Po sinočnjem odmevnem odprtju razstave slikarja in kiparja Alberta Mesnerja v Galeriji Družina na 19. koroških kulturnih dnevih, je Slovenska matica danes dopoldan pripravila predstavitev treh novih knjig, katerih avtorji in uredniki v celoti prihajajo iz slovenskega kulturnega prostora v Avstriji in tam živijo ter ustvarjajo. Seveda so še kako znani tudi v Sloveniji, če pomislimo le na večdesetletnega založnika in pisca Lojzeta Wieserja.
Lojze Wieser, vse fotografije Marijan Zlobec
V imenu Slovenske matice je goste in občinstvo v dvorani SM pozdravil podpredsednik SM in predsednik Kluba koroških Slovencev Janez Stergar in spomnil tako na tradicijo vsakoletnega festivala kot predstavil program prireditev do konca, ko bodo razstavo zaprli. Vse prireditve smo tu že predstavili. Jutri bo verjetno vrhunec s koncertom Koroška pesem prek meja v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma ob 19. uri
Janez Stergar
Tiskovna konferenca, ki jo je zelo spretno vodila mag. Lidija Golc, se je s pogovorom z založnikom in pisateljem Lojzetom Wieserjem ter pesnikom in urednikom Janijem Oswaldom dotaknila celo vrsto tem, ki so po svoji vsebini in razsežnosti prešle zgolj predstavitev treh novih knjig. Po svoje je to razumljivo, saj je prisotnost zamejcev v Ljubljani skromnejša kot je bila nekoč, tako da smo slišali celo trpko ugotovitev Janija Oswalda, da skupni slovenski kulturni prostor ne obstaja; je bolj iluzija kot stvarnost; je pa ostala skupna tradicija.
Podobno je ugotovil za srednjeevropsko pisateljsko srečanje v Vilenici, ki je zanj kot letošnjega gosta pomenila le nastop na Zoomu, ne pa v živo. Oswald je spomnil, da je ob koncu osemdesetih let, ko se je Vilenica začela, bil politični položaj v Evropi in seveda v Srednji Evropi precej drugačen od današnjega. (To je sicer res, a je literarna ustvarjalnost povsod še vedno zelo bogata, da ne rečem v vzponu, in da je bila Vilenica takoj odprta tudi za druge kulturne in literarne prostore, vse do Amerike in Azije. Žal je res tudi to, da je že kar precej nagrajencev vilenice medtem že umrlo. To pa pomeni, da mora Vilenica dobiti nove generacijske in vsebinske impulze).
Jani Oswald je precej podrobno predstavil tudi zgodovino koroške literarne revije Mladje, ki se je začela ob koncu petdesetih let:1959/1960 in je pomenila pravcati premik tako v literarnem smislu s posodobitvijo in aktualizacijo poetik prevladujočih ali vodilnih piscev, kot so bili Florjan Lipuš, Andrej Kokot, Karl Smole, Erich Prunč, Gustav Januš, Feliks Bister… Janka Messnerja so malo držali stran. Kasneje je prišlo do generacijske menjave z novimi imeni, med katerimi je v zadnjem času dosegla mednarodni odmev Maja Haderlap z Angeli pozabe. Oswald je omenil tudi črno mladje, posebno številko, ki jo je leta 1981 izdal Florjan Lipuš, potem ko je dotlej že izšlo 42 številk Mladja. Novo Mladje sta prevzela urednika Jani Oswald in Maja Haderlap, med sodelavci je bil agilen Fabjan Hafner. Oswald je med drugim povedal, da sedaj nekako živi med Dunajem, Celovcem in Ljubljano ter da ne ve, kje je v resnici doma. Spomnil pa je tudi, da je bilo Mladje s svojo avantgardno pesniško poetiko najbolj napredna revija v vsej tedanji Avstriji.
Oswald je prebral pesem, ki je nastala med pandemijo in govori o kulturnem ministru in literarnih subvencijah. Jasno je, da niso zadovoljni; ne s slovenskim denarjem, ne z avstrijskim. Lojze Wieser npr. se je kot založnik prijavil s svojim založniškim programom, da bi dobil kaj od onih pet milijonov dodatnega avstrijskega “plebiscitnega darila”, dobil pa je le 15 odstotkov od zaprošenega zneska.
Pravcati šok pa je bila informacija, da Celovška univerza ukinja slovenistiko. Podobno Dunajska univerza, ki je v preteklosti imela kar trinajst slovenskih rektorjev.
Koroška na novo – Kärnten neu (Izdajatelja Jani Oswald in Lojze Wieser v založbi Drava.)
Gre za narod in jezik brez ozemlja? Gre za človekove pravice in demokracijo? Smo še vedno v objemu nacionalnih sporov preteklega stoletja. Pogled od znotraj in od zunaj na Koroško. To je nekaj tem iz dvojezične knjige z zgornjim naslovom. Uredila sta jo Lojze Wieser in Jani Oswald. Prispevke avtorjev in avtoric, umetnikov, intelektualcev – od Cornelie Vospernik, Olivera Vitoucha, Lojzeta Wieserja, Angelice Ladurner, Jutte Steininger, Wernerja Wintersteinerja, Olivera Welterja, Dietricha Krupfbergerja, Manfreda Sauerja, Petra Handkeja do Johannesa Zechnerja, dopolnjujejo literarni spomeniki iz enajstih stoletij ter celostranski citati slavnih pesnikov in pisateljev ter drugih, kot je slovenski škof Jože Marketz.
Lojze Wieser je ob tem napovedal začetek izdajanja vseh slovenskih kulturnih spomenikov in drugih dokumentov v slovenščini, ki so se na Koroškem in širše pojavili od prvega slovenskega Celovškega letaka leta 1515 naprej. Tako da lahko pričakujemo objave kot so Brižinski spomeniki (sicer iz Bavarske), pa Celovški rokopis, pesmi Ulrika Lichtensteinskega, Paracelsusa, Primoža Trubarja, Urbana Jarnika, Antona Slomška, Franceta Prešerna, Daniela Spitzerja, Valentina Sime…Njihov jezik bo posodobljen, kolikor ga je v nemščini pa preveden.
Jani Oswald
Lojze Wieser, Lidija Golc in Jani Oswald
Kako bo, ko te bo obdajala tema ali Spomin je edini paradiž, Lojze Wieser 2021
Lojze Wieser je s posebnim avtobiografskim in doživljajskim opisom predstavil svojo novo knjigo Kako bo, ko te bo obdajala tema ali Spomin je edini paradiž. Avtor je povedal, da je knjigo pisal dvojezično, tako kot se mu je jezik porajal v spominu in glavi, v zadnjih dneh odhajanja svoje mame februarja 2015. To je bila prva rokopisna verzija. Zapiske je potem dokončal in zasebni natis pokazal sorodnikom in prijateljem. Posebej pa je izpostavil, da je knjiga kot je izšla sedaj, nastala v času, ko je zbolel za covidom 19.
Urednica knjige Jerneja Jezernik besedilo opredeljuje kot literarizirano spominsko prozo in opozarja na njen žanrski spoj (sinkretizem): dvogovor, dramski prizori, lirizirana proza, ljudske pesmi, modrosti v obliki izrekov in refleksij. Besedilo je izšlo v slovenski in nemški različici (gre za »prepesnitev«, ne za prevod), nastalo je v zadnjih dneh odhajanja avtorjeve mame Ane Wieser, kot literarni spomin za sorodnike in prijatelje. Knjigi sta tako dve; slovenska in nemška verzija, pa še bibliofilska (v 95 izvodih) in navadna izdaja.
Wieser sprva zapisov ni nameraval izdati v knjigi, a ga je k temu spodbudil nobelovec Peter Handke. V tej knjigi se je Wieser najbolj intimno odprl, in ko je prebral nekaj odlomkov iz knjige, je v dvorani dočakal topel aplavz.
Moderatorka Lidija Golc
Florijan Lapusch: Bližina preteklosti, korenine prihodnosti; SPZ – Slovenska prosvetna zveza, 2020
O tretji knjigi z zgornjim naslovom je največ povedala Lidija Golec. Najprej je povedala, da gre za Lapuscha, ne za Lipuša.
Urednica Vera Wutti-Incko je dedovo življenjsko zgodbo razdelila na več delov, v katerih Florijan Lapusch opisuje otroštvo in mladost v Podsinji vasi, prvo svetovno vojno, ki jo je kot avstro-ogrski vojak preživel na ruski fronti in v ujetništvu v Sibiriji, kjer je delal na posestvih dveh nemških kmetov. Po vrnitvi domov se je posvetil oživljanju kulturnega delovanja in zadružništvu. »Ker je bil zaveden Slovenec«, so ga leta 1942 z družino nasilno izselili v Nemčijo. Po vrnitvi je sodeloval pri ponovni vzpostavitvi slovenskega zadružništva in se zavzemal za ohranitev slovenskega življa na Koroškem.
Po mnenju in prepričanju Golčeve, je knjiga izredno zanimiva in vredna branja.
Lojze Wieser je ob svojih spominih omenil še zgodbo svojega mrtvega strica (in teto), ki leži pokopan na pokopališču v Zadru, kot tudi svoja letošnja popotovanja po Dalmaciji in otokih. Wieser namreč snema serije televizijskih oddaj za ORF in 3SAT o tipični kulinariki v tem delu Evrope s skupnim naslovom Okusi Evrope. Leta 1990 je prejel avstrijsko državno nagrado za najboljšega založnika v Avstriji. O svoji založniški dejavnosti pa je omenil, da je doslej v založbah Drava in Wieser izšlo že 2036 knjig, sam jih je uredil okrog 1700, sicer pa so bili poprej uredniki še Helga Mračnikar, Thomas Busch (1986 – pribl. 2006/2007), Franz Marenitz (2006/2007) in Peter Wieser (2010 – 2015).
Lojze Wieser je po smrti matere leta 2015 napisal spomine, med covidom 19 pa se odločil za natis v knjigi
Morda je bil najbolj “humorni” delček srečanja s koroškimi pisatelji, uredniki in založniki, ko je padlo vprašanje Janiju Oswaldu o njegovih številnih psevdonimih. Med drugim je povedal, da ga je po svoje spodbudil Karel Smole, ki si je izbral psevdonim Miško Maček, sam pa je to spremenil v svoj psevdonim Fičko Spaček.
Marijan Zlobec