V dvorani Športnega društva Tabor v Ljubljani bo 16. in 17. maja potekal poseben simpozij z naslovom Laž je mrtva, je vse dovoljeno ? in s podnaslovom Razpiranje terena umetniških krajin med fikcijo in fakti.
Zala Dobovšek, foto Ela Mimi Pirnar/TSD
Tematski cikel »fikcija – fakti« izhaja iz mišmaš fraze »fiction faction«, motivacija za začetek cikla dogodkov pa izhaja iz želje po raziskovanju razmerja med umetnostjo in resničnostjo v sodobnem gledališču, še posebej v kontekstu postfaktične družbe in vpliva umetne inteligence. Umetniške prakse, ki se napajajo iz dokumentarnega gledališča, (avto)biografskih pripovedi ali znanstvenih virov, pogosto prehajajo meje med dejstvi in fikcijo. Ta fluidnost razmerij je postala osrednje izrazno sredstvo snovalnih praks, ki ne le odslikujejo realnost, temveč jo na novo konstruirajo in problematizirajo.
Dvodnevni dogodek združuje simpozijski, konferenčni in festivalski format v mikroklobki, ki jo preplete z deseto obletnico predstave kolektiva Beton Ltd. v odstopu Ich kann nicht anders kot primera predstave, ki odpira prostor za razmislek o razmerju med fikcijo in realnostjo v sodobnih uprizoritvenih praksah. Predstava je živa in aktualna že deset let, tako rekoč prestala je preizkus časa – skupaj jo bomo ponovno pogledali in jo »prijeli« tudi skozi optiko spekulacij, fikcij, ki so postale – fakti; medijski naslovi in naše izkušnje v preteklih desetih letih. (Iz napovedi dogodka).
Uvodno predavanke bo imela Zala Dobovšek z naslovom Kompleksna razmerja med fikcijo in faktičnostjo (16. maja ob 16. uri)
Razmerje med fikcijo in faktičnostjo je v sodobnih uprizoritvenih praksah zaznamovano z izrazito napetostjo, ki je danes močno prežeta s političnostjo. Pojem resničnosti se vse bolj razkraja – zaznamujejo ga skepticizem, relativizem in možnosti manipulacije z dejstvi. V tem kontekstu se odpira vprašanje, kaj to pomeni za gledališče, kjer je odnos med realnim in izmišljenim že vpisan v njegovo osnovo.
Sodobna produkcija kaže izrazit porast zanimanja za (avto)biografske, avtofikcijske in dokumentarne formate. Ti pogosto presegajo meje umetnosti in posegajo v družbeno realnost ter politične mehanizme vsakdanjega življenja. Ob tem pa se pojavlja paradoks: dokumentarna resničnost je vse pogosteje že v izhodišču deležna kolektivne skepse, hkrati pa si prizadeva artikulirati prav tisto, kar ostaja neizrečeno ali spregledano.
Posebej izrazito se s temi vprašanji ukvarja mlajša generacija ustvarjalk in ustvarjalcev. Razlogi so tako vsebinski kot strukturni. Na eni strani gre za premike v razmerjih moči in odpiranje prostora novim glasovom, osebnim zgodbam in marginaliziranim perspektivam. Na drugi strani pa za transformacijo pojma avtorstva, ki postaja vse bolj kolektivno, razpršeno in procesualno.
Predavanje bo skozi izbrane primere sodobnih uprizoritev osvetlilo kompleksne odnose med fikcijo in faktičnostjo ter premislek o tem, kako te prakse danes razumeti, gledati in umeščati v širši družbeni kontekst.
Zala Dobovšek (1983), dramaturginja, teatrologinja in docentka za področje dramaturgije in študijev scenskih umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Na AGRFT je diplomirala iz dramaturgije in se v času študija izobraževala na gledališki akademiji DAMU v Pragi. Leta 2019 je doktorirala na AGRFT (smer Študiji scenskih umetnosti) z disertacijo Gledališče in vojna: temeljna razmerja med uprizoritveno umetnostjo in vojnami na območju nekdanje Jugoslavije v 90. letih 20. stoletja.
Njeno področje strokovnega zanimanja se osredotoča predvsem na raziskovanje, ki preči umetniška in sociološka polja; s poudarkom na teatrološki refleksiji “nenormativnih” družbenih pojavov (razredna razmerja, kvirovske prakse, feminizem) in na kritični analizi njihove reprezentacije v uprizoritveni umetnosti. V obdobju 2021-2024 je bila predsednica Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije in je aktualna odgovorna urednica portala Kritika.
Deluje kot teoretičarka, praktična dramaturginja, profesorica na AGRFT, recenzentka, selektorica, mentorica kritiškega pisanja in pedagoginja.
Sledila bo (16. maja, ob 18. uri) predstavitev »lecture performansa« v nastajanju Filipa Mramporja in Lane Krmelj.
Kontekst je predstava v nastajanju, ki za izhodišče jemlje predstavitve umetnic_kov in kolektivov, ki so delovali v Stari mestni elektrarni. V zadnjih štirih letih je pod istoimenskim podpornim programom zavoda Bunker nastalo osem predstavitev oz. portretov v obliki razstav in instalacij, ki so bile posvečene umetniškim opusom in so skušale, vsaka na svoj način, kontekstualizirati arhive ustvarjalk_cev. Predstava v nastajanju v ospredje postavlja informacije, ki so skrite akademskemu arhiviranju. Osredotoča se na na prvi pogled postranske in banalne podatke in fragmente. Z vpletanjem fikcije skuša zarisati Kontekst Kontekstov in pri tem odkriti nepričakovane povezave ter presenetiti samega sebe.
Feedback seansa v okviru vikenda, posvečenega razmerju med fikcijo in fakti v gledališču, bo namenjena prvemu stiku materialov z občinstvom. Bo kot odprta vaja na začetku procesa, namenjena preverbi mehanizmov in motivov v nastajajoči predstavi.
Prvi odzivniki: Jernej Potočan, Matej Stupica, Katarina Stegnar, Neja Tomšič, Zala Dobovšek.
Lana Krmelj (2001) je magistrska študentka dramaturgije in scenskih umetnosti, diplomirala pa je iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenistike. V času študija se je izobraževala tudi na Karlovi univerzi v Pragi in na Freie Universität v Berlinu. Zanimajo jo različna področja gledališkega ustvarjanja, in sicer poleg dramaturgije tudi režija in teatrologija, predvsem prepletanje dokumentarnega in avtofikcijskega v gledališču ter raziskovanje pojma skupnosti pri predstavah v trajanju. Kot soavtorica koncepta je sodelovala pri projektu Now, suddenly, I was a creature of vice (Maska, 2025), piše kritike za portal Sigledal, na spletnem mediju Aplavz pa sta bila objavljena njena prispevka o pregledu delovanja festivala Mladi levi. V okviru 60. Borštnikovega srečanja je soustvarjala festivalski blog, je tudi članica uredništva za prozo pri reviji Nebulae, članica uredniškega odbora študentskega simpozija v organizaciji AGRFT in članica sveta zavoda Bunker.
Filip Mramor se je rodil leta 1998 v Ljubljani. V času šolanja na Gimnaziji Poljane je deloval v okviru Poljanskega odra, kjer je za vlogo Lazarja v Strniševih Žabah prejel posebno priznanje žirije za moško vlogo na 56. Linhartovem srečanju. Igral je tudi v predstavah Pionirskega doma. Kot improvizator v Šolski impro ligi je prejel priznanje za najboljšega improvizatorja 20. sezone. Leta 2017 je začel študij dramske igre na AGRFT v letniku Jerneja Lorencija, Jerneja Šugmana in kasneje Branka Jordana. Diplomiral je z vlogo Perkmandelca v Jagababi Daneta Zajca v režiji Žive Bizovičar. Med študijem je sodeloval z SNG Drama Ljubljana pri projektu Ljubezen (režiser Luka Marcen), igral v predstavi Skrivno društvo KRVZ v Lutkovnem gledališču Ljubljana in predstavi Kozlovska sodba v Višnji Gori v SLG Celje. Igral je v kratkem filmu Nedeljsko jutro (režiser Martin Turk) in nanizanki Mamin dan. Je ustanovni član kolektiva Počemučka, s katerim je ustvaril predstave Piano and screaming (Akademijski studio AGRFT), Under construction (Gledališče Glej), ki je bila nagrajena s posebno nagrado žirije na 52. Tednu slovenske drame in 150 BPM. Magistrski študij je zaključil v Pragi na DAMU, program režija snovalnega gledališča in gledališča objekta; njegova magistrska predstava je bila del festivala Mladi levi 2025.
Tretje dogodek bo 16. maja ob 20. uri. To bo predstava.
Ich kann nicht anders posede publiko v voajeristično neposredno bližino razdejane scenografije, ki govori o apokaliptičnosti, začasnosti, zasilnem bivanju. Vendar ne gre za svet popolnega umika, temveč skrivališče, skozi katerega razpoke do navidez izoliranih performerjev prihaja zunanja družba polna ksenofobije, terorizma in ponavljajočih se kriz. Te razpoke so v samih performerjih, relativno uglednih članih sodobne družbe, iz katerih v okoliščinah izolacijo vzklijejo prav te male perverzije; zaprtost, fašizem, seksizem, narcisoidnost, mizantropija … Ne glede na to, kako izvzeti mislijo, da so, sebi in gledalcem dokazujejo ravno nasprotno.
