Retrospektivna razstava velikega slovenskega slikarja in ilustratorja Hinka Smrekarja v Narodni galeriji je razdeljena na dva dela. Prvi bo na ogled le še do 3. oktobra, zato pohitite, ker je razstava vredna ogleda, tako kot je nujno vzeti v roke zelo obsežen katalog v dveh knjigah, v katerem je prvič slikovno objavljen celoten doslej znan umetniški opus, to je kar 1832 del.
Senzacionalna odkritja o slovenski iredenti I, 1913, vse fotografije z razstave Marijan Zlobec
Tak koncept razstav s predstavitvijo (vsaj kataložno) celotnega opusa kakega slovenskega likovnega umetnika doslej ni bil v navadi, pa tudi umetnostnih zgodovinarjev, ki bi na nekem raziskovalnem projektu delali nekaj let ali še več ali pa celo kolektivno, nimamo.
Slava slovenskim upodabljajočim umetnikom, 1909
Tu bi vsekakor moral najprej opozoriti na obsežno v bistvu monografsko študijo Alenke Simončič Življenje in delo Hinka Smrekarja (1883 – 1942), ker gre za zelo lapidaren, časovno – tematski pregled Smrekarjeve ustvarjalnosti, in kar je bistveno, obogaten s primerjalnimi dimenzijami, bodisi z vidika slovenske sočasne umetnosti in politike, še bolj pa evropske umetnosti, kot je doslej v zvezi s Smrekarjem v taki meri še ni bilo.
Avtorica dokazuje, da je bil Smrekar veliko bolj razgledan kot se misli ali kot je mogoče njegove evropske likovne dimenzije ugledati danes, še posebej, ker ni primerjalnih raziskovalnih tem v smislu naš umetnik in Evropa. O tem je v bistvu še vedno največja knjiga dr. Dušana Pirjevca Ivan Cankar in evropska literatura. Analogno bi naša avtorica lahko še dodatno zasnovala posebno monografijo Hinko Smrekar in evropska umetnost, saj ima gradiva že tu veliko, a še manjka kakšna razširitev, kakšna omemba komentarja in citata bolj dopolnjena, kakšna tekstovna Smrekarjeva dokumentarnost še bolj razložena, predvsem pa vse slikovne objave, ki so pomešane v dosedanji tekst v dimenzijah 2 x 3 cm, razširiti in povečati na berljiv nivo. Če gre za Smrekarjevo razglednico, mora biti ta objavljena najprej v razmerju 1 : 1, če pa gre za še dodatno njegovo pisano besedo, se pravi vsebino, pa v taki dimenziji, da je vsem berljiva, česar pa tu ni.
Smrekarjeve razglednice
Podoben problem nastane med samim ogledom razstave in je odvisen od slehernega posameznika, ali si bo vse ogledal in prebral ter za to potreboval eno uro, ali pa bo manj pazljiv. Razstava Hinka Smrekarja je vsekakor individualna, a v celoti vendarle komparativna.
Hinko Smrekar je sicer kot glavni junak svojega romana, a v njem nastopa še deset obglavnih in kakih dvajset malo manj glavnih oseb. Smrekar je vse življenje bil v bistvu umetniški kronist, karikaturist, polemik, kritik, komentator, antiklerikalec, organizator, sopotnik, mentor, sodelavec, poseben sopotnik na individualni svobodni bojni črti z vsakim, ki si je po njegovem prepričanju to zaslužil.
Homo sacra res homini
Hinko Smrekar je nekako dopolnjeval umetniško in politično vlogo Ivana Cankarja na brezkompromisni družbeno-kritični ravni. Takih dveh umetnikov danes nimamo, ker se v glavnem ukvarjajo z obračunavanjem z nosilci političnega sistema pred osamosvojitvijo, nimajo pa vloge kritike sočasnosti, kaj šele vizij in kazanja nekega optimističnega zagona ob dejstvu, da imamo formalno večjo svobodo kot kdajkoli, nad nami pa v središču Ljubljane hrumi policijski helikopter, medtem ko je na ulicah na tisoče demonstrantov. Pisatelj Drago Jančar ne vidi nič, razen ponoči (To noč sem jo videl), največji filozof Slavoj Žižek pa je za slovensko družbo in njen napredek v celoti nekoristen. Torej nam ostajajo zgolj kakšni kritični stripi v nekaterih časopisih.
Fran Ilešič in slovensko – hrvatsko zbližanje, 1914
Smrekar je izzival na nož, o čemer govorijo dejstva, kot jih lahko preberem v tekstu Alenke Simončič, ne nazadnje pa njegova smrt z množičnim streljanjem v nemogoči jutranji uri menda kar velikega strelskega voda italijanskih fašistov. K njim bi morali v resnici priti Pričevalci, pa k avstrijskim nacistom, ki so v celjskem Starem piskru pobijali na stotine in stotine nedolžnih talcev. (Namesto tega se Pričevalci izživljajo nad ostarelimi partizani in v celoti obnašajo, kot da fašistične in nacistične okupacije s ciljem popolnega uničenja slovenskega naroda ni bilo). Smrekar je bil seveda na pravi strani v boju proti okupatorju, ki ga je očitno obveščevalno dobro pokrival in vedel, ko so ga aretirali, kje in kaj razstavlja, koga smeši in kako se iz fašistov norčuje.
Mens sana in corpore sano
Smrekar je bil verjetno eden najboljših risarjev v svojem času v Evropi, kar bi Simončičeva s primerjalno analizo in objavo še več sočasnih del tujih slikarjev, ilustratorjev in karikaturistov zlahka dokazala.
Slovenska umetniška razstava ok. 1910
Smrekar je vsekakor tudi svetovni kartofil in je po svojih risarskih finesah boljši od primerljivih avtorjev, ki jih imajo poznavalci za samostojne ali stilno prepoznavne ter so njihova dela pokazana v različnih tujih monografijah o razglednicah določenih obdobij, kot na primer secesije, art deco, Wiener Werkstätte, posameznih tem, kot prva ali druga svetovna vojna, poveličevanje ali smešenje določenih politikov npr. italijansko norčevanja iz cesarja Franca Jožefa med prvo svetovno vojno (Cecco Beppe), ali pa avstrijsko risanje krutega vojnega dogajanja z nasprotne strani (uradne razglednice Avstrijskega Rdečega križa) ali italijansko smešenja ruske revolucije v L’Asino ipd. Hinko Smrekar je to v precejšnji meri poznal, saj je sam prispeval svoje ilustracije v seriji razglednic Vojska v slikah 1914 – 1918.
Vita brevis ars longa, 1916 – 1917
Hinko Smrekar ima tu svoj položaj, ki pa niti avtorsko še ni zadovoljivo predstavljen, kaj šele primerjalno, tako v domačem svetu kartofilije po avtorjih, kaj šele v mednarodno primerljivem in sočasnem.
Škof Anton Bonaventura Jeglič, 1905
Podobno je s karikaturami, saj v tem svetu ni bil sam, bil pa je najboljši in verjetno najpogumnejši, čeprav seveda ni pripadal kakšnemu političnemu propagandističnemu sistemu. Nasprotno, bil je protipolitik, pritimeščan, proti vsakršni konvenciji, prilagodljivosti, oportunizmu, protibirokratski, antiklerikalen in s tem proti ljudem iz umetniškega sveta, ki so se zlizali s politiko, ker so vedeli, da so na likovnem področju slabi. To je verjetno kar ista birokratska mestna srenja, ki je Rihardu Jakopiču (in ob njem Ivanu Groharju) odvzela vsebinsko pripravo kranjskega dela slavnostnega dunajskega sprevoda ob 60-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa I. Tu Simončičeva ni tako jasna, kot bi pričakoval; manjka bolj jasno opredeljen njegov svetovni in umetniški nazor.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec