Serija komornih koncertov na 69. Ljubljana Festivalu se nadaljuje, tako kot hkrati potekajo mednarodni mojstrski tečaji za različne inštrumente. Vso organizacijo in programe ter udeležence, profesorje vabi na povabilo seveda Festivala Ljubljana slovenski pozavnist Branimir Slokar. Udeleženci tečajev so tako slovenski glasbeniki, še več pa je tujih študentov glasbe, saj prihajajo profesorji iz tujih akademij in jim je Ljubljana nekakšen kraj delovnih intenzivnih počitnic. Na samem festivalu nastopajo vsi profesorji, pa tudi njihovi študenti.
Fagotist Ole Kristian Dahl, fotografije Marijan Zlobec
Na zadnjem koncertu so nastopili v Braziliji rojeni klarinetist François Benda, norveški fagotist Ole Kristian Dahl in latvijska koncertna pianistka Elina Gotsouliak kot solistka in spremljevalka obeh.
Vsi trije nastopajoči
Uvodoma smo poslušali Felixa Mendelssohna-Bartholdyja in njegovo Koncertno skladbo št. 2 v d-molu, op. 114 v treh stavkih: I. Presto, II. Andante, III. Allegretto grazioso.
Klarinetist François Benda
Povod za nastanek Koncertne skladbe št. 2 v d-molu, op. 114 vidnega predstavnika nemške romantike, skladatelja, pianista in dirigenta Felixa Mendelssohna Bartholdyja (1809–1847) je zanimiva prijateljska zgodba. Klarinetist Heinrich Baermann in njegov sin Carl Baermann, ki je igral basetni rog, sta decembra 1832 obiskala Mendelssohnov dom v Berlinu. Carl je med obiskom pripravljal skladateljevi priljubljeni jedi, medtem pa je Mendelssohn komponiral in jima napisal Koncertno skladbo št. 1 z naslovom »Praška bitka« in pripisom »Großes Duett für Dampfnudel oder Rahmstrudel« – torej duet v zameno za značilni sladici, ki ju v skladateljevem mestu ni bilo moč dobiti. Duo Baermann je navdušen nad Prvo prosil Mendelssohna še za Drugo koncertno skladbo za njune koncertne turneje. Tristavčno delo efektne zvočnosti in izrazne pestrosti je bilo natisnjeno posthumno, Carl Baermann je naknadno orkestriral klavirski part. (Iz koncertnega lista Helene Filipčič Gardina)
Elina Gotsouliak je sama nastopila s Chopinom
Take biografsko – kulinarične epizode med poslušanjem skladbe za vse tri nastopajoče glasbenike v Križevniški cerkvi nismo zaznali. Presto se začenja drzno z nekaj takti solo klavirja, na katerega se sinkopirano in unisono navezujeta oba pihalca in potem se njuna igra samo še prepleta in nakazuje skladateljsko suverenost, pa tudi nastopajočih. Kratek stavek se nadaljuje z Andante, ki ga začenja klarinet, povzame fagot, oba v zelo počasnem tempu, z nekaj okraski, a melodično in v dialogu, spevno, s solom klarineta v nadaljevanju do konca stavka. Tretji stavek Allegretto grazioso začenja v plesnem uvodu klavir, nadaljuje klarinet, povzame fagot in dialog se nadaljuje, kot se je že pokazalo doslej. Veliko je bravur, dinamičnega razvoja, pred koncem še ritardanda, da se sam konec lahko sprosti v ognjemet skupnega efektnega muziciranja. To so mojstri, poznavalci literature, obdobja, stila z lahkoto interpretirali.
Kot nekakšen presek ali s pojasnilom, da je koncertni program prekratek, smo poslušali solo klavir. Elina Gotsouliak je zaigrala Chopinov Nocturno v c – molu št. 20. Precej glasna in trda, v bistvu pa ne dovolj občutena, tiha in prefinjena interpretacija ni zapustila kakšnega močnejšega vtisa. Chopin ne more biti koncertno mašilo, ampak je lahko enakovreden gost večer, ki mu s svojo prisotnostjo doda jagodo na torto.
