Društvo slovenskih pisateljev je v Vrtu Lili Novy v Ljubljani pripravilo novinarsko konferenco ob naznanitvi Jenkovih dnevov in predstavilo nominirance za letošnjo Jenkovo nagrado, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let že 36. leto zapored. Komisija za Jenkovo nagrado je ob intenzivnem prebiranju in razpravljanju določila pet nominiranih pesniških zbirk, ki v svoji edinstvenosti in posebnosti izstopajo med številnimi novoizdanimi zbirkami. Jenkovi dnevi v Kranju se odvijajo vsako leto med 18. in 27. oktobrom v spomin na pesnika Simona Jenka, ki ga slovenska literarna zgodovina uvršča med najvplivnejše slovenske pesnike.
Varja Balžalorsky Antić, Dušan Merc, Klemen Malovrh, Rudi Zevnik in Nataša Čebular
Govorci na konferenci so bili: Dušan Merc, predsednik Društva slovenskih pisateljev, Varja Balžalorsky Antić, predsednica Komisije za Jenkovo nagrado 2021, Klemen Malovrh, direktor Zavoda za turizem in kulturo Kranj, in Rudi Zevnik iz Kulturnega društva Simon Jenko – Šmonca Mavčiče.
Predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc je poudaril pomen Simona Jenka in pesniške nagrade, ki nosi njegovo ime, ter oznanil, da se je letos denarna nagrada povišala na 2000 EUR. Predsednica Komisije za Jenkovo nagrado 2021 Varja Balžalorsky Antić je v imenu komisije, ki jo sestavljajo Veronika Dintinjana, Gregor Podlogar, Petra Kolmančič in lanskoletni Jenkovi nagrajenec Brane Mozetič, razglasila pet nominiranih pesniških zbirk in izpostavila njihove poetične lastnosti. Nominirane pesniške zbirke za Jenkovo nagrado 2021 so (razvrščene po abecednem vrstnem redu naslovov):
Barbara Korun: Idioritmija – Koper: KUD AAC Zrakogled : Hyperion, 2021
Muanis Sinanović: Krhke karavane – Ljubljana: LUD Literatura, 2020
Tina Kozin: Nebo pod vodo – Maribor: Litera, 2020
Alja Adam: Privlačnosti – Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2020
Nina Dragičević: To telo, pokončno – Ljubljana: Škuc, 2021
Direktor Zavoda za turizem in kulturo Kranj Klemen Malovrh je predstavil program Jenkovih dnevov. Rudi Zevnik iz Kulturnega društva Simon Jenko – Šmonca Mavčiče je na koncu zaokrožil celotno predstavitev programa Jenkovih dnevov in predstavil tiste aktivnosti, ki bodo potekale pod okvirjem njegovega društva.
Slavnostna podelitev Jenkove nagrade bo v Stolpu Škrlovec v Kranju v sredo, 27. oktobra, ob 19.30. Nagrajenca razglasijo na sami slovesnosti, ki je obogatena z zadnjim pesniškim branjem finalistov in kulturnim programom. Za ime nagrajenca ne izve nihče, dokler ni z odra razglašen.
Utemeljitev nominacij za Jenkovo nagrado
Alja Adam: Privlačnosti – Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2020
Alja Adam v svoji četrti pesniški zbirki spregovori o različnih odnosih, pri čemer vsebine razmeji v pet ciklov, iz katerih se verzi sicer nenehno prelivajo drug v drugega. Iz ljubezensko-erotičnega odnosa med moškim in žensko stopimo v strastno razmerje med dvema ženskama, in se nato izlijemo v prijateljske, družinske odnose, se vračamo v otroštvo in se soočamo z osebnim odnosom do pisanja in lastnega položaja v svetu. Pesnico zanimajo »prostori intime«, kjer se identiteta gradi (in raztaplja) vedno znova, v novih oblikah in razsežnostih.To novo ni mogoče brez predhodnega doživljanja negotovosti, brez opuščanja utesnjujočih družbenih vzorcev in vlog. Na takšen način pa odkriva tudi tisto, »kar nam je prepovedano videti«. Pesnica vstopa v odnose skozi čutnost, skozi prisotnost telesa (»v resnici nimam ničesar, zgolj odzivno telo«). Zaveda se, da nosi telo v sebi družbeno-zgodovinske vpise in je kot tako predmet nadzora, izkoriščanja in manipulacije. Skozi to zavedanje vzpostavlja svojo poezijo kot družbeno ozaveščeno in kritično. Pesnica govori o trenju med preteklim in sedanjim, o zgodovinski travmi, ki je vpeta v doživljanje sveta tukaj in sedaj, tako, da svojo lastno izkušnjo poveže z izkušnjo drugega. V pesmih se pojavljajo in združujejo različni kraji, časi in ustvarjajo organsko celoto, v katero se odslikava metafizična zavest, ki ustvarja občutek vseprežetosti. Pri tem je še posebej pomembna pesničina raba metaforike – jezik vsakdana prepleta z inovativnimi, vizualnimi metaforami, na takšen način pa ustvari vznemirljivo, pretočno, sugestivno poezijo, ki odpira prostor širših dimenzij.
Muanis Sinanović: Krhke karavane – Ljubljana: LUD Literatura, 2020
Muanis Sinanović v četrti pesniški zbirki tematizira intimni svet posameznika, ki se vzpostavlja in oblikuje v krhkem odnosu do skupnosti in zunanjega sveta. Krhkost je posledica prehajanja, migracij, vseprisotnega nasilja in nestabilnih ter naključnih vezi, ki posameznika ne zavezujejo k odgovornosti, trajnostnemu razmišljanju in suverenosti, temveč ga opredeljujejo kot negotovo, samemu sebi prepuščeno in neozemljeno bitje. Pojavlja se motiv premikanja, migracij, potovanja, nomadstva; to neprestano gibanje simbolizirajo naslovne karavane. Pesmi preizprašujejo brezdomovinskost, prekarnost, tujskost in metafizično breztemeljnost kot prevladujoča bivanjska stanja in občutja. Ta stanja so povezana z napori, nezanesljivostjo, izgubami in odrekanji nekoga, ki je nenehno v prehajanju, na poti, na križiščih in razcepih. A ob tej govorici obstaja tudi neka druga: Nežna tuja govorica o skrivnostih poti. Ta govorica kot nekaj nadzgodovinskega in univerzalnega preseva skozi temno kupolo svoda nad nami in s tenkim curkom svetlobe osvetljuje poti nove svobode duha, empatije in zmožnosti drugačnih na nenasilju temelječih razmerij in zavez med ljudmi. Na slogovni ravni je zbirka Krhke karavane kljub oblikovni raznolikosti pesmi in razplastenosti vsebine enovita, dikcija je dognana in premišljena. Zbirko preveva atmosfera mističnosti in mitološkosti, pesmi povezuje duh globoke miselne osredotočenosti in čuječnosti, vse našteto pa je v tej zbirki podano na izrazito presežni način.
Barbara Korun: Idioritmija – Koper: KUD AAC Zrakogled: Hyperion, 2021
Barbara Korun poetiko izgovarjanja z roba pesniškega in bivanjskega, ki v govor ali so-govor že od knjige Pridem takoj vključuje manjšinske subjekte, presežno nadaljuje tudi v novi, na prvi pogled izrazito heterogeni zbirki. Že naslovi vseh treh razdelkov, Idioritmija, Najdenke in Eholokacija, namreč domišljeno izrazijo tematsko podstat knjige, ki jo pesnica v posameznih razdelkih raziskuje z vsakič drugačno pesniško lego. Krokiji iz sanj so kot kontrast fantazmagorični vsebini izpisani v precizni prozni govorici z jasno izoblikovano govorko – sanjalko, sledi sklop haikujevsko intoniranih trivrstičnic, kjer se osebna subjektivnost (iz)briše, v sklepni del pa so uvrščene pesmi, v katere občutneje vstopi družbeno-zgodovinska razsežnost. Heterogenost knjige tako prepričljivo odseva nepregledno raznovrstnost intersubjektivacijskih izkušenj, s katerimi se subjektka nenehno znova vzpostavlja, torej vselej v odnosu do drugega in z drugim, v »hipni točki ravnovesja«. Ti_e drugi_e tudi v novi knjigi so spet pogosto skrajno obrobna bitja, izničena ali na robu izničenosti z nasiljem vseh vrst: ne le človeška, npr. žrtve taborišč totalitarnih sistemov, ampak tudi živalska in rastlinska. V izkušnji tega čuječnega sobivanja – lociranja, najdevanja, spajanja – je subjektka vseskozi budna opazovalka, pa tudi neizprosna izpraševalka lastnih brezen; oblik strahu, oblik in občutenj niča, lastne minljivosti, pa tudi surovosti in nasilnosti. Izmenjave z drugimi potekajo skozi nekakšno razširjeno pojmovanje telesnosti, pesniška gesta pa se kaže kot simultana pričevalka teh dogodkov, nenehno iščoča lastno vzpostavljanje med vzdihom in izdihom, »vmes«, v med-glasu, njegovi možnosti.
