Sodobne orkestralne skladbe: Šenk, Henze, Berio

Slovenska filharmonija je sinoči pripravila koncert v ciklu Sodobne orkestralne skladbe. Kdaj je neka skladba sodobna, kdaj pa že zgodovinska, je relativno. Za nas, ki z izvajanjem modernih glasbenih del ali del evropske glasbene avantgarde zaostajamo petdeset let, kot je nekoč na odprtju Kogojevih dnevov v Kanalu ob Soči v slavnostnem govoru poudaril skladatelj Vinko Globokar, je tako rekoč vsaka izvedba kakega tujega dela iz časa po letu 1950, 1960 ali vsaj 1970 sodobna. V bistvu se sodobnost začenja z glasbenim modernizmom, ki je aktualen še danes, ko sicer raje govorimo o postmodernizmu. Če bi dal na Loto možnost ugotavljanja, kateri trije skladatelji so bili skupaj izvedeni na enem koncertu, ne bi “sedmice” uganil nihče; niti trojke. Žrebanje je že bilo, nihče ni zadel, zato povejmo tu: Nina Šenk, Hans Werner Henze in Luciano Berio.

Nina Šenk, fotografije Marijan Zlobec

Poznal sem vse tri, med drugim sem videl njihove opere, pri čemer je bil najbolj prepričljiv Henze, že na tiskovni konferenci v Salzburgu, kjer je bila izvedena tudi Beriova opera. Nina Šenk svojo opero še nadaljuje, kar bi pomenilo, da smo je doslej videlile prvo polovico. Tako pri Henzeju kot Beriu je opazen dialog z raznimi zgodovinskimi obdobji, citati iz skladb, skratka glasbeni kontekst, tako da ostaja še najkbolj čista naša Nina Šenk. Berio se je lotil še svoje verzije konca slavne Puccinijeve opere Turandot, ki je nadomestila Alfanovo. Kaj mu je bilo tega treba, ne vem, vsekakor bi pomislil na njegov občutek, da kot izvirni operni skladatelj ni zmogel napisati odlične opere. Salzburška izvedba ni bila ravno prepričljiva; bolj je delovala kot stilni tujek.

Nina Šenk je najbolj ambiciozna skladateljica v slovenski glasbi, tako po karakterju, delovanju, ustvarjanju, ambicijah, neposrednem okolju in vizijah, ki so vedno večje od ovir, kar pomeni, da jo njen ustvarjalni duh vedno pripelje do zaželjenega cilja. Ali je to vedno simpatično ali ne, je v malem slovenskem okolju lahko ovira, a tudi spodbuda: ali kot je rekel Marij Kogoj: “Fantič, ti boš že videl !”, ko so se mu smejali ob razlaganju, da bo napisal opero.

Zadovoljstvo Nine Šenk po uspešni izvedbi

Ta “fantič” seveda nenadoma velja tudi za ženske ali punce. Feminizacija skladateljskega poklica je opazna v zadnjih desetletjih in danes bi slovenske skladateljice lahko imele že svoj festival. Tu puščam odprto vprašanje vsesplošne feminizacije umetniških poklicev ali ustvarjalnosti (v likovni umetnosti, gledališču, filmu, literaturi, oblikovanju, arhitekturi. kuratorstvu, direktorstvu, predavateljstvu…).

Krstna izvedba skladbe Spreminjanje Nine Šenk za veliki orkester je predvsem pokazala skladateljičin velik smisel za raziskovanje zvoka ali zvočnosti, skrbni graditeljski nadzor nad vsemi možnimi in hkrati uspešnimi kombinacijami uporabe inštrumentov, – od začetka na enem tonu pa do konca na enak zvočni, malo skrivnostni način, – ob tem pa še posebno valovanje zvoka, ki je na posameznih mestih skorajda spominjalo na kakšno nirvano, mirovanje, morda nemočno ležanje v bolnišnici na zdravljenju covida 19, brez dramatičnih pretresov in kakšnih vidnih strukturnih členitev. Njen zvok ni ravno uživaški, nasladen, nima nekega zunanjega erosa, a ohranja prefinjenost in daje poslušalcu vedeti, kaj skladateljica hoče in to zna doseči. Šenk je raziskovalka, ki hoče priti do dna lastnih ustvarjalnih želja. Pot je cilj.

Odlično naštudirana noviteta

Orkester Slovenske filharmonije je bil ves večer odličen; zaveda se posebnih pogojev nastopanja, četudi je v dvorani bistveno manj poslušalcev, a so vseeno koncerti še v živo, izvajanje novih del večji izziv in dirigenti vedo kaj hočejo, kot sinoči italijanski glasbenik Marco Angius. Njegova poznavalsko – analitična vnema, tako rekoč strukturiranje glasbenega večera po na zunaj opaznem konceptu: noviteta, koncert, simfonija, je pripeljala do ne tako viharnega, a presenetljivo dolgega odmeva; z dolgimi aplavzi sicer razredčenega občinstva, ki je iskalo svoje sedeže med onimi premreženimi s trakovi, tako da nista smela skupaj sedeti niti mož in žena.

Violinistka Anna Tifu

Hans Werner Henze je napisal mnogo odličnih del, med njimi celo serijo simfonij in oper, kar petnajst. Med njimi sem na Salzburških slavnostnih igrah videl Die Bassariden in L’Upupa und der Triumph der Sohnesliebe. Henze ima velik smisel in občutek za oblikovanje forme in v njej seveda vsakršne vsebine. V operah se rad naslanja na predeksistenčne vzore, kar je bilo močno opazno sinoči v izvedbi njegove skladbe za violino in orkester II Vitalino raddoppiato. Skladba je nastala že leta 1977 na podlagi znamenite chaconne Tomasa Antonia Vitalija. Skladatelj tako vzpostavlja dialog glasbenega baroka z modernostjo, zgodovine s samim seboj, jemlje nekaj, čemur sam daje nekaj novega, a vseeno le dialoškega, kot da bi se še posebej zavedal, da je skladatelj tem bolj svoboden, čim bolj lahko brska in išče po zgodovini, kar pa najde, mora vzdržati kriterije novega, svojskega, lastnega.

Kadenca

Kot solistka je nastopila italijanska violinistka Anna Tifu. Odlično pripravljena in z jasnim interpretativnim konceptom ter poznavanjem celotnega dela, z vrhuncem v dolgi kadenci. Ta pristop, ki je na ravni kakega violinskega koncerta kot takega in ob spremljavi bolj komornega orkestra, a z opaznimi pihali, ki na posameznih mestih prevzamejo skorajda solistično vlogo. Skladba izpade kot nenehna kombinacija starega in novega, Vitalijevega in Henzejevega. Solistka je očitno igrala na svojo najboljšo violino (Stradivarijevo ?), saj je bil njen zvok izjemen, interpretacija izdelana in izpeljana do potankosti, s samozavestjo, ki jo je vzdrževal še dirigent.

Luciano Berio je nekoč bil v Ljubljani in sam dirigiral. Njegova Sinfonia (1968 – 1969) za osem pevcev in velik orkester je nekaj posebnega bila žđe tedaj, danes pa prav tako dokazuje svoj pomen in sporočilnost, pri čemer bi bilo nujno objaviti besedilo, ki ga pšojejo pevci v več jezikih Unemško, angleško, francosko), ni bilo neopazno, da so pevci, pomešani med same orkestraše in so sedeli med njimi kot enakovredni in enakopravmi člani orkestra, ne pa solisti, v nekem segmentu predstavili sami sebe, kar je verjetno bilo ljubljansko dopolnilo.

Sinfonia 68, kot jo najraje označujejo, je nastala za tedaj svetovno znan v bistvu najprej francoski jazzovski pevski oktet Les Swingle Singers, ki je zaslovel z novo interpretacijo Bachovih skladb, ki so jih snemali za klasični Philips (Jazz Sebastian Bach, ki sem jo nekoč kupil v Trstu), potem je nekako postal angleški (vodja Ward Swingle). Ti so nastopili na Jazz festivalu v Križankah leta 1970, kot se jih spominjam (in so na odprtem zapustili slabši vtis kot ob poslušanju posnetkov).

Pevki Joanna Goldsmith – Eteson in Renata Vereš Klančič

Sinfonia je napisana v petih stavkih: 1. brez naslova, 2. O King, 3 In ruhig fliessender Bewegung, 4. brez naslova, 5. brez naslova. V prvi stavek je Berio vnesel fragmente iz knjige Surovo in kuhano (Le Cru et le Cuit) kot uvodni del iz štiridelnih Mitologij kulturnega antropologa Clauda Lévi-Straussa. Avtor pa se v bistvu naslanja na očeta strukturalne lingvistike, švicarskega semiologa Ferdinanda de Saussurea. V Ljubljani sta oba postala znana preko srbohrvaških prevodov (Nolit) in iz predavanj profesorjev na FF.

Prav tako pomemben ali bistven je besedilni del tretjega stavka. Gre za citate iz Samuela Becketta in njegovega zadnjega romana Neimenljivi (iz triologije Molloy, Malone umira in Neimenljivi). Omenjeni so odlomki iz Jamesa Joycea, grafiti iz pariških protestov maja 1968, Beriovih dnevniških zapisov in celo Majakovskega.

Pevca Gašper Banovec in Fernando Mejias

Četrti in peti stavek sta morda manj pomembna. Četrti se s citatom iz zaključka Vstajenja spet navezuje na Mahlerja, peti pa prav tako citira Mahlerja O Röschen rot!, s katerim vstopi v četrti stavek Vstajenja mezzosopranistka. Dalo bi se pomisliti, na kakšne vsebinske pomene se navezuje v svoji končni sporočilnosti sam Luciano Berio ?