Bil je nepozaben večer, lahko bi rekel delirij v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma na 69. Ljubljana Festivalu.
Otello in Desdemona, vse fotografije Marijan Zlobec
Ana Netrebko je v prvih desetih sekundah, ko se je prvič pojavila in prišla skozi vrata, se začela obračati proti balkonu na svojii desni in je v dvorani završalo od navdušenih aplavzov in ovacij, se počasi približevala sredini odra in aplavzov še ni hotelo biti konca; zmagala je takoj in na celi črti. Skoraj je niso pustili, da bi začela peti,
Še en poljub (Otello)
To lahko uspe le svetovni operni divi; tega ne da nobena šola, akademija, nobena vzgoja; si ali nisi, vse je v tebi in tvoji veličini. V tisočih urah trdega študija, samoodrekanja, discipline, vzgoje, da nadgradi osnovni talent ali nadarjenost. Potrjuje pravilo, da vsakdo pride do tja, kamor zmore.
Izžareva neverjetno toplino, a se je v garderobi morala hitro preobleči, ker jo je na Brniku čakalo zasebno letalo za Moskvo
Kakšno neverjetno medsebojno čutenje, nje in občinstva, kmalu zatem še tenorista Jusifa Ejvazova, ki je kasneje v Leoncavallovi ariji Vesti la giubba iz opere Glumači dosegel prav take ovacije kot Ana Netrebko sama.
Podpis v portretno skicirnico
Enostavno ne smeš umanjkati, ne smeš ne biti tu, ker če je Ljubljana zamudila Mario Callas pred petdesetimi in več leti, vsekakor ni zamudila Ane Netrebko. Pred njo pa ne Placida Dominga, Luciana Pavarottija, Joséa Carrerasa, še poprej Giuseppeja Di Stefana…, pa če gremo še nazaj Nicolaia Geddo, Giuseppeja Taddeia in med drugo svetovno vojno, med fašistično italijansko okupacijo Ljubljane samega Beniamina Giglia z gostovanjem Rimske opere. Duce Ljubljane ni kupil, še manj osvojil, čeprav je tako mislil in ravnal.
Razmišljanje o ponovnem gostovanju prihodnje leto
Ana Netrebko je Slovanka in čuti slovansko dušo tudi v Ljubljani, Ljubljančanih, Slovencih, in celo tujcih, ki jih ni malo prišlo na njen koncert iz vseh vetrov.
Srečanje z ruskim veleposlanikom, njegovo ekselenco Timurjem Eyvazovom
Po koncertu je pred garderobo dejala, da se tu neverjetno dobro počuti in je že dala na razpolago datum koncerta prihodnje leto, to je 27. julij. Ni pa pevedela kaj naj bi pela; rekel sem ji, da bi lahko pela kaj ruskega, na primer Tatjano iz Jevgenija Onjegina, on pa Kuda kuda. Potem pa bi lahko pela še Julijo iz Gounodovega Romea in Julije, kjer je ona vsekakor vsaj v Salzburgu bila fenomenalna. On bi bil Romeo. Jusif je predlagal kaj polscenskega, kakšen celoten operni prizor.
Srečanje z Brlekovo družino
Ana Netrebko je z lahkoto osvojila ves avditorij; poslušalce in gledalce zna nagovoriti s svojo spontanostjo, neposrednostjo, naravnostjo, sicer z malo spogledljivosti, šarma, gibanja in sprehajanja po celotnem odru, kot še nobena pevka doslej, a ko zapoje, je njen glas vseobsegajoč; prodre v skladateljevo bistvo, izraz, karakter, temperament, osebnost, vsebino petega, naj bo ta še tako različna, kot smo jo poslušali.
Zna prisluhniti in premisliti
V ruski družbi
Zahvala direktorju Darku Brleku
Trenutek, ko ni treba biti kritik
Reagira toplo, odprto, spontano in inteligentno
Med napitnico iz Traviate sta zaplesala
Stoječe ovacije
Pozdrav na vse strani
Proti orglam
Z rožami
Dvorana je na nogah
Marijan Zlobec
En odgovor na “Ana Netrebko v desetih sekundah osvojila ves slovenski svet”
Marijan, hvala!
Si eden redkih, ki si v umetnostih – včasih dognano skrajno – kritičen, ker si človek okusa in poznavalec, in to ne samo teoretsko ali načitano, marveč doživeto v glasbenem gledališču doma in svetovno, na koncertih, na kulturnih, zlasti glasbenih pomembnih festivalih in ti je scanje vaških veselic za plotom tuje. Ves si se po sebstvu življenjsko posvetil glasbenemu življenju – in prav slednje bolj s srcem občuduje in ceni pri tebi tudi operna slavna osebnost, diva Ana Netrebko – upam si reči, in mislim da se ne motim, da si Ani Netrebko, slovanski duši, navsezadnje odprl vrata v Ljubljano, seveda ob drugih, prav ti. In si ostal skromno v ozadju, ker je zate pomembno, da je blestela sopranistka Ana Netrebko.
Prav to vajino druženje v ljubezni do glasbe je, verjemi, življenjsko nenadomestljivo in pripada določni »bohemiadi«, ki je izpisana v glasbeni genijalnosti in v čutnem védenju, kaj je ne le pevska, ampak celostno umetniška izvajalska kakovost.
Sam sem le nekajkrat »sodeloval« z glasbenimi svetovnimi virtuozi… Nepozabno je bilo srečanje z znamenitim sovjetskim dirigentom, ki je bil velik prijatelj Leonida Brežnjeva – dogovorila sva se za intervju, kar že zgodaj zjutraj sem prišel dogovorjeno v mariborsko hotelsko restavracijo, pa sva najprej odlično pozajtrkovala, potem pa sem ga, veličino, intervjuval – in še danes ga vidim, kako se je v odgovorih vživljal v glasbo, ko je s členki prstov tolkel po miznem prtu, mi pripovedoval zgodbe o ruskih skladateljih in svetovnih dirigentih… In Berlinčani so mu poklonili bel mercedes! – vprašal sem, ga, kako bo spravil tak drag avomobil že čez madžarsko mejo, in veš, kaj mi je odgovoril? – da je osebni tovariš z Brežnjevom, in če ga madžarski cariniki in graničarski miličniki ne bodo pozdravili v pozi mirno stojé in z vojaškim pozdravom, bodo pač – enostavno zamenjani, ker bo drugače zazvonil telefon iz Kremlja, in ni šale. Sam nisem verjel svojim ušesom, da ima lahko skladatelj tako velikanski vpliv, a sem dognal, da ima absolutno državno moč za seboj. Obenem sem vedel, da je Brežnjev zbiratelj avtomobilov.
Skratka, ko je znmeniti dirigent govoril o glasbi, je bil s srcem umetniška duša, ves v glasbi, ko pa je govoril kot državni skladaelj ali funkcionar, je vedel, da je v vrhuški, in to v sovjetski vrhuški.
Drug takle primer. V Mariboru so gostovali s Hačaturijanom operniki iz Tbilisija… Z izbranim opernim vodstvom smo sedeli posebej ob svojem omizju, vsi drugi pa so sedeli ob skupnih mizah – ko je bil konec večerje, je vodja poti kot vodič, seveda enkavedejevec spemljevalec, z žlico potolkel po steklenici kisle vode in zaukazal, da mora ansambel spat.
Mi pa, izbranci ob posebni mizi, smo ostali vse do pozne noči. Da ti ne govorim o »ruskih« zdravicah – na zdravje od državnega vodsva do osebne zdravice, jaz sem seveda s svojimi pil – vodo, tovariši Gruzinci pa vodko, poplaknli so z vinom. Tehnični direktor je še nekemu posilnemu naročil, naj prinese iz njihove sobe – gruzinska vina, tako smo odprli v restavraciji še nekaj steklenic.
Potlej je Adrijan Grizold, ki je tudi gostil operno vodstvo, povabil vse nas v velikansko meščansko stanovanje… In smo odšli.
Pridemo v stanovanje, ko generalni direktor predlaga – da bi pripravili, bilo je že rano zjutraj, gruzinsko solato – to je, paprika, paradiđnik, mnogo pekočih feferonov, pečena govedina in svinjina, siri, vse lepo zabeljeno in pomešano in dobro začinjeno. Nekaj Gruzincev se je spravilo v kuhinjo pripravljat gruzinsko jedilno specialiteto.
V dnevni veliki sobani smo se pomenkovali… Adrijan je prišel na zamisel, na gramofon je položil ploščo z Larino pesmijo iz filma Doktor Živago… – nenadoma so vsi gostje vstali in odšli pomagat v kuhinjo pri peki in pripravi svoje solate. Zakaj? V primeru, da bi bilo prijavljeno, kako da so poslušali Larino pesem, bi sedeli politično v arestu, po hitrem sodu, od treh mesecev naprej! Seveda mi v Mariboru skorajda nismo verjeli, da je tako strogo – in kajpada, v kuhinji, kjer so gostje pripravljali solato, češ neposredno niso slišali Larine pesmi. Zato je Adrijan potlej na gramofon položil druge skladbe…
Spet in spet so gruzinski gostje pili »kot Rusi«, kakor se je reklo, čudno, da ni nihče kolabiral, omahnil v pijanost do tal in še malo po tleh! Moji in naši so se ga nacugali, da je bilo omamno in opotekajoče se veselje – nihče pa ni – politiziral. Znimivo se mi je zdelo, da se je generalni direktor tbilisijske opere spoznal na – jazz, zlasti na stare skladbe in Sachmota…
Zjutraj, ob blizu štirih, smo šli iz stanovanja pospremit goste v hotel. In generalni direktor tbilisijske opere si je snel – rusko – ročno uro in mi jo dobesedno vsilil, za spomin.
Kasneje sem izvedel, da so si iz opernega ansambla navadni operetniki greli konzerve v sobah na – ploščah električnih likalnikov, le da so ohranili honorar v tuji valuti!
In kar je bilo za nas nenavadno: primeroma tehnični operni direktor je tako očitno lezel v rit generalnemu, da smo nekateri kar zijali, češ, kako despotski odnos šefa do podrejenih! – in generalni direktor je navdušeno sprejemal javno pretirano pohvalo tehničnega kot nekaj samoumevnega, saj so bile hvalnice dobesedno v pretiravanjih neverjetne, podobno kot velja, da je Ljubljana češ »najlepše mesto na svetu«… Generalni direktor je vritleznega hvalilca dobrodušno pohvalil! Mi smo se pa samo spogledali.
Ali ko je koncertial v Mariboru hrvaški in že svetovno znani, v Rusi vzgojeni pianist, ki je že sedemletnik igral na klavir – Ivo Pogorelić…
In ko je prispel v Maribor dirigent Simon Robinson, sva se povabila na kosilo v gostišče Pri treh ribnikih.
Z muzikologinjo dr. Manico Špendal, hčerjo našega profesorja matematike, igralca bridgea, sva se pogovarjala o Richardu Wagnerju in Friedrichu Nietzsheju, o anisemitizmu in oglasbi in drugo.
V Ljubljani mi je o glasbi, ko me je večkrat povabil na kosilo, pripovedoval prijatejsko Jozula – Josip Vidmar, zlasti o Kogojevih Črnih maskah in o kontrapunktu, bil je pravi srčni poznavalec z visokim in izbranim estetskim okusom, in kar je zanimivo – v glasbi je odobraval avantgardo, v literaturi jo je odklanjal…
Ko sem, še dečko, nastopal na č-b tleviziji kot pesnik, je moje pesmi brala Štefka Drolc, spremljal jo je v živo pianist Aci Bertoncelj – takoj sva našla skupni jezik, ko sva se pogovarjala o resni glasbi, in to kar nekjkrat. No, v tisti tv oddaji sem naredil, pubertetnik, tudi »napako«, namreč režiser je rekel, naj na koncu oddaje ob lahki glasbi zaplešemo in se poljubimo, kar sem jaz »razumel« doživljajsko živo – na koncu sem plesalko popevkarico Berto Ambrož stisnil močno k sebi, jo objel in francosko poljubil, seveda se mi je vsa vdala, kajpak zaprtih oči. Režiser je kar pobesnel in smo ponovili, no, drugič sem popevkarici dal samo poljubček na lica…S pianistom Acijem Bertoncljem pa sva se večkrat srečevala in se pogovarjala o glasbi.
To je, dragi prijatel, le nekaj glsbenih utrinkov. Kako sem preživljal noči z učiteljiščnikom in skladateljem in zborovodjem Radovanom Gobcem ali s klasičnim kitaristom in glsbenim učiteljem Stankom Prekom, ki sem mu pravil »Goethe«, pa kdaj drugič.
Vesel sem, da si uspel v Ljubljani pripraviti glasbenokulturno in umetniško ozračje, kjer se fenomenalna Ana Netrebko počuti neverjetno dobro, če pomisliš, kje vse svetovno nastopa v razvitih glasbenih in klasično glasbenih okoljih resne glasbe po svetu. V tm vidim resnično tvoj veliki prispevek h glasbi! V osebni zavzetosti v ljubezni do glasbe in dive Ane Netrebko – neposredno, brez lobistov…
LP
Vladimir