Ob obletnici smrti Božidarja Jakca

Danes je obletnica smrti velikega slovenskega slikarja in grafika Božidarja Jakca. O njem trenutno poteka nekaj razstav, a največ pozornosti še vedno vzbuja opomba pod črto, ki jo je bil objavil Dolenjski list ob razstavi Jakčeve krajine, njihova podoba in moč (9. februarja 2019).

Božidar Jakac leta 1920, foto Wikipedija

Če pogledamo uvodno poročilo Dolenjskega lista, je v “Jakčevem domu odprta razstava Božidar Jakac, podoba in moč krajine kot prvo dejanje Dolenjskega muzeja, posvečeno 120. obletnici rojstva in 30. obletnici smrti novomeškega slikarja Božidarja Jakca, ki je someščanom ob svoji smrti zapustil oziroma podaril 828 del iz svojega obsežnega opusa. Podarjena dela hrani Dolenjski muzej, ki na tokratni razstavi daje na ogled Jakčeva dela, posvečena predvsem dolenjski krajini, pa tudi njegovim podobam pokrajine na Norveškem, v Pragi pa seveda njemu tako ljube novomeške vedute ne manjkajo.

Kot je v predstavitvi razstave povedala avtorica, kustosinja Jasna Kocuvan Štukelj, so tokrat razstavljene krajine, ki so nastale od časa začetka Jakčevega ustvarjanja pod mentorstvom Riharda Jakopiča, dela ustvarjena v Jakčevem ekspresionističnem obdobju in dela, ustvarjena v poznejšem obdobju, ko je bil njegov osebni likovni izraz zaznamovan z noto liričnega realizma. “Jakac je prepotoval mnogo držav in na svojih popotovanjih neprestano risal, slikal, snemal in fotografiral. Tako se je v njegovi zapuščini nabrala množica upodobljenih krajin, ki bi jim lahko rekli tudi portreti pokrajin, saj je v njih iskal in slikal duhovni portret krajine in ne samo njeno vizualno podobo. Jakčeva iskrena in globoka navezanost na domačo pokrajino in rojstni kraj, se kažejo v številnih motivih, zato posebno mesto na razstavi predstavljajo ravno podobe Dolenjske,” je o razstavi povedala Kocuvanova.

Razstavo Božidar Jakac, podoba in moč krajine je odprl župan Gregor Macedoni, obiskovalcem pa jo je predstavila kustosinja Jasna Kocuvan Štukelj. A tu je informacija nenadoma dobila zvezdico in s tem pojasnilo, ki se glasi.

“Zaradi zahtev daljnih sorodnikov Božidarja Jakca po ženini strani, ki so po spletu okoliščin dediči avtorskih pravic in ne dovolijo javne objave njegovih del, tudi tistih, ki niso v njihovi lasti, smo slike in dele slik, ki se vidijo na fotografijah z odprtja razstave morali prekriti.”

Ob jubileju se spominjam številnih srečanj z Jakcem, tako na odprtjih nekaterih razstav v Ljubljani in Novem mestu, kot obiskov pri njem doma na Mestnem trgu in odprtja njegovega Jakčevega doma v Novem mestu. Z Jakcem smo bili v družbi tako v Ljubljanski operi, kjer sta imela z ženo Tatjano sedeža številka 1 in 2 v prvi vrsti, kot na začetku delovanja Cankarjevega doma, ko smo po neki prireditvi odšli še v Klub Cankarjevega doma. Še sedaj se spominjam, da je Jakac naročil cel pladenj mesa na žaru in na koncu ogromno pohorsko omleto. Jakac je bil na Cankarjev dom zelo ponosen.

Med obiski na njegovem domu lahko omenim morda najpomembnejšega. To se je zgodilo, ko je Ljubljano obiskala hčerka slavnega kiparja Ivana Meštrovića Marica. Takrat je namreč Delo izdalo razkošno Meštrovićevo monografijo in smo potem v petnajstem nadstropju Črne vdove imeli srečanje z njo. Jaz sem za Delo napravil daljši pogovor, in sicer sva odšla zatem v restavravijo Slon, kjer je bilo precej miru. Med pogovorom je omenila Božidarja Jakca. Poveda sem ji, da ga poznam in da bi ga morda lahko obiskala. Poklical sem ga po telefonu in mu pojasnil, da je ob meni Meštrovićeva hči. Takoj je rekel, naj prideva k njemu. Marica je do mene vzpostavila precej zaupen odnos, še posebej, ker sem ji pokazal iz Dokumentacije Dela Tanjugova poročila o Meštrovićevem pogerebu, ki pa v časopisih niso bila objavljena. Zelo jo je presenetilo, da so sploh obstajala in da jih Delo hrani. Prosila me je, da ji dolg intervju, ko bo prepisan, pošljem v Zagreb v avtorizacijo. Res sem ji ga poslal, a ga nikoli ni vrnila in ga več nimam, niti ni bil objavljen, bilo pa je okrog 27 strani.
Iz obiska pri Jakcu me je najbolj prevzela obojestranska radost ob srečanju, še bolj pa, ko je Jakac začel pripovedovati, kako je bil pred vojno pri Meštroviću v Zagrebu in Marico tam videl kot malo punčko.

Če bi se sedaj spomnil družinskih razmer, bi rekel, da Turnharce (Tatjanine sestre) ni mogel videti. Vedel je, da bodo po smrti Božidarja in Tatjane vse podedovali ravno tisti, ki jim sam prostovoljno ne bi nič dal.
To pripovedujem, ker so se na FB danes že pojavili komentarji o tem in ker je zgoraj citirana opomba iz Dolenjskega lista ilustrirala realno podobo ob razstavi v Novem mestu, ki je sedaj sicer ni več na ogled.

Žal moram reči, da se je Jakac zelo dobro zavedal nevarnosti, ki mu grozi, a se vendarle ni odločil, da ves svoj opus nameni Jakčevemu domu v Novem mestu.

Jakac pa je imel še eno smolo. To je načrtovani Muzej Jakčevih portretov v prostorih pod Jakčevim stanovanjem na Mestnem trgu. Tu je bil predviden muzej z okoli 400 portreti, ki jih je Jakac ustvarjal od začetka svoje umetniške poti pa do zadnjih portretov.

Ljubljanska občina je vložila velike denarje tudi v obnovo Jakčevega stanovanja in s posebnim ozirom na ureditev grafične delavnice z vsemi tiskarskimi stroji, ki jih je Jakac za grafično ustvarjalnost uporabljal. Vse to nam je ob obiskih pokazal.
Žal muzeja niso takoj uredili in ga ni niti še danes, še več, ob denacionalizaciji so Jakčevo stanovanje prevzeli prvotni lastniki oziroma njihovi dediči.
Tako je vse propadlo.
Z Dorijem smo enkrat sedeli v njegovi stari gostilni na Bregu v Novem mestu, jedli smo pečen kostanj in pili mlado vino. Bil je neverjetno dobre volje in pripovedoval svoje otroške in mladostne zgodbe iz Novega mesta.
Kaj vse je pripovedoval! Spominjam se, da je nekoč omenil, kako je Ljubljano obiskal tedaj najslavnejši italijanski slikar Giorgio de Chirico in ju je skupaj na Brdu sprejel Edvard Kardelj.
Ob vsakem obisku pri Jakcu doma sem se moral, tako kot vsi drugi, vpisati v njegovo spominsko knjigo in kaj napisati.
Ko je bil udeležen pri odprtju Jakčevega doma leta 1985, me je spodbudil: “Fajn napiš!”

Božidar Jakac je umrl 20. novembra 1989.

Marijan Zlobec