Svetlana Slapšak s knjigo Volna in telo, Tone Partljič s Pesnico


V atriju ZRC v Ljubljani je založba Beletrina predstavila prvi del svežega knjižnega paketa pred 35. Slovenskim knjižnim sejmom. Poročali smo že o “usodi” knjige Luciferka Svetlane Makarovič, ki je bila sicer omenjena na koncu, a je hkrati najbolj polemična oziroma izziva reakcije, polemike in ne nazadnje številna spraševanja o tem, kaj se je v zvezi s knjigo dogajalo še predno je izšla. O tem sem nekaj že pisal, a verjetno še ne vse. To se kaže kot občutljiva tema, če ne celo problem, ker sta med sabo trčili dve povsem drugačni ali nasprotujoči si trditvi o isti knjigi.

Pa 1 IMG_20191115_113947_resized_20191116_063511765.jpg

Tone Partljič govori o Pesnici, fotografije Marijan Zlobec

V družbi avtorjev, prevajalke in urednikov so bile v ospredju naslednje knjige: zgodovinsko-antropološko delo Volna in telo Svetlane Slapšak, avtobiografski roman Pesnica Toneta Partljiča, in roman Stalinove krave finsko-estonske pisateljice Sofi Oksanen v prevodu Julije Potrč Šavli.

Slap DSCN0942.jpg

Svetlana Slapšak

Na založbi so ponosi, da dela Svetlane Slapšak izhajajo v zbirki Koda, ki jo ureja programski vodja založbe Aleš Šteger. Tokratno fascinantno delo Volna in telo (uredila jo je Živa Borak) prinaša poglobljen in širok razmislek o pomenu volne, tkanja in niti od Homerja do Diorja, je povedal Šteger. Gre za izrazito interdisciplinarno delo, saj tvori volna, umeščena med živo in mrtvo, intriganten material za razmislek. Knjiga je delno strokovna in delno poljudna, razmehča se predvsem v drugem delu. Želel bi si še več takih knjig, ki nas bogato informirajo, je sklenil Šteger.

Svetlana Slapšak se je pošalila, da je knjigo res začela strogo antropološko-zgodovinsko, a je na polovici rokopisa uvidela, da je neskončno dolgočasen, zato se je odločila, da bo nadaljevala pogled odnosa volne do telesa bolj poljudno. Prostodušno je izjavila, da “vsi nosimo ovce na sebi”. Knjiga ima podnasov Pogled iz zgodovinske antropologije in je formalno razdeljena na šest poglavij: Volna med živim in neživim, Žival in volna, Volna in tkanje, Revolucija volne, Primeri iz tekstilne industrije, Tkanje, pisanje, branje. Pomembna so že uvodna podpogavja, kjer avtorica definira volno v različnih kontekstih, med njimi govori o volni in spolnosti, o pomenu las, frizure in otipu ovc (Samson, Meduza, Odisej in Penelopa). Volna je, kot je dejala Slapšak, veliko bolj kompliciran pojav, saj je prisotna že deset tisoč let.

Part DSCN0926.jpg

Urednik Aleš Šteger in Svetlana Slapšak

Svetlana Slapšak je prepoznala najpomembnejši odnos med volno in telesom, saj je ugotovila, da smo ves čas v kontaktu z volno, ki je v šamponih, kremah, milih ipd., med pisanjem pa je dojela, da gre za ogromno temo, ki te vsakič, ko se odločiš za eno stvar, potegne v vse mogoče smeri. Zato se je morala omejiti, podala je na primer samo dva primera zgodovine industrije, ukvarjala pa se je tudi s tem, kako volna določa spol. Sčasoma je prišla do kronske metafore, in sicer do teksta kot tkanja – volna je namreč prišla tudi v besedo in glas.

Direktor Beletrine Mitja Čander, ki je predstavitev vodil, je dodal, da gre res za nenavadno temo, ki je tudi obdelana na zelo poseben način.

thumb_2474_book_big.jpeg

Svetlana Slapšak (1941) je kritičarka, znanstvenica, antropologinja in doktorica antičnih študij. Je avtorica številnih del s področja antropologije, lingvistike, klasičnih študij, študij spola, balkanologije in komparativistike. Objavila je več kot 50 knjig, preko 400 znanstvenih študij in več kot 1000 esejev. Pri Beletrini je izdala knjigo Antična miturgija.

