Nadarjevi komentarji k svojim portretnim mojstrovinam

V Narodni galeriji bo od 13. oktobra 2021 do 16. januarja 2022 na ogled razstava Nadar Portretne mojstrovine. Na ogled bo 41 podob eminentnih predstavnikov evropske kulture, ki jih je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolidija v studiu v Parizu fotografiral Nadar. To je umetniški vzdevek, ki si ga je Gaspard-Félix Tournachon (1820–1910) nadel v svoji karieri novinarja, pisatelja, karikaturista in predvsem fotografa. Razstavo je pripravil pariški muzej Jeu de Paume v sodelovanju z mediateko francoskega ministrstva za kulturo.  Predstavitev v Ljubljani je podprl Francoski inštitut v Sloveniji.

Galerie nationale du Jeu de Paume, foto Wikimedia

Nadar je v veliki meri prispeval k uveljavitvi fotografije kot nove umetnostne zvrsti. Svoj prvi fotografski atelje je odprl leta 1856 in upodobil vrsto vidnih osebnosti, ki sijajno izrišejo podobo časa političnih in družbenih sprememb ter nastopa modernizma v Parizu. Pred njegovim objektivom so se zvrstili literati Victor Hugo, George Sand, Charles Baudelaire, Emile Zola in Ivan Sergejevič Turgenjev, skladatelji Giuseppe Verdi,  Gioachino Rossini in Hector Berlioz pa tudi slikarji Eugène Delacroix, Gustave Courbet in Eduard Manet.

Ivan Sergejevič Turgenjev

Nadar je bil tudi prvi, ki je posnel fotografijo Pariza iz zraka z balonom na vroči zrak (1858) ter pariške katakombe (1861), v katerih je bila popolna tema in je ob tem zaščitil patent fotografiranja s pomočjo umetne svetlobe.

Nadarjeve izjave ob svojih fotografskih portretih slavnih sodobnikov

Nadar: »Zame George Sand ni bila le prijateljica, temveč tudi junakinja. Na svoji litografiji Phantéon-Nadar sem jo prikazal kot spomenik. Kot študent sem ji posvetil svojo prvo avtobiografijo. Ta fotografija je nastala leta 1861, ko je George Sand prejela nagrado Francoske akademije za najbolj častno literarno delo v zadnjih desetih letih.«

George Sand, ok. 1865

Nadar: »Theodore de Banville, najin skupni prijatelj, naju je nekega jesenskega dne predstavil v Luxemburškem parku. Spomnim se silhuete v črnem plašču, ko se nam je približeval kot pravi gizdalin, znan v naših boemskih krogih. Čeprav sva imela različen temperament in drugačen pogled na realnost, sva hitro postala prijatelja. O najinem velikem prijateljstvu pričajo številni njegovi portreti in knjiga, ki sem mu jo posvetil − Charles Boudelaire: Intime: un poète innocent.«

Charles Baudelaire, ok. 1860

Nadar: »Sarah je prišla v moj studio kot mlada 20-letna igralka. Njene poteze, polt, kodrasti lasje in pogled so zapeljali vsakogar, ki jo je pogledal. Na poziranje je ni bilo potrebno pripraviti, pozirala je naravno, kot da bi vedela, da bo postala zvezda.«

Sarah Bernhardt, 1860−1865

Nadar: »Maneta sem spoznal zahvaljujoč Baudelairu, ki je želel spremeniti moje podcenjevalno mnenje o impresionizmu. Moram priznati, da mu je uspelo. V poznejših letih sem za svojo zbirko kupil nekaj njegovih slik.«

Edouard Manet, ok. 1865

Nadar: »Z Vernom sva bila velika prijatelja, povezoval naju je pustolovski duh, strast do balonov in skupno poslanstvo ustvariti ‘leteči stroj, težji od zraka’. Zelo sem počaščen, da sem bil navdih za glavnega junaka v Vernovi knjigi Potovanje na Luno. Na fotografiji sem želel svojega prijatelja predstaviti kot umirjeno, nežno in modro osebo, s katero sem delil številne dogodivščine.«

Jules Verne

Nadar: »Česar se ne da naučiti, je občutek za svetlobo − umetniški učinek svetlobe v različnem delu dneva in v različnih letnih časih. Kot umetnik morate reproducirati interakcijo enega ali več takšnih učinkov na fiziognomijo portretirančevega obraza.”

Nadar, Félix Tournachon, ok. 1865

Gaspard-Félix Tournachon (Pariz, 1820−1910) je bil od svojega dvajsetega leta naprej znan kot Nadar. Študent medicine, novinar, pisatelj, karikaturist in levo usmerjeni avanturist je skupaj z bratom po naključju postal fotograf. Rodil se je leta 1820 v Parizu, kjer je tudi umrl, star devetdeset let. V veliki meri je prispeval k uveljavitvi fotografije kot nove umetnostne zvrsti. Nadar je leta 1856 odprl svoj prvi fotografski atelje in upodobil vrsto vidnih osebnosti, ki sijajno izrišejo podobo časa političnih in družbenih sprememb ter nastopa modernizma v Parizu. Na bojiščih francosko-pruske vojne poražena Francija je v zadnji tretjini 19. stoletja pokazala svojo premoč in veličino na kulturnem področju. Razstava razgrinja 41 podob, ki so narejene po kolodijskih fotografskih ploščah ter po enakih postopkih in z avtentičnimi materiali albuminskih fotografij, kakršne je uporabljal Nadar. Pred njegovim objektivom so se zvrstili eminentni predstavniki evropske kulture, ki jih sicer poznamo po njihovem ustvarjanju, Nadarjevi portreti pa nam predstavijo tudi njihovo podobo. Med njimi so literati Hugo, George Sand, Baudelaire, Zola in Turgenjev, skladatelji Verdi, Rossini in Berlioz pa tudi slikarji Delacroix, Courbet in Manet.

Razstavo je pripravila Laure Véron iz muzeja Jeu de Paume v Parizu, posnetke je zagotovila Mediateka francoskega ministrstva za kulturo. Ena od postaj potujoče razstave je bila leta 2019 Galerija Matice srpske v Novem Sadu, kjer so osnovno gradivo nadgradili z duhovitimi poudarki za obiskovalce različnih starostnih skupin. Ljubljanski katalog je tako obogaten z besedili Dubravke Lazić in Jelene Ognjanović.

Tehnika mokrega kolodija

Po dveh velikih odkritjih v zgodovini fotografije – izumu dagerotipije (Louis Daguerre) in talbotipije (William Henry Fox Talbot) – sta leta 1851 Frederick Scott Archer, angleški kipar, in Gustave Le Grey, francoski fotograf, skoraj istočasno izumila novo metodo razvijanja z mokrim kolodijem. To metodo, ki je proces izdelovanja fotografij za dvajsetkrat pospešila, je uporabljal tudi Nadar. Postopek temelji na kemičnem dodajanju raztopine kalijevega jodida ali kalijevega bromida kolodiju, ki se nanese na stekleno ploščo. Nato v temnici stekleno ploščo potopimo v srebrov nitrat, da nastane srebrov jodid ali srebrov bromid, in tako plošča postane občutljiva na svetlobo. Še mokro ploščo je treba vstaviti v kamero in jo izpostaviti svetlobi. Nastane latentna podoba, ki je človeško oko še ne vidi. V pirogalni raztopini razvijemo podobo in jo fiksiramo z natrijevim tiosulfatom, ki ga je kasneje zamenjala raztopina kalijevega cianida. Celoten postopek je treba izvesti, še preden se emulzija kolodija posuši, saj posušena ni več občutljiva na svetlobo.

Marijan Zlobec