V Narodni galeriji v sodelovanju s Turizmom Bohinj raziskujejo umetniški opus avstrijskega slikarja Ernsta Stöhra (1860–1917), ki je skoraj dvajset let živel in ustvarjal tudi v Bohinju. Tu je naslikal in v grafikah upodobil številne poglede na Bohinjsko jezero, cerkev sv. Janeza Krstnika, Triglav ipd.
Ernst Stöhr (St. Pölten, 1860–1917) – Baron Švegl, 1904, Narodna galerija
Njegov opus na Slovenskem do sedaj še ni bil predstavljen, zato se Narodna galerija obrača na javnost, na vse lastnike Stöhrovih slik, risb in grafik, da jim pomaga najti njegova dela.
“Če imate v domači zbirki kakšno njegovo umetnino, nam, prosimo, sporočite na:
Narodna galerija
Puharjeva 9
1000 Ljubljana
T: +386 (0)1 24 15 409
E: bernarda_stenovec@ng-slo.si
Za Vaše sodelovanje in prijazno pomoč se Vam že vnaprej najlepše zahvaljujemo.”
Iz avstrijskih umetnostnozgodovinskih virov in katalogov razstav je razvidno, da je slikar ravno v Sloveniji prodal precej svojih del s slovenskimi motivi, kar je logično, vprašanje pa je, kdo so bili v resnici kupci in ali so bila dela prenešena nazaj v Avstrijo ali pa so ostala v Sloveniji. Katalogi iz Avstrije vsaj pomagajo pri identiteti tistih del, ki so bila že takrat predstavljena.
Ernst Stöhr (St. Pölten, 1860–1917) – Cerkev sv. Janeza Krstnika v Bohinju, 1909, zasebna last
Težje je vprašanje, koga je slikar med našimi umetniki osebno poznal ali se z njim družil. Slikar je pri nas živel še v času Avstro – Ogrske monarhije in se je bolj verjetno družil le z nemško govorečimi rojaki ali domačini. Bolj verjetno je, da je naše umetnike, zlasti one, ki so bili povezani z Dunajsko secesijo (Plečnik, Fabiani, ki sta bila aktivna člana), spoznal že na Dunaju. Verjetno je poznal tudi umetnostnega zgodovinarja in muzikologa Josipa Mantuanija.
Gustav Klimt – Ernst Stöhr
Ernst Stöhr (1. november 1860, Sankt Pölten – 17. junij 1917, Sankt Pölten) je bil avstrijski slikar, grafik, pisatelj in ljubiteljski glasbenik; eden od ustanovnih članov Dunajske secesije.
Njegov oče Karl Stöhr (1825–1909) je bil izdelovalