Slovenska matica se zaveda pomena skupnega slovenskega kulturnega prostora in v zadnjem času pogosteje nastopa v zamejstvu, kar se bo z vrnitvijo Narodnega doma v Trstu v slovensko upravljanje in poglobljene programske dejavnosti Trgovskega doma v Gorici, pa tudi drugod, le še potenciralo. Tako bo v nedeljo, 8. avgusta, ob 16. uri gostovala v Muzeju rezijanskih ljudi na Solbici (Italija).
Tam bo namreč predstavitev pesniške zbirke Renata Quaglie Zaleni okrišiji/Zelene krošnje, za katero je pesmi izbral, prepesnil in spremno besedo napisal Marko Kravos.
Zbirka Zaleni okrišiji/Zelene krošnje prinaša izbor iz nove in že objavljene poezije rezijanskega pesnika Renata Quaglie, ki pa se v tej knjigi pojavi v svežih variacijah. Pod okriljem treh krošenj, ki dajejo ime trem razdelkom zbirke, se pred bralcem razpira poezija, ki prisluškuje naravi. V svoji silnosti, nepredvidljivosti in lepoti ta predstavlja izvir pesniškega čudenja, nič manj pa tudi strahu in groze. Oboje je pesnikov odgovor na klic anime mundi, ki se oglaša iz belih skal, živahnih potokov in starodavnih gozdov. Na klic se pesnik odziva z besedo – kot priklicevalec, prerok, videc in vrač, ki jezik zemlje prevaja v jezik ljudi. Čeprav se v trenutkih nemoči in obupa sprašuje tudi o tem, »kam je šel pomen besed / njihova prava teža«, se iskanju smisla do konca ne odreče. Na krilih intuicije in z zanosom erosa ustvarja samoniklo pesniško krajino, ki razosebljenosti sodobnega sveta zoperstavlja resničnost človekovega snovnega in duhovnega ekosistema.
Knjiga je izšla ob finančni podpori Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in v soizdajateljstvu s Kulturnim društvom Rozajanski dum (Rezija), Kulturnim društvom Ivan Trinko (Čedad) in z Zvezo slovenskih kulturnih društev v Italiji (Trst, Gorica, Videm).
Renato Quaglia, foto Locutio
Dodajam povzetek predstavitve Renata Quaglie v Novem glasu ob njegovem nastopu v tržaškem Narodnem domu 17. februarja 2020
Duhovnost, tesna povezanost z naravo in kulturo rezijanskih ljudi ter kritika sodobnemu načinu življenja “brez düše”. Na teh vsebinskih osnovah sloni pesniško ustvarjanje Renata Quaglie, s katerim je v tržaškem Narodnem domu potekal zanimiv literarni večer. Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm, Skupina 85 in Narodna in študijska knjižnica so s srečanjem obeležili dan slovenske kulture. 79-letnega, v Solbici rojenega, največjega narečnega slovenskega pesnika je predstavil njegov stanovski kolega Marko Kravos. O njem so organizatorji predvajali tudi dokumentarec Trije kraji življenja, ki ga je pred leti za deželni sedež Rai izdelala režiserka Marija Brecelj. Z igranjem na citiro in udarjanjem z nogo ob tla je srečanje popestril pesnikov nečak Daniele Quaglia.
Rezijanski avtor je obiskoval malo semenišče, licej in prvi letnik bogoslovja v Vidmu in Veroni. V Belgiji je študiral psihosociologijo. Kaplan je bil v severni Italiji. Potem ko se je leta 1971 odpovedal duhovniškemu poklicu, je opravljal različna dela: bil je tovarniški delavec, funkcionar, gospodarski svetovalec in upravitelj podjetja. Danes živi razpet med Vidmom in dolino pod Kaninom.
Da je Quaglia uveljavljen pesnik, dokazuje dejstvo, da je prejel nagrado Prešernovega sklada, ki pa mu ni veliko pomagala pri tem, da bi se s svojo poezijo prebil v širšo slovensko zavest. Piše v rezijanščini in italijanščini. V zadnjem času sta izšli kar dve njegovi pesniški zbirki.
Ker je bil avtor še predvsem v popotresnih letih angažiran pri obujanju gospodarskega in narodnega življenja v domači dolini, je na srečanju tekla beseda tudi o tedanjih razmerah. Ustanovil je kmetijsko zadrugo Ta rožina dolina. Pozneje se je ukvarjal z načrtom ustanovitve majhnega, a visoko tehnološkega industrijskega obrata Mir.
“Imeli smo razvojno vizijo za našo dolino. Hoteli smo doseči smotrno uporabo naravnih virov in tehnološko razviti tradicionalno gospodarstvo, za katerega je bila značilna diverzifikacija”, je obrazložil na srečanju.
Prešerno z Renatom Quaglio v Trstu, foto Novi glas
Renato Quaglia se je rodil v Solbici v Reziji 31. marca 1941. Piše v rezijanščini in italijanščini. Pesnik, pisatelj, ustvarjalec sinergičnih zamisli, socialni, kulturni in družbeni delavec, je študiral bogoslovje v Vidmu in Veroni. Posvečen je bil leta 1965, več let je živel in delal kot duhovnik – delavec v severni Italiji (in v Tablji/Pontebba in v Bergamu), drugod po Evropi, po letu 1969 pa se je odpovedal duhovniškemu poklicu. Na Mednarodnem inštitutu ”Lumen vitae” in na univerzi v Lovanu v Belgiji je študiral psiho-sociologijo. V domači dolini se je od začetka 70-ih let angažiral pri obujanju gospodarskega, zlasti pa narodnostnega in duhovnega življenja. Pomembne so njegove etnološke in antropološke raziskave. Pesniške zbirke: Baside / Besede (Trst, 1985), Rezija naša (skupaj s Silvano Palletti, Čedad, 2009), Sanjalavi / Indizi (Videm, 2018), Čutja / Presagi (Videm, 2019), Dnevi jeze / I giorni dell’ira (pred izidom), Prikazni / Simulacri. Zbirka esejev: Rezija: jezik zemlje, jezik kruha (Trst, 1981).
Prvič je ga je predstavil prof. Pavle Merku v ljubljanski Sodobnosti 1980, št. 1, kjer je priobčil šest pesmi. Drugič so izšle njegove pesmi v italijansko-rezijski antologiji Autori resiani (1984). Za zbirko Baside je dobil 7. februarja 1986 nagrado Prešernovega sklada.
Marijan Zlobec