Tina Kozin: Nebo pod vodo – Maribor: Litera, 2020
Tretjo pesniško zbirko Tine Kozin Nebo pod vodo je mogoče brati kot zaokroženo poemo ali zbirko posamičnih pesmi ali ciklov. Razvezeno pripovedno nit o umiranju (koga: ljubljenega človeka, dveh, živali, ledenika, planeta?) bralka razbira v odkruških besednih sklopov, ki hipno kristalizirajo svoje pomene zgolj v odnosu do pomensko nabite beline papirja/prostora zaradi katere lahko toliko siloviteje zavibrirajo v svoji mnogopomenski moči. Ta se oblikuje tihotno, pridušeno, kot pod gladino poplavljenega neba iz naslova, v ritmu počasnega valovanja, odmikanja in prihajanja, a slednjega je vse manj. Veliko moč dobi interpunkcija, zlasti dvopičje, ki najbrž simbolizira prehod, vrata med tu in tam in hkrati odnos med dvema bitjema. Dialektika odhajanja in svojevrstnega zbliževanja onkraj običajnih poti v odnosu z drugim, ki ga prinaša umiranje, skozi poemo prehaja od intimne osebne zgodbe do univerzalne planetarne izkušnje, ki se presežno zrcalita druga v drugi. Upesnjeni sta v dvojni intonaciji: skrajno telesno in organsko, obenem pa tudi eterično, duhovno, kot že izrekano iz nekega drugega nefizičnega prostora. Ta dvojnost se vzpostavi z dominantnima motivno-simbolnima mrežama, spletenima okrog vode in zraka, ki ustvarita razdrobljeno pesemsko zgodbo, njuna matrica pa nastopi tudi v naslovni sintagmi. Krhka pesniška govorica neba pod vodo ne deluje kot poskus revitalizacije modernističnih leg, ki smo ji priča v nekaterih poetikah v zadnjih letih kot odgovor na prej prevladujočo prozno narativnost, nepretenciozni lom jezika se tu dogaja v srži same izkušnje in dobi avtentično in prepričljivo pesniško pojavnost.
Nina Dragičević: To telo, pokončno – Ljubljana: Škuc, 2021
Telo je, kar na samosvoj način tematizira knjiga To telo, pokončno Nine Dragičević, vedno vpeto v družbeno telo, kar pomeni tako v družbeno tkivo kot tudi v same družbene odnose. Ta vpetost pa se kaže kot odraz časa oziroma družbenega stanja. Ob tem je fizično občutenje družbenega telesa v poeziji Nine Dragičević tudi pristno občutenje lastnega telesa kot nečesa, kar je nasproti in kar se postavlja zase. In to občutenje vedno nastaja skozi jezik, ki je pri Nini Dragičević izrazito oseben, pa tudi poseben (mešanje različnih jezikovnih nivojev, uporaba različnih jezikov idr.), saj se poda »z vso silo na besedo«, da se šele skozi ta pesniški jezik lahko (z)godijo transformacije – ekstatičnost, zamolk, bolečina, veselje, impulzivnost, in tako nastane fragmentarna podoba dotika drugega, drugačnega, nelagodnega, a se hkrati kaže tudi v pobiranju, v odhajanju, v ljubezni z žensko. Ta pesniška celota se pri Nini Dragičević manifestira v kompozicijo, nekakšno pesniško skladbo, osvobojeno vseh ločil in napolnjena z izjemno energijo in ritmom. Knjiga To telo, pokončno je vseobsegajoča pesnitev prostora in časa, ki nič ne skriva in zato prepriča s radostnim besom.
Dogodki v okviru Jenkovih dnevov
Rudi Zevnik, foto Marijan Zlobec
Ponedeljek, 18. oktober 2021
16:00 – Poklon pesniku Simonu Jenku, Prešernov gaj v Kranju. Zavod za turizem in kulturo Kranj v spomin Simonu Jenku, Prešernov gaj v Kranju Zavod za turizem in kulturo Kranj v spomin Simonu Jenku vsako o leto pripravi spominski dogodek v Prešernovem gaju. V kulturnem programu sodelujejo učenci OS Simona Jenka ter dijaki Gimnazije Kranj.
17:00 – Otvoritev stalne razstave o Simonu Jenku v prostorih dvorane Simona Jenka v Mavčičah.
Sreda, 20. oktober 2021
18:00 Okrogla miza, Mestna knjižnica Kranj
Petek, 22. oktober 2021
17:00 Spomin na pesnika, Mavška tržnica
Sobota, 23. oktober 2021
9:00 Pohod po poti Jeprškega učitelja – od Drulovke do Podreče. Pot Jeprskega učitelja je pešpot na desnem bregu reke Save, natančneje med Drulovko in Bregom. Poimenovana je po noveli Simona Jenka – Jeprški učitelj. Zaključek na Podreči bo v duhu pesnika Sorškega polja in bo hkrati namenjena tudi obeležitvi praznika KS Mavčiče.
Sreda. 27. oktober 2021
19:30 Slavnostna podelitev Jenkove nagrade
Podelitev Jenkove nagrade bo letos potekala v Stolpu Škrlovec, kjer bodo nominiranci
predstavili svoje izbrane pesmi iz nominiranih pesniških zbirk. Ob kulturnem programu bo na koncu podeljena pesniška Jenkova nagrada za leto 2021.
Dušan Merc in Klemen Malovrh, foto Marijan Zlobec
Marijan Zlobec