Fragmentarni kosi predstave nihajo med resnimi političnimi temami, apokaliptično krizo in filozofskimi vprašanji ter zdrsi v vsakdanje banalnosti umivanja, prehranjevanja in obrekovanja. Preigravajo različne citate, si jih izposojajo, ubesedujejo in lepijo v skupen kontekst, da bi lahko izrazili sebe, povedali nekaj, kar bi preseglo banalnost njihovih življenj. Citatnost pripelje tako daleč, da se prevesi v metodo, ki skladno z besedami nemškega literarnega kritika Marcela Reich-Ranickega »besede, besede, besede«, postane temeljni način podajanja sporočila. Nenazadnje citat Martina Luthra preide v naslov. Vse to, da bi zmogli prikazati temeljno nemoč posameznika, najti jasno in smiselno pozicijo delovanja v parcialnem postmodernističnem svetu.
Ich kann nicht anders je uspešnica Beton Ltd. Od premiere leta 2016 je gostovala na več domačih in mednarodnih festivalih in je ena njihovih največkrat odigranih predstav. Leta 2021 je vstopila v projekt Lee Kukovičič FORSALE, dražbena hiša uprizoritvenih umetnosti, kjer je bila razdeljena na 9 lotov in prodana na dražbi. S prodajo se je kolektivu Beton Ltd. pridružil še novo ustvarjeni kolektiv lastnikov posameznih lotov, ki jih druži dolžnost ohranjati predstavo živo.
Koncept in režija: Beton Ltd.
Nastopajo: Katarina Stegnar, Branko Jordan, Primož Bezjak
Glasba: Dead Tongues
Oblikovanje prostora: sonda4, Toni Soprano
Kostumografija: Mateja Benedetti
Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič
Dramaturška sodelavka: Urška Brodar
Tehnični vodja: Andrej Petrovčič
Izvršna producentka: Maja Vižin
Stiki z javnostmi: Tamara Bračič Vidmar
Produkcija: Bunker, Ljubljana
Premiera: 26. 8. 2016
Foto: Toni Soprano Meneglejte
Zvočni opis predstave: Sara Horžen
Predstava Betona Ltd.: Ich kann nicht anders (2016) je bila avgusta 2021 prodana na dražbi Dražbene hiše uprizoritvenih umetnosti FORSALE v devetih lotih.
Lastnik lota številka 1 (Rekviziti / Predmeti povezani s poškodbami in bolečino): Roman Uranjek
Lastnik lota številka 3 (Kostumi / Skulpture človeškega obstoja): Tanja Črnič Oblak
Lastnik lota številka 4 (Tišine / Mirovanje glasov): Damjan Ilić
Lastnik lota številka 5 (Čas / Resničnost, ki izgineva 75 minut): Balkan express
Lastnik lota številka 6 (Tableau Vivant / Smrt, ki se uprizarja): Anonimen lastnik
Lastnik lota številka 9 (Besedilo / Vse besede v predstavi, vključno z besedami, ki kršijo avtorske pravice): Prešernovo gledališče Kranj za Teden slovenske drame
Zadnji dogodek 16. maja bo ob 21.30. To bo pogovor o pravkar izvedeni predstavi.
Predstava Ich kann nicht anders je vsekakor prestala »test časa« – po desetih letih kontinuiranega uprizarjanja je še vedno relevantna, aktualna in – ima svoje občinstvo. Trije akterji v klavstrofobični atmosferi Bertoluccijevih Sanjačev in v zabavljaški apokaliptični Houllebequovski maniri samo … govorijo, govorijo, govorijo … worte, worte, worte.
Predstava je polna prerokb, ki so se v vmesnem času uresničile in pa avtofijskcijskih drobcev, od katerih so se akterji, na katere se nanaša »avto« v avtofikciji, v desetih letih oddaljili od samih sebe.
V pogovoru o svojih gledalskih izkušnjah in poteh se bodo pogovarjali tisti, ki so predstavo gledali pred desetimi leti in sedaj ter poskusili razmerje med fikcijo in fakti uzreti tudi v kontekstu časa.
Panel: Darja Marinšek, Maša Radi Buh, Jure Novak, Andrejka Kopač, Lea Kukovičič (pisna izjava)
Moderator: Jaka Bombač
(se nadaljuje)
|
|