Slovenska matica organizira mednarodni ali meddržavni slovenski simpozij (z udeleženci iz Slovenije, Italije in Avstrije) z naslovom Most čez Zaliv, kar je posrečen naslov za povezavo med dvema znanima tržaškima literarnima revijama z istima naslovoma. Simpozij bo v torek, 12. oktobra, ob 9. uri v dvorani Slovenske matice, Kongresni trg 8. Dogodek poteka v organizaciji Inštituta Nove revije, zavod za humanistiko.
Program se bo začel ob 9. uri zjutraj, ko bo dopoldanski del povezoval Tomaž Ivešić. Napovedani so nastopi oziroma referati:
Vladimir Vremec: Most in enoumje
Drago Štoka: O nastanku revije Most
Lev Detela: Tržaška revija Most, zgodnji poskus vseslovenske povezave in dialoga (v kontekstu mednarodnega dogajanja)
Miha Glavan: Trden most kot kamen kost (Edvard Kocbek in njegovo sodelovanje s Tržačani)
Lojze Peterle: Rob, ki je postal sredina
Feliks Bister: Pogledi Aleša Lokarja na vlogo kritike leta 1977
Popoldanski del, ki se bo začel ob 14. uri, bo vodila Alenka Puhar
Andrej Lokar: Most čez Zaliv v sodobnost
Tomaž Ivešić: Koncept (slovenskega) naroda v Mostu in Zalivu v dolgih šestdesetih
Loredana Umek: Most do Italijanov
Ivo Jevnikar: Stanko Janežič in pomembne pobude s stranskega sedeža
Marjan Frankovič: Nobenega razloga ni, da še naprej zavlačujemo s čiščenjem (Polemika Leva Detele z Javorškom, fašizem in sodobnost).
Revija Zaliv s podnaslovom Revija za književnost in kulturo je izhajala v Trstu od leta 1966 do 1990. V prvih letih delovanja so uredniški odbor sestavljali Marko Kravos, Danijela Nedoh, Igor Tuta in Boris Pahor, Milan Lipovec pa je, ker je imel novinarsko izkaznico, prevzel vlogo odgovornega urednika. Lipovec, ki je delal v tiskarni, je revijo doma tudi tehnično urejal, jo po izidu tihotapil v Ljubljano in izvode osebno raznašal naročnikom. Po letu 1975 sta revijo urejala Boris Pahor in Milan Lipovec, pomagala pa je tudi Pahorjeva žena Radoslava Premrl. Najprej je revija izhajala štirikrat letno, od 1982 dalje samo enkrat, in sicer so bile štiri številke združene v zbornik. Do te Pahorjeve odločitve ni prišlo zaradi finančnih težav, ampak zaradi pomanjkanja mlajšega kadra, ki ga revija v šestnajstih letih ni uspela pridobiti.
Zaliv je postal najbolj znan po svoji aferi. Leta 1974 je revija Zaliv ob Kocbekovi 70-letnici pripravila brošuro Edvard Kocbek, pričevalec našega časa. V njej sta Boris Pahor in Alojz Rebula objavila intervju z njim. Brošura je bila objavljena marca 1975, kupiti pa jo je bilo mogoče le v zamejstvu, saj je bila v Jugoslaviji prepovedana. Kocbek je v intervjuju odkrito spregovoril o pomoru iz Avstrije vrnjenih domobrancev kmalu po koncu druge svetovne vojne. Tako je v Sloveniji prišlo prvič do polemik o tej temi. Borisu Pahorju, avtorju vprašanj, so za nekaj let prepovedali vstop v Jugoslavijo, zaradi kritičnih prispevkov do političnega vodstva v SRS in sodelovanja z zamejsko revijo pa sta bila na zapor obsojena sodelavca iz Slovenije pravnik ter predvojni krščanski socialist Franc Miklavčič in novinar Viktor Blažič. Kocbek je sodeloval tudi pri poimenovanju revije. Zaliv je bil revija neodvisnih intelektualcev, ukvarjal se je predvsem z vprašanji slovenske narodne eksistence. Poudarek je bil na kulturnopolitični in splošni publicistiki, manj izrazita je bila literatura.
Boris Pahor je v knjigi Tako sem živel med drugim zapisal:
“Pri Zalivu smo bili demokratično odprti, razen v nekaterih primerih, ko je kakšen begunec hotel po vsej svoji sili, da bo zagovarjal kolaboracijo, in sem se jaz uprl /…/Mi smo bili za osvobodilni boj in smo bili proti kolaboraciji in pri tem smo vztrajali in, kar se mene tiče, vztrajam še danes. Nisem bil pripravljen, pa tudi drugi niso bili, da bi v svoji reviji objavljali diskusije in neumne razloge, zakaj je kolaboracija recimo sprejemljiva. In tukaj je potem tudi Rebula, ki je sodeloval z Mostom, pustil Most in prišel k Zalivu. /…/ Zato bi revija pravzaprav lahko še vedno živela. In je šla na to linijo, kakor sem že nakazal: osvobodilni boj ja, revolucija na ta način ne, socialno ja, ampak ne z diktaturo in s totalitarizmom in na drugi strani iskanje neke mogoče formule skupnega odločanja tudi na političnem področju.
/…/Moram priznati, da so nas napadali, niso pa nič ukrepali proti. Parkrat so revijo na meji marsikomu zasegli, ampak do mene so imeli, moram priznat, zmeraj nekakšen rešpekt. /…/ Tako, da dokler ni prišlo do tega, da sem Kocbeka prepričal, naj mi napiše, kako je bilo s pokolom domobrancev, nekako nisem doživel hujših napadov. Ko je pa izšla knjižica o Kocbeku, so me pa ustavili na meji in me tudi policijsko obravnavali celo dopoldne v Sežani.
/…/ ideja Zaliva je bila konfederacija. In to ni bila niti moja ideja, ampak sem jo prevzel od Anteja Cilige, ki je bil komunist, in obenem tudi precej kritičen, med drugim je bil tudi zaprt v Sovjetski zvezi. Bil je istrski Hrvat, in je še zelo star in slep izdajal revijo, katere moto je bil:“Ili konfederacija ili razglas.“ /…/ Zaliv je pa bil takrat na drugi strani: kot sem rekel, smo politično – poleg zvestobe OF-u in antikomunizmu – zagovarjali idejo jugoslovanske konfederacije, čeprav je ta prihajala na dan zelo malo. Mi smo se bolj zanimali za situacijo tukaj pri nas, prav gotovo. To je bilo tisto, kar je bilo bistvenega, to se pravi, če je le bilo mogoče, smo poudarjali slovensko identiteto. /…/ V tem je bilo vse antijugoslovanstvo Zaliva, samo v tem.”
V okviru Zaliva je Boris Pahor ustvaril tudi zbirko, imenovano Kosovelova knjižnica, v okviru katere je izšel tudi intervju z Edvardom Kocbekom.
Revija Most je začela izhajati leta 1964. Urejal jo je uredniški odbor: Vinko Beličič, Lev Detela, Flori Lipuš, Aleš Lokar in Drago Stoka. Iz uvodnika Most citiram nekaj misli.
“Nova slovenska revija prihaja na svetlo z izvirnim naslovom in z novim programom, ki je izražen že v naslovu: ni in noče biti glasilo kake stranke pa tudi ne kake ideologije v ozkem pomenu besede, marveč roka, ki se ponuja ljudem čistih namenov in dobre volje. Rodila se je iz prepričanja, da je potrebna prav danes, ko vsi čutimo, kako se kljub vsemu svet zbližuje, kako padajo stare pregrade, se iščejo nova pota za sožitje ter je vedno manj možno, da bi se mednarodni spori reševali z vojnami in režimi rušili z revolucijami. Splošna želja po miru budi v nas upanje, da gremo naproti nekemu novemu bratstvu, ko se bo sovraštvo umaknilo razumevanju in se bo človekova vrednost povečala…
Naša revija ima oči uprte naprej, dasi hoče ohraniti zvestobo vsem vrednotam minulih časov, ki so že po svojem bistvu neuničljive. Služiti želi nadaljnjemu svobodnemu razvoju in rasti slovenske kulture ter duhovnemu utrjevanju slovenstva. Navezana je edinole na poštenost svojih sodelavcev in na moralno ter materialno pomoč, katero pričakuje od svojih bralcev in naročnikov. Le-te upa najti predvsem med mlajšim slovenskim izobraženstvom, ki se zdi danes nekako razpršeno, odsotno in zbegano, v kolikor se ne rešuje v cenene besede.
Med izobraženci bo skušala najti tudi novih sodelavcev, ki jim pošteno opravljanje poklicnih dolžnosti daje mirno vest, iz katere rasteta samozavest in pogum. Vse, ki so bili doslej zaradi česarkoli ob strani, kliče v svoj krog, zato ker čuti, da v današnjem času in v sodobnih razmerah lahko veliko pove in tudi nekaj pomeni.
