Slovenska matica nadaljuje s svojo priljubljeno predstavitveno in družabno dejavnost iz cikla Matica pod zvezdami. Tokrat vabi na predstavitev slovenskega prevoda knjige O ljubezni renesančnega filozofa Marsilia Ficina, ki bo v četrtek, 10. junija, ob 18. uri v atriju Slovenske matice na Kongresnem trgu 8 v Ljubljani, v primeru dežja pa v dvorani v prvem nadstropju.
Marsilio Ficino
S prevajalko Mojco Mihelič in avtorjem spremne študije dr. Igorjem Škamperletom se bo pogovarjal urednik Filozofske knjižnice dr. Marko Uršič. Renesančno vzdušje bo pričaral Boris Šinigoj na lutnji.
Marsilio Ficino, Cristoforo Landino, Angelo Poliziano in Demetrios Chalkondyles
Platonski filozof Marsilio Ficino (1433–1499), renesančni modrec in domači učitelj družine Medičejcev, je napisal latinsko razpravo z naslovom Komentar k Platonovemu Simpoziju o ljubezni že leta 1469, torej v svojem 36. letu, še preden se je posvetil v duhovnika. Leta 1474 je razpravo prevedel tudi v »ljudski jezik«, torej v italijanščino, in jo naslovil Sopra lo amore (O ljubezni). Deset let pozneje, v času največjega razcveta florentinske renesanse, je Ficino v sklopu svojega latinskega prevoda Platonovih zbranih del objavil na novo pregledan latinski izvirnik te razprave pod naslovom De amore – in s tem naslovom je zaslovela v visoki renesansi, doživela vrsto ponatisov ter vplivala tudi na poznejša obdobja. Ficino je v razpravi De amore, ki poleg Platonske teologije (1482) in knjige O življenju (1489) sodi med njegova najpomembnejša avtorska dela, opredelil bistvo poduhovljene, »platonične ljubezni«, čeprav ne ostaja zgolj na ravni breztelesne »eteričnosti«, saj govori o »dveh Venerah«, zemeljski in nebeški – podobno kakor nastopata na dveh najbolj znanih slikah Sandra Boticellija.
Marsilio Ficino, portretni detajl s freske Angel se je prikazal Zahariji Domenica Ghirlandaia v cerkvi Santa Maria Novella, v kapeli Tornabuoni v Firencah
Po zgledu Platonovega Simpozija je tudi Ficinova razprava De amore napisana v obliki sedmih govorov, v katerih avtor komentira nekaj ključnih mest iz tega znamenitega antičnega dela, vendar ne ostaja zgolj pri komentarjih, temveč v duhu renesančne prenove platonizma obenem razvija svojo lastno filozofijo, predvsem v luči odnosa med Ljubeznijo (Amorjem, platonskim Erosom) in Lepoto.
Marsilio Ficino
Cikel Matica pod zvezdami podpirata Mestna občina Ljubljana in Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
https://en.wikipedia.org/wiki/Marsilio_Ficino
Marijan Zlobec
2 odziva na “Matica pod zvezdami O ljubezni Marsilia Ficina”
Nova inkvizicija proti neoplatonizmu izza parka Zvezda
Ko nastopi pazniški miselno izključevalni in egotistično usmerjeni Marko Uršič, ki se ima morebiti celo za »filozofa« (8. maj 1951, Ljubljana) je izključevanje novoinkvizicijsko kot sebinamensko, torej cenzura gazdinsko, saj je zanikal našega filozofa predavatelja na filofaksu dr. Mirka Hribarja, ker je bil ta – implementirani, začasni – profesor kantovsko natančen meščan, dandanes zaradi urejenosti žižkovsko zanemarjeno povsem pozabljen; omenjeni pa so morda lahko dr. Ljubo Bavcon (pravo), dr. Milica Bergant (pedagogika), Zvonko Cajnko (sociologija), Ludvik Čarni (sociologija), dr. France Černe (ekonomija), dr. Božidar Debenjak (filozofija) , celo dr. Frane Jerman (filozofija), dr. Stane Južnič (politologija), dr. Boris Majer (ideologija), Jan Makarovič (psihologija) dr. Vid Pečjak (psihologi ja), dr. Bogomir Peršič (psihologija) dr. Vojan Rus (filozofija), Stane Saksida (sociologija), dr. Vlado Sruk (filozofija), dr. Marija Švajncer (filozofija), dr. Leon Zorman (psihologija), dr. Fran Zvvitter (zgodovina), največ dr. Slavoj Žižek (postmoderna in stalinizem), dr. Anton Žun (sociologija) in še kdo med partijkimi marksističnimi potepuhi stare levičarsko samoupravne fakultativnosti. Marko Uršič kot paznik nove inkvizicije bo obujal neki svoj odnos kot dobro plačani upokojenec v primeru neoplatonizma, ki ga sicer ne priznava, ker je ta neoplatonizem idealističen, ne pa vsaj dialektično materialistično oprijemljiv v ugodju položaja. V strokovni literaturi Marka Uršica nahajaš beg iz resnice, vse do meja samolaži in ozkoumno nadutega izključevanja mislecev, pazniško jezavo.
Pa k Marsiliu Ficinu, ki je kot italijanski renesančni humanist, filolog, prevajalec, filozof, astrolog, zdravnik in glasbenik (19. oktober 1433, Figline Valdarno, Toskana, – 1. oktober 1499, vila Careggi, Firence) pod vplivom Platona in platonističnih tradicij zavračal ideje aristotelske sholastike v latinskih prevodih, torej hkrati renesančnega aristotelizma, katerih predstavniki so uporabljali grške izvirnike, še nasprotnik proto-sekularističnega averroizma, ki je na univerzah severno italijanskih mest za razliko od ostale Evrope še ohranil svoj vpliv.
Ficinovo zagovarjanje kot populariziranje astroloških idej ga je leta 1489 privedlo v spor s Rimokatoliško Cerkvijo in papež Inocenc VIII. ga je obtožil ukvarjanja z magijo – te obtožbe so 24 let kasneje posthumno zavrgli.
Kaj pa Angelo Poliziano?
Tokrat se bo nemara nova inkvizicija obregnila ob renesančno svobodo raziskovanj in miselnih ali umetniških vzorcev in vzorov.
Vladimir Gajšek
Izobčenje – istega dne, nekoliko dlje
Obenem zato ti pošiljam del pisma, kakor sem ga poslal tudi kolegom in kolegicam PEN:
Dragi prijatelj/ica SC PEN – Vstop članu SC PEN in DSP PREPOVEDAN!
Prijatelju sem 10. Junija 2021, v čtrtek napisal pismo, kako nisem smel, sicer povabljen (!)- na podelitev Župančičevih nagrad za leto 2021, ker si nisem natisnil vabila. Ta del pisma se glasi:
*
Danes, 10. junija 2021, me je povabila Alja Bebar z Mestne uprave MOL in Kabineta župana kot z Odseka za odnose z javnostmi MOL ter z županom Zoranom Jankovićem ob 20:00 na Šentjakobskem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana – na podelite Župančičevih nagrad za leto 2021, »najvišja priznanja Mestne občine Ljubljana za izjemne stvaritve na področju umetnosti in kulture, ki trajno bogatijo kulturno zakladnico slovenske prestolnice in s svojo vrhunskostjo odmevajo tudi v širšem nacionalnem in mednarodnem prostoru«; ob 19:30 uri pa je potekal sprejem za nagrajence v preddverju Velike dvorane Lutkovnega gledališča Ljubljana, ko da je bila kakor priložnost za izjave in fototermine. Sin Vid me je ob 19:30 pripeljal na invalidskem vozičku v preddverje Velike dvorane Lutkovnega gledališča Ljubljana, koder je Vid, profesionalni avtorski fotograf in tehnični urednik pa opremitelj knjig tudi fotkal.
Kmalu so naju neki črnooblečeni pobje in dekleta nagnali ven. Zunaj, pred Lutkovnim gledliščem se je Zoran Janković nekaj menil v druščini, Vid me je zapeljal k njemu ter sem mu izrekel, da mi neke punce ne dovolijo udeležbe podelitve Župančičevih nagrad, tako je župan brž uredil – z invalidskim vozičkom sva se odpeljala v spremstvu neke črnoobečene dekline pred vrata dvorane Lutkovnega gledlišča – presedel sem se z vozička na oblazinjno klop in čakal, da bo ura 20:.00, ko da odcapam v dvorano in sedem na podelitev Župančičevih nagrad za leto 2021 – pa nama je bilo z Vidom prepovedano prisostvovati proslavi, pred zaprtimi in zavešenimi vrati sva s sinom obsedela, poslušala zamolklo ploskanje tam notri, vse do konca prireditve.
Ko so prihajali iz dvorane, me je pozdrvil sicer Mitja Rotovnik s stiskom rok in se ustavil ob meni, pa sem mu rekel: »Nach jedem Dezember kommt wieder der Mai – erst kommt Hitler und dann – die Partei!«, da se je stari znanec kislo nasmehnil in odšel. Pred vrati dvorane sem ostal skratka edini poklicni slovenski pisatelj in esejist, tudi nevladni diplomat, član SC PEN in DSP, ustanovitelj jezikoslovnegain kulturnega Kopitarjevega društva Slovenije, umetniškega združenja Luwigana, urednik Časopisa Gibanja za pravičnost in razvoj, ustanovitelj H/eraldično G/enealoškega V/eksiloškega društva Slovenski ščit…, ki nisem smel v dvorano na podelitev Župančičevih nagrad za leto 2021!
Medtem ko sva z Vidom čakaje šepetala, da bo konec te podelitve, sem vprašal črno oblečeno farjlico paznico, ki je večkrat gladila zaveso na vratih, ali kaj študira, pa mi je odvrnila, da ruščino – in sem se pošalil, da gotovo pozna F. M. Dostojevskeg pa Aleksandra S. Puškina pa Vladimira Vladimiroviča Majakovskega pa Maksima Peškova – Gorkega pa Gogolja…, in da je gotovo že kdaj slišala za nekega Otona Župančiča, ki se zdaj v grobu obrača, kaj šele Ivana Cankarja, Dragotina Ketteja ali Josipa Murna… vmes je prihajal naokoli pazniško neki črnooblečeni dolgin, ki sem ga vprašal, potem ko sem se mu predstavil, kako da se piše, pa seveda ni hotl povedati, pa tudi druge črnooblečene frajlice paznice niso hotele povedati še maloprej, kako da se vsaka piše, torej jih je, nečedno golazen pazniško, sram, a so skupj grobo nesramni.
Malo pred koncem podelitve Župančičevih nagrad za leto 2021 v dvorani sem poklical k sebi natakarja in ga vprašal, katerega cateringa natakar je in mi je povedal, da pripada Supercateringu, pa sem mu rekel, da se ne pritaknm ne jedače ne pijače, ko bo konec proslave in pogostiev – ker sem prišel na podelitev Župančičevih nagrad za leto 2021, ne pa žret in žlampat – pa mi je natakar rekel, kako da bom neki dobro pisal o njih, če nič ne pokusim in da me vabi, naj kaj prigriznem ali popijem – sem mirno in vedro odklonil.
In je bil konec podelitve Župančičevih nagrad za leto 2021, z Vidom sva obsedela ob steni na oblazinjeni klopi, medtem ko so udeleženci dogodka šli razposajeno žret in žlampat, rečem. Zdaj je tudi črnooblečena frajlica nekako povabila, naj greva z Vidom kaj jest in pit, pa sem ji povedal, da je pomemben Oton Župančič, o kateem ni bilo niti besedice in tokrat nič o Ivanu Cankarju, Dragotinu Ketteju ali Josipu Murnu ali o mariborskem Janku Glazerju…
– Pojavil se je na hodniku nekako dlje celo sam ljubljanski župan, ki je videl, da nisva z Vidom smela prisostvovati podelitvi Župančičevih nagrad za leto 2021 in je samo rekel, Žal, in dvignil roke… –
Seveda bom poslej z njim, pač okrutnim in z molovci pretrgal odnose, odpovem se tudi vsem vabilom na tiskovne konference in srečanja. Me je pa nekoliko le zadelo, ko sem videl sicer svojčas prijetno podžupanjo Ficko, ko mi je obračala hrbet, tudi nekaj drugih osebic, ki so se mi že večkrat na prieredtvah vlizljale, me je ignoriralo. Si lahko misliš, kako sem se počutil ob vseh teh tipih srenje, kjer sem bil edini pisatelj, član SC PEN in DSP, če že gremo na formalnosti v prmerjavi s tem načičkano četrtizobraženim amaterizmom, nimajo dostojanstva ne časti in jih ni nič sram, le da se počutevajo pazniško.
Seveda se ne bom junačil ali hajdučil, bo pa nedvomno o priložnosti povračilo – če ne drugače, na ljubljanskem filofaksu, ko me je sram študentske kolaboracije in neizobrarženo anonimne primitivnosti – vsaj od mladega človeka bi pričakoval, da ne bo samo prodana duša in ničvrednež… Za nameček sem si veselo vmes recitiral Župančičevo Dumo…, sposodil pa si bom kdaj Meto Hočevar, arhitektko, scenografko, kostumografko in režiserko, prav tako koreografko in v plesu pedagoginjo Andrejo /Rauch/ Podrzavnik, optično moteno kot performerko in intermedijsko umetnjakarico Majo Smrekar in v gejmu kot ubežnega gledališkega režiserja Žiga Divjaka. –
Veš, dragi prijatelj, že pred 2.svetovno vojno je, sicer klasik, moj očka Avgust ustanovil v Mariboru kakor industrijsko avantgardno gledalšče. Zdaj imam pa jaz, resno bolni poklicni pisatelj, 74 let star, problem prebivanja v nujni bivalni enoti, češ da smrdim tako strašno, rečeno neposedno kot okrajno sodno, da s svojim smradom rušim domovanje stanovalcev kot stari smrdljivi poscanec, o čemer stanovalci, povrhu vedno zaklenjeni za zaprtimi vrati, nič ne vedo. Oprosti, da ti težim s svojo eksistenco, a kaj, Janković me toženega kverulantsko obstransko s svojimi meče povrhu iz nujne bivalne enote – na cesto, namreč z invalidskim vozičkom, zaplenjeneg in deložiranega.., prvzaprav brez vsakega, kaj šele razumnega razloga.
Želim zdravja in sreče z lepimi pozdravi
Vladimir, izobčenec s sinom Vidom