9789612842772_500.jpg

Antična miturgija

Part DSCN0917.jpg

Nagovor glavnega in odgovornega urednika Beletrine Mitje Čandra

Pogovor se je nadaljeval s pisateljem in dramatikom Tonetom Partljičem, ki je pravkar izdal avtobiografsko knjigo Pesnica. Pri Beletrini je izdal še dve knjigi: Sebastjan in most in Ljudje iz Maribora. Obe sta vzbudili velik odmev, še posebej v Mariboru in na Štajerskem, saj je pisatelj ta del Slovenije, sodobne in polpretekle še trdneje zasidral na slovenskem literarnem zemljevidu, pokazal njegovo enakovrednost, da ne rečem posebnost. Avtobiografsko obarvano delo o kraju njegovega otroštva blizu Maribora hkrati pomeni kraj in reko. Pesnica je tako postala slavna.

thumb_2470_book_big.jpeg

Posvečena je predvsem očetu, saj se avtor ukvarja z rekonstrukcijo časa, ko je oče težko zbolel in umiral za rakom, ker se ni pravočasno šel zdravit, in ko je sam pisal dramo Moj ata, socialistični kulak. Kdor se spominja gledališke uprizoritve in filma se bo strinjal, da je bil uspeh obojega velikanski. Režiser Matjaž Klopčič je posnel film s Poldetom Bibičem in Mileno Zupančič, medtem ko je bil aktivist Vanč Ivo Ban… Še sedaj se spominjam, kako smo se v ljubljanski Drami SNG smejali Poldetu Bibiču v vlogi Jožeta Maleka, še posebej, ko je govoril o mesu, kako so ga na skrivaj jedli. “V socializmu mi na črno koljemo, v komunizmu pa bomo javno klali,” je govoril Ivo Ban.

https://www.youtube.com/watch?v=EZs3ud03ZPI

V Pesnici izvemo, da jo je pisal s posebno naglico, da bi jo oče pred smrtjo lahko še videl. Avtorica spremne besede Ignacija J. Fridl je poudarila izrazito avtobiografski značaj knjige, ki je razdeljena na dva dela. Prvi del je nekakšno nadaljevanje drame, saj je posvečen Jožetu Maleku, v drugem delu pa se zgodba skozi umiranje očeta spremeni v vpogled nastanka drame. Partljič je povedal, da ga je za prozo spodbudil direktor Beletrine Mitja Čander. Pred pisanjem Pesnice se niti ni zavedal, kakšno breme nosi s sabo, in spregovoril o težkih časih očetovega dolgega umiranja, ko so ga vsak dan posedli na balkon, od koder je imel razgled na Pesnico. Po smrti pa so hišo prodali, s čimer pa se Partljič ni najbolj strinjal, a med dediči ni bil sam. V drugem delu pa je Partljič opisal neko tekmo s časom, saj se hoče sin odkupiti za to, ker si za očeta ni vzel dovolj časa in skozi literaturo podaljšati očetov obstoj. Čander je Pesnico označil za svojevrstno pismo očetu in izrazil veselje ob tem, da bo kolaž iz Partljičevih knjig, ki so izšle pri Beletrini, konec leta postavljene na oder SNG Drama Maribor ob stoletnici gledališča.

Part DSCN0973.jpg

Tone Partljič je napisal avtobiografsko in družinsko kroniko

Tone Partljič je pisateljski ironik, satirik, zajebant, dobrovoljček, naivček, komik…Njegov jezik je vedno pravi; v pravem trenutku na pravem mestu in v pravem (velikem) obsegu. Partljič je pri pisanju Pesnice nosil knedl v grlu, kot je dejal, in če bi še kaj želel dodati, bi bila knjiga takoj sto strani debelejša. “Iz te knjige teče moja srčna kri,” je rekel in spomnil, da se je njegov oče v živjenju prebil iz nič, iz hlapca, preko dela na železnici, vrta in hiše, ki jo je sam zgradil. Partljič je spomnil na socialistične čase, ko so se vsi lahko šolali; sam je končal šole in začel pisati komedije…Partljičeva (končna) ugotovitev je, da je važno preživeti častno.