Kvalitetna revija je vedno kaj več kot zgolj revija piscev. Učinkovitost in pomembnost revije je namreč v njeni homogenosti, v izglajenosti njenega koncepta, njene ideološke in estetske hrbtenice. Zato mora biti taka revija več kot samo množično zbiranje vseh mogočihavtorjev. Seveda je jasno, da v kolikor toliko uspešni reviji sodeluje čimveč imen z različnim duhovnim profilom; še bolj pa je važno, da čutijo vsi ti še tako različni avtorji neko medsebojno povezanost in sorodnost z ozirom na končne cilje svojega življenjskega poslanstva in boja. Dobra revija prebija zaviralne, preživele se norme in stalno gradi na pozitivnem svetu. Beroče občinstvo mora imeti kolikor mogoče zanesljivo predstavo o sodobnem dogajanju v svetu in na domačih tleh, po drugi strani pa mora za vsem tem še tako razdrobljenim dogajanjem čutiti neko zakonitost, ki sodobnost soočuje s preteklostjo in prihodnostjo.
Nova kulturna revija, ki želi biti moderna, kritična in nravno čista v iskanju osvobajajoče resnice in odgovor na raznotera vprašanja, se je rodila v Trstu, velikem obmorskem mestu ob meji matične domovine, ki je bogato slovenske kulturne tradicije. Tu in drugod v zamejstvu se prosto križajo ideje, ki oblikujejo nov svet, zato ne bi bilo prav, ako se ne bi slišal tudi glas slovenskih kulturnih delavcev, ki imajo bodisi svojemu narodu bodisi velikemu svetu kaj povedati…“
V Trstu, januarja 1964. Uredniški odbor
Revija Most je bila tromesečnik, ki je izhajal v Trstu od januarja 1964 do decembra 1992; natisnjenih je bilo 80 številk. Za idejo se je leta 1963 ogrela skupina slovenskih ustvarjalcev, ki so živeli zunaj meja Slovenije/Jugoslavije: Vinko Beličič, Lev Detela, Florijan Lipuš, Aleš Lokar in Drago Štoka. Želeli so premoščati razdalje, kar brezna med državami, različnimi tipi in posebnostmi usode – bili so namreč v tujini živeči »manjšinci«, emigranti, razseljenci, vsi zavezani slovenstvu in želji po prostem razmišljanju o umetniških in družbenih vprašanjih. Revija se je sprva označevala kot tromesečnik za leposlovje in kulturo, čez tri leta pa za kulturo in družbena vprašanja; ta druga so postala njena dominanta. Sestava uredništva se je spreminjala tako kot format, ampak od 2. do 80. številke sta bila stalnica Aleš Lokar in Vladimir Vremec, oba Tržačana. Kmalu so si zaželeli razširitve in sodelovanja tudi z glavnino Slovencev, se pravi v matični domovini živečih. Prizadevali so si za zbliževanje z italijanskimi ustvarjalci in misleci; za sodelovanje so pridobili več italijanskih avtorjev. Od leta 1971 do konca je bila revija dvojezična, vsa slovenska besedila so bila objavljena tudi v italijanskem prevodu in obratno. Dialog in medsebojni odnosi so bili pogosta tema…
Z vprašanji o narodu – zgodovini, razvoju, značaju, perspektivah ipd. – so se v reviji največ ukvarjali Aleš Lokar, Vladimir Remec, Toussaint Hočevar, Alojz Rebula ter Rožanc in Kermauner. Lokar, ki je že leta 1964 v Mostu objavil razpravo Nekaj misli o razvoju slovenskega naroda, je čez sedem let dobil prostor v Naših razgledih in Sodobnosti. Najprej je izšlo Nekaj nekonvencionalnih misli o razvoju slovenskega naroda, sledila je živahna polemika ter odgovor Razvoj Slovencev kot sistem. Eseji in študije v Mostu so veliko prispevali k oživitvi debat in demokratičnosti v prezentiranju in zagovarjanju argumentov, s tem pa k uvajanju pluralnosti v slovensko družbo. Podobno je mogoče reči tudi za ozračje v samem manjšinskem krogu v Italiji; Most je bil stalno v nekoliko polemičnem razmerju z Zalivom Borisa Pahorja (ki je nastopil dve leti po Mostu) ter gojil izrazito odklonilen odnos do Primorskega dnevnika. (Iz zapisa Alenke Puhar).
Marijan Zlobec