. Odgovor je bil, da so edine realne stvari format, barva (material) in svetloba. Vse ostalo je v bistvu iluzija, ki ga nikdar ni privlačevala. Kot sam pravi, se je opiral na os Manet, Cezanne, Picasso, Kandinski in Rothko; pri teh umetnikih pa je stvarnost odsev slike in ne slika odsev stvarnosti; temu je zavezan tudi Žarko Vrezec. (Po predstavitvi avtorja v Kamniku Saše Bučan).
Marijan Zlobec