Pa IMG_20191115_113951_resized_20191116_063511673.jpg

“Človek je naše največje bogastvo, zato ga moramo nadzirati”, pravi miličnik v drami Moj ata, socialistični kulak

Partljičev literarni opus je v knjigi s svojo spremno besedo Ob Pesnici o pisatelju kot sleherniku v naši minljivosti osvetlila Ignacija J. Fridl. Med drugim je opozorila, da v Pesnici nastopa kot osrednji lik Joža Malek, tako kot v drami Moj ata, socialistični kulak (1983), le da se je precej postaral. Oni kretničar v filmu Matjaža Klopčiča je še junak Pesnice. Postarali pa so se še ostali družinski člani, kot mama Micka, hčerka Olga (Volga) in sin Tinček, sedaj pisatelj in urednik šolskih beril. Partljič je roman razdelil na dva dela; očetov in sinov, na stare in nove čase. Fridl je opozorila na bližino romana Turgenjeva Očetje in sinovi, medtem ko je Partljič dejal, da mu je bil blizu roman Deček in smrt Lojzeta Kovačiča.

Par 1 IMG_2643.jpg

Tone Partljič v Cankarjevem domu leta 2016, foto Marijan Zlobec

Tone Partljič (1940) je eden najbolj vsestranskih slovenskih literarnih ustvarjalcev. Objavil je mnogo odmevnih proznih in dramskih del ter scenarijev za televizijske in radijske igre ter filme. Za svoje ustvarjalne dosežke je prejel nagrado Prešernovega sklada, Levstikovo nagrado, Grumovo nagrado, Glazerjevo nagrado za življenjsko delo in leta 2016 veliko Prešernovo nagrado. Pri Beletrini je izdal svoje zadnje tri knjige: poleg Pesnice še  Sebastjan in most (2014) in Ljudje iz Maribora (2017), pred tem še romana Pasja ulica (2013) in Dom dom (2008), zbirko kratke proze Golaž, reka in mostovi (2003), prozni zapis o Mariborčanu Stanku Majcnu z naslovom  Starec za plotom (1995)…Njegov novelistični prvenec je bil Ne glej za pticami iz leta 1967, dramski pa Ribe na plitvini, MGL, 1968. Njegov celovit literarni opus obsega domala nepregledno število del.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Tone_Partlji%C4%8D

Par IMG_2533.jpg

Tone Partljič med nagovorom ob prejemu Prešernove nagrade, foto Marijan Zlobec

thumb_2468_book_big.jpeg

Sofi Oksanen Stalinove krave

Kot zadnji je bil predstavljen roman Stalinove krave Sofi Oksanen; njena tretja knjiga, ki jo lahko beremo v slovenščini, prevedla pa jo je Julija Potrč Šavli. To je avtoričin literarni prvenec, s katerim je dosegla mednarodni literarni preboj in je danes preveden v več kot 20 jezikov. V njem zastavi teme, ki so tudi v kasnejših delih najbolje odmevale, je povedala urednica knjige Špela Pavlič. O naslovu je pojasnila, da so to ujetniki v Sibiriju.

Pavlič DSCN0986.jpg

Špela Pavlič

Gre za zgodbo treh generacij žensk, babica živi v času 2. svetovne vojne v Estoniji pod sovjetsko okupacijo, ko Annina mama spozna njenega očeta, se preselita na Finsko, Anna pa kasneje svoje občutke drugorazrednosti v tuji državi transformira v bolestno nadziranje svoje telesne teže in motnja hranjenja zavlada v njenem življenju. Oksanen tako prikaže odnose med materami in hčerami, odnos družbe do ženskega telesa in posledice življenja s travmo. Prevajalka Potrč Šavli je dodala, da gre za zelo osebno zgodbo in da je Oksanen odlična v ubesedovanju polpretekle zgodovine Estonije. Napet in ganljiv roman preskakuje med časovnimi in zgodbenimi perspektivami ter se ukvarja s pomembnimi temami nasilja nad ženskami.

Potrč DSCN0998.jpg

Julija Potrč Šavli

Sofi Oksanen (1977, Jyväskylä, Finska) je danes ena najbolj priznanih, mednarodno uveljavljenih finskih pisateljic mlajše in srednje generacije. Dela družbeno kritične in angažirane avtorice so prevedena v več kot 50 jezikov.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: