Flavtist Claudi Arimany opozoril na manj znane skladatelje

Bistvo recitala mednarodno uveljavljenega katalonskega flavtista Claudia Arimanyja v Križevniški cerkvi na 69. Ljubljana Festivalu je bilo v poudarjanju koncertno manj znanih skladateljev in še posebej njihovi del za flavto oziroma aranžmajev za ta inštrument. Pri vseh izvedenih bi težko pomislil, da so kaj napisali za flavto kot pomemben ali vsaj opazen del svojega ustvarjenega opusa. Flavtista je spremljal pianist Pedro José Rodríguez.

Claudi Arimany, vse fotografije Marijan Zlobec

Letošnji komorni koncerti želijo predstaviti širšo glasbeno literaturo, ki je doma na koncertnih odrih nikoli ne slišimo, saj želijo biti nastopajoči bolj všečni in mislijo, da je vsa modrost izvajanja koncertnega programa v izboru skladateljev, kot so Brahms, Mozart, Beethoven… Že v ciklu Mladi virtuozi ni izvedenega nobenega Slovenca, kaj šele, da bi kako naše komorno delo odkrili tujci. Zdi se, kot da je celotna povojna slovenska glasbena ustvarjalnost vržena v smeti. Žal se je pokazalo, da so obiskovalci koncertov zelo pazljivi na to, kaj bodo poslušali in če program zanje ni dovolj atraktiven, jih na koncert ni. Manjši obisk v Križevniški cerkvi je to potrdil.

Težko bi sicer rekel, da skladatelj, pianist in publicist Robert Schumann (1810–1856) ni svetovno znan. “Tako s svojim glasbenim delom kot življenjsko zgodbo pooseblja romantiko. Njegova nemirna in občutljiva duša je težko prenesla življenjske pretrese (opustitev pianistične kariere zaradi poškodbe, smrti najbližjih, boj za zakon s svojo življenjsko ljubeznijo…); razpoloženjska nihanja, obdobja depresije, namišljeni svetovi so se stopnjevali do končne zameglitve uma. Ustvarjal je v navalih navdiha in zapustil čudovit opus, iz katerega vejejo najrazličnejša čustva. Skladbo Adagio in Allegro, op. 70 je napisal v ustvarjalno plodovitem letu 1849. Adagio v lirični milini nežno in strastno prepleta spevne melodije med glasbiloma. Razpoloženje se poživi v sledečem Allegru, ki izstreli energično, radoživo in razgibano glasbeno pripoved. Kot »čudovito delo, sveže in strastno« je skladbo opisala skladateljeva soproga Clara, odlična pianistka, ki je delo krstila s prvim rogistom orkestra iz Dresdna. Skladba je namreč izvirno napisana za z ventili izpopolnjen rog, nad katerim se je Schumann navdušil in mu omogočil prikaz nekaterih odlik. Glasbeno delo je bilo sicer namenjeno prvenstveno hišnemu muziciranju, zato je skladatelj predvidel tudi možnost izvajanja z violino, violo ali violončelom.” (Iz koncertnega lista Helene Filipčič Gardina).

V Križevniški cerkvi smo poslušali delo s flavto in klavirjem. Morda se je ta razlika poznala v manjši izrazitosti ali vtisu, ki ga sicer slavni skladatelj naredi ali zapusti. Že Andante je potekal mirno, precej linearno, ves čas z majhnim vibratom, a spet ne tolikšnim, da bi začutili flavtistovo emotivno in izpovedno prisotnost, večji angažma in nasploh željo po doseganju enkratnosti koncertnega večera, kot se za udeležbo na mednarodnem festivalu spodobi. Sledil je hitri kontrast Allegra, ki pa kakšne romantične emotivnosti ni pokazal in je tako Schumann izpadel vsaj glede na svoj sloves manjši ali manj pomemben.

Claudi Arimany je več let raziskoval opus za flavto bratov Franza in Karla Dopplerja in projekt kompletne izdaje posnetkov skladb za flavto na dvanajstih ploščah posvetil spominu na svoja kolega Jeana-Pierra Rampala ter Michela Wagemansa. Med skladbami je tudi Fantazija na samospev »Mutterseelenallein« Alberta Brauna pred dvesto leti rojenega Franza Dopplerja (1821–1883). Franz je bil sicer učenec svojega očeta, oboista Josepha Dopplerja, saj je kot solist prvič nastopil že pri trinajstih letih, tako da se je kasneje kot skladatelj glasbe za inštrumente uveljavil predvsem kot virtuoz na flavti. Presenetljivo je, da je svoje glavno ustvarjanje posvetil operi; je avtor šest kompletnih: Wanda, Salvator Rosa, Judith, Dva huzarja, Benyovsky ali neodločnež s Kamčatke, Ilka in husar ter ene, za katero je napisal le tretje dejanje. Znan je še kot avtor orkestracije šestih Lisztovih Madžarskih rapsodij. Liszt je skrbno spremljal te orkestracije, saj je sam zanje naredil skice, a je potem Doppler prevzel dokončno obliko in mu je Liszt dovolil, da stoji na partituri izpisano Dopplerjevo ime. Skupaj z bratom, flavtistom Karlom sta koncertno navduševala občinstvo po Evropi, pisal pa je tudi skladbe za dve flavti. Franz je postal prvi flavtist opernega orkestra Nemškega gledališča v Budimpešti, v katerem je igral tudi njegov štiri leta mlajši brat. Zatem se je preselil v Narodno gledališče v Budimpešti, kjer so po letu 1841 uprizorili pet njegovih oper. Brata sta pomagala ustanoviti Madžarski filharmonični orkester leta 1953. Franz Doppler je bil med letoma 1864 in 1867 profesor na Dunajskem konservatoriju in dirigent v Dunajski dvorni operi.

Fantazija na samospev »Mutterseelenallein« Alberta Brauna je ena izmed številnih obdelav kakšne druge kompozicije, tu v osnovi nemške ljudske melodije oziroma pesmi ali Lieda Alberta Brauna z besedilom Karla Christiana Temmerja, ob spremljavi klavirja, tako da ne preseneča predvsem pesemsko melodično razpoloženje, polno optimizma, svetlobe… Doppler je sredi kompozicije poskrbel za vrsto vrhunskih variacij in tehničnih okraskov, s katerimi je sam vokal, ki po svoji melodičnosti ni ravno zahteven, želel nadgradi in poudariti romantični melos. Skladba pa se konča povsem mirno. Arimany je v skladateljevo delo očitno zelo poglobljen, a sem vendarle pogrešal nekaj več pesemske, to je emotivne izpovedi.

Johann Nepomuk Hummel (1778–1837) je bil rojen v Bratislavi, a ga predstavljajo kot avstrijskega skladatelja, saj je bil njegov oče Johannes Hummel direktor Cesarske šole za vojaške glasbo. Hummla smo doma morda še najbolj spoznali po njegovem Koncertu za trobento, kot ga je pogosto tudi v tujini izvajal naš Stanko Arnold. Hummel je bil čudežni deček, tako da mu je prve glasbene lekcije pri osmih letih nudil sam Wolfgang Amadeus Mozart, ki ga je brezplačno vzgajal dve leti, pri devetih pa mu dal priložnost, da je nastopil na enem izmed njegovih koncertov na Dunaju. Mozart ga je leta 1788 napotil na turnejo po Evropi, kamor se je, podobno kot nekdaj mali Mozart, odpravil z očetom predstavljat svoj glasbeni talent. V Londonu, kjer je ostal kar štiri leta, ga je vzel v uk Muzio Clementi. Po vrnitvi na Dunaj se je posvetil študiju in po Mozartovi smrti prejemal lekcije pri slovitih Antoniu Salieriju, Johannu Georgu Albrechtsbergerju in Josephu Haydnu. Seznanil se je z Beethovnom in takoj spoznal njegovo moč. Prav tako je srečal Franza Schuberta, ki mu je posvetil svoje tri zadnje klavirske sonate. Postal je koncertni mojster in po Haydnovi smrti kapelnik pri družini Esterházy v Železnem (Eisenstadtu), zatem je bil dve leti kapelnik v Stuttgartu, od leta 1819 pa je deloval kot kapelnik v Weimarju. Srečal se je z Goethejem in postala sta prijatelja.

V tem zadnjem obdobju svojega življenja je jeseni 1834 napisal Veliki briljantni rondo v G-duru, ki je bil leto pozneje natisnjen v Londonu, Parizu in na Dunaju. V izvirniku je napisan za violino in klavir. Kdo je napisal verzijo za flavto in klavir, ni bilo zabeleženo, znano pa je, da jo je v svoji verziji izdal nekdanji münchenski flavtist Andras Adorjan. Skladba se začne počasi, spevno, klavirska spremljava je precej izrazita, v nadaljevanju je bolj slovesna, s težkimi pasažami za oba nastopajoča, še bolj pianista, ki ima enakovredno vlogo, flavta pa ima še kratke kadenčne dele, bolj moderne in z veliko bravur. Nekaj melodij spominja na pesemsko osnovo. Veliko je variacij, ki skladbo podaljšujejo, in daje priložnost klavirju za njegove tehnično zahtevne trenutke. Vtis je, kot da se skladba konča, a se nadaljuje in daljša, morda bolj, kot bi bilo nujno. Na koncu je veliko efektne virtuoznosti. Za nastopajoča glasbenika je bilo to vse zelo naravno in morda je verzija za flavto celo boljša od izvirne za violino ?

Hummlov sodobnik in prav tako skladatelj ter pianist na prehodu iz klasicizma v romantiko Friedrich Kuhlau (1786–1832) je kariero ustvaril na Danskem. Tja je iz Nemčije odšel po Napoleonovem zavzetju Hamburga. Preživljal se je kot koncertni pianist, učitelj klavirja, skladatelj, deloval pa je tudi kot neplačani glasbenik na danskem dvoru. Šele ko je prevzel dansko državljanstvo, je dobil službo kot pevski učitelj v Kraljevem gledališču. Velik ugled si je leta 1828 prislužil z glasbo za gledališko delo Elverhøj v čast danski kraljevi družini. V začetku 20. let 19. stoletja je obiskal Dunaj in se spoprijateljil z Beethovnom, ki je imel nanj močan vpliv. Čeprav ni igral flavte, je za to glasbilo napisal toliko zanimive glasbe, da se ga je prijel vzdevek Beethoven flavte. Neposredno po uspehu z delom Elverhøj je Kuhlau ustvaril Introdukcijo in Rondo na temo iz opere Le Colporteur Georgesa Onslowa, natančneje na zbor »Ah! quand il gêle, sans se lasser« iz tega Onslowovega glasbeno gledališkega dela. Pompozno Introdukcijo zaznamuje predvsem izmenjava forte akordov in urnih pasaž, prinese pa nekaj motivičnih drobcev, ki napovejo Rondo. Ta je poln intenzivne igre med glasbiloma, ki smelo razkažeta svojo bravuroznost v pestrosti različnih izrazov.(Iz koncertnega lista).

Tu smo spet pri programski zasnovi koncerta, ki za sama nastopajoča glasbenika ne more biti problem, saj je njuna naloga odpiranje novih starih svetov, zgodovine in imen, ki so vendarle žlahtni sateliti največjih osebnosti. Za boljšo zvočno predstavo bi bilo nujno poznati že samo omenjeno opero kot zbor iz nje, tako pa ostaja zgolj glasbeni vtis, ki je dovolj prepričljiv, z veliko briljantnimi in tehničnimi odlomki, pri čemer se zdi, kot da ima klavir nalogo izpovedi zborovske melodije že v uvodu in kot da se flavta v nadaljevanju nanjo naslanja ali navezuje in se potem vlogi zamenjata in prevzame klavir spremljevalno funkcijo. Nadaljuje se z veliko prehajanja in prepletana obeh inštrumentov do efektnega konca, kot se za tako delo spodobi.

Pianist in skladatelj Carl Czerny (1791–1857) je prve glasbene korake naredil pod mentorstvom svojega očeta, pri devetih letih pa je postal Beethovnov učenec. Ustalil se je na Dunaju in se uveljavil kot virtuozni pianist in klavirski učitelj; njegov najbolj znani učenec je bil Franz Liszt. Po imenu se je ohranil kot pedagog ali didaktični pianist, kar je hudo narobe. Koncertantni duo za flavto in klavir v G-duru op. 129, v treh stavkih: I. Allegro, II. Andante grazioso, III. Rondo: Allegretto kažejo, da bi si avtor zaslužil večje pozornosti v koncertnih programih, a če se to ni uveljavilo doslej, je malo verjetnosti za naprej. Skladbo začenja vodilna melodija flavte, ki se nadaljuje s ponovitvijo klavirja ter z briljanco obeh inštrumentov v medsebojni izmenjavi tem, s precejšnjo lahkotnostjo in pravim dialogom. Flavta lahko samo nakaže nekaj melodičnih taktov, ki jih klavir zna spremljevalno podpreti, ali pa se uveljaviti kot celo solo, na katerega se v nadaljevanju naveže flavta. To zazveni kot izmenjava glasbenih misli med flavto in klavirjem, ki postaja v nadaljevanju vse bolj poudarjen in seveda enakovreden. Allegro se konča z vedno večjo hitrostjo in dinamičnim razkošjem, že povsem dramatično. Andante grazioso se nadaljuje brez cezure in z novimi melodičnimi temami, spet s klavirjem kot spremljavo. Ves razpoloženjski kolorit prevzema flavta s svojo lahkotnostjo, pri čemer pa bi se Arimany lahko bolj emotivno sprostil in poslušalcem odprl, če je bil že tehnično boljši. S prikazom svoje emotivne, čutenjske glasbene plati, bi bilo delo bolj vredno koncertantne izvedbe. Pedagoškosti na odru ne sme biti, ker je koncert umetniški akt. Rondo: Allegretto začenja klavir s svojo izrazito poskočnostjo, ki v nadaljevanju flavti omogoča nekaj uvodnih melodij, petem pa vedno več tehničnih bravur, a se spet kratke melodije sprehajajo od enega na drugega do vzajemnega crescenda, ko se melodija še zadnjič ponovi in izzveni. Vtis je vendarle bil, da bi se dalo kaj skrajšati. Konec je spet zelo skupaj in efekten, tako rekoč za preizkus izvežbanosti, kot si je verjetno predstavljal delo Czerny kot pedagog.

Claudi Arimany je po toplih aplavzih s svojim pianistom Pedrom Joséjem Rodríguezom imel še tri dodatke: Gabriela Faureja, Johanna Sebastiana Bacha in Roberta Schumanna. Za sodobnost ni več časa, ne pripravljenosti, ne okusa. Pianist se je nasploh zelo prilagodil flavtistu in je pokazal vse odtenke svoje pianistične spremljave, z mnogimi opaznimi in izrazitimi klavirskimi temami in soli, a je že tako, da bi z večjo emotivno odprtostjo samega flavtista, z njegovim večjim emotivnim vibratom in spevnostjo, globino in lepoto tona koncert bi še boljši.

Marijan Zlobec