Maurice Ravel (1875–1937) se je tako kot več francoskih mojstrov nekajkrat pri ustvarjanju oprl na vznemirljivo špansko glasbo (spomnimo na glasbena dela Bolero, Španska rapsodija, Španska ura …). Njegova Skladba v obliki habanere se navdihuje pri habaneri, španskem plesu s koreninami na Kubi. Njegov značilni ritem že uvodoma poda klavir, kompozicija pa se razvija v čutni ekspresivnosti, subtilni melodiki fraz, ki jih mestoma pestrijo zahtevne tehnične prvine. Delo je sprva nastalo kot vokaliza (Vocalise – étude) za nizki glas in klavir za Pariški konservatorij; več kot desetletje kasneje ga je Ravel priredil za violino in klavir, izvaja pa se tudi v različicah za druge inštrumente. (Koncertni list).
François Benda
Skladbo smo poslušali v verziji za klarinet in klavir, tako da se je takoj pokazala znana melodija in hkrati francoska šola klarineta, pomembno vlogo dobiva klavir z lastno dinamiko in izrazom, tako da ne želi biti ravno ali samo spremljevalec solista, ki se poslužuje še kakega glisanda, kot da bi malo spomnil na Gershwina, ki bo programsko sledil. Korektna izvedba, a bi pričakoval več poglobljenosti, več duše.
Ameriški skladatelj ruskih judovskih korenin George Gershwin (1898– 1937) je pri svojih petnajstih pustil šolo in začel služiti kruh kot pianist po lokalih, kmalu pa je začel tudi komponirati in pisati aranžmaje. Uspešen je bil na področju zabavne glasbe, muzikalov, simfoničnega jazza. Številne jazzovske prvine je slišati tudi v njegovih Treh preludijih, izvirno napisanih za klavir. Prvotno si je Gershwin zamislil ustvariti 24 preludijev, pri klavirju jih je krstil pet, leta 1926 pa natisnil le tri. Melodično inventivni, ritmično poživljajoči, harmonsko barviti so med seboj tudi motivično sorodni in ustvarjajo zaokroženo celoto. (Koncertni list).
Fagotist Ole Kristian Dahl
Zanimivo, da smo ravno iz Treh preludijev že slišali kot dodatek št. 1 na koncertu trobentača Reinfolda Friedricha, kar nemara pomeni, da je bilo nekako logično spoznati še celoto: I. Allegro ben ritmato e deciso, II. Andante con moto e poco rubato, III. Allegro ben ritmato e deciso. Preludije smo poslušali v priredbi pianista in skladatelja Sebastiana Bende. Prvi stavek začenja ritmični klavir, na katerega se takoj navezuje jazzovski klarinet v bolj plesnem melosu z bravuroznimi pasažami in sicer prepoznavnim avtorskim karakterjem. Drugi preludij se spet začne z ritmičnim klavirjem, na katerega se nasloni klarinetova melodija, zatem pa nastane počasen, občuten dialog z dolgim izzvenom. Tretji preludij je napisan v pravem jazzovskem sinkopiranem ritmu in izrazu, tako da ima uvodni klarinet dovolj priložnosti, da se uveljavi, a ga takoj nadomesti izraziti klavir, vrsto je še skupnih pasaž, potem pa efektno zaključi klarinet s ponavljanjem istega motiva.
Solist klarinetist z Gershwinom
Madžar Béla Kovács (roj. 1937) je ustvaril kariero predvsem kot izvrsten klarinetist. Med drugim je bil dolga leta član opernega in filharmoničnega orkestra v Budimpešti ter profesor na Akademiji za glasbo Franza Liszta v Budimpešti in Visoki šoli za glasbo v Gradcu. Je pa tudi skladatelj, ki je za klarinet napisal tri didaktične zbirke, ustvaril vrsto priredb in izvirnih del. Med številnimi koncertnimi skladbami kot pokloni glasbenikom je tudi hommage à Giora Feidman z naslovom Sholem-alekhem, Rov Feidman! »Sholem-alekhem« je hebrejski pogovorni pozdrav, Feidman pa je poznani izraelski klarinetist, specializiran za tradicionalno judovsko glasbo klezmer. Izrazne melodije, polne kromatike, ki spominjajo na človeška smeh in jok, razpoloženjska nasprotja in plesni karakter te tradicije prevevajo tudi virtuozno skladbo, posvečeno Feidmanu.
Benda je z odra razložil nekaj biografskih skic, povezanih s skladateljem, njegovo profesuro in skladanjem. Skladba se začenja kot kakšna balkanska žalostinka z jokajočim klarinetom z značilnimi okraski, potem pa prevzame vodilno melodijo, ljudsko, hebrejsko, cigansko, vsekakor stilno iz onega dela Evrope, kjer se hkrati pleše in joče, tako da ima klarinet vrsto vriskov in izjemnim ritmičnih pasaž, ki naredijo vtis samotolažbe in s tem pomiritve, do končnega vzklika hej.
Pianistka in klarinetist
Francoski skladatelj Camille Saint-Saëns (1835–1921), tudi odličen organist, pianist in dirigent, je napisal sedem sonat za solistična glasbila s spremljavo klavirja: po dve za violino in violončelo, leta 1921 pa po eno za oboo, klarinet in fagot. Sonata za fagot in klavir v G-duru je nastala za Léona Letellierja, profesorja na Pariškem konservatoriju, prvega fagotista Pariške opere in orkestra Société des concerts du Conservatoire.
Sonata je napisana v treh stavkih: uvodni Allegro moderato se začenja mirno, spevno, nepretenciozno, s solom klavirja, nanj se takoj naveže fagot s svojo melodijo in se ji klavir podredi v sicer akordično razkošni spremljavi, ki se z melodijo še ponovi in počasi izzveni z visokim fagotom. Sledi sinkopirani, ritmično razgibani, pasažno razvejani, pa tudi klavirsko energični in motivno ponavljajoči se Allegro scherzando. V dolgem prvem delu tretjega stavka Molto adagio je po uvodnih taktih klavirja poudarjena vodilna melodija fagota, lirska, spevna, skoraj meditativna, z razkošnimi nižinami fagota in kratko, odločno spremljavo klavirja, a kot celota s precej ponovitvami melodij. Drugi del tretjega stavka je virtuozni Allegro moderato. Karakterno in razpoloženjsko povsem drugačen, vznesen, optimističen, odločen, vrhunski in efekten.
Razlaga Françoisa Bende
Mihail Glinka (1804–1857) velja za očeta ruske glasbe. Še preden se je odločil za uresničitev ruskega nacionalnega idioma, je v Italiji leta 1832 ustvaril Patetični trio v d-molu za klarinet, fagot in klavir, ki zrcali dotedanje zahodnoevropske glasbene vplive na skladatelja (spoznavanje klasicističnih mojstrov, italijanskih romantičnih opernih skladateljev, srečanje z Mendelssohnom …). Čustvena zaznamovanost »patetičnega« glasbenega dela se kaže že v pripisu »Ljubezen poznam zgolj prek žalosti, ki jo povzroča« skladatelja, ki je imel več nesrečnih zvez. (Iz koncertnega lista).
Patetični trio za klarinet, fagot in klavir v d-molu ima štiri stavke: I. Allegro moderato, II. Scherzo: Vivacissimo, III. Largo in IV. Allegro con spirito. Že v prvem stavku Allegro moderato postane jasno, da bo v skladbi malo ruskega zvočnega kolorita in karakterja. Takoj nastopi odločnost vseh treh glasbenikov, pri čemer klavir nakaže svojo enakovredno vlogo kot kakšna vez ali posrednik med obema pihaloma. Še več, ima cele solistične pasaže. Morda je celo več melodije v fagotu, ki sicer zveni bolj žalostno, medtem ko je klarinet s svojo zvočno svetlobo bolj optimističen. Drugi stavek je Scherzo: Vivacissimo in vedno več je briljance vseh. Tretji stavek Largo je bolj napisan za klarinet solo, ob spremljavi klavirja, medtem ko je fagot potisnjen na stran, dokler ne dobi priložnosti za svojo žalostinko s poudarkom na nizkih tonih ob izrazno močni spremljavi klavirja, ki še sam prevzame melodijo, a z več okraski, ne le linearno, do počasnega konca. Četrti stavek Allegro con spirito začne fagot in nanj se takoj navezuje klarinet, potem pa traja njun dialog, a se hitro pridruži še klavir in nastane cel spekter trojnih sozvočij, pasaž, dialogov, ujemanja in razumevanja do poudarjenega izzvena.
Elina Gotsouliak
Pri vsej tej efektnosti bi pa vendarle pri nastopajočih pričakoval več emotivnega, poglobljenega in duhovno globljega pristopa do izvajanih del, z občutkom, da ne gre za pedagoški koncert profesorjev pred svojimi študenti, ampak za elitni festivalski nastop.
Marijan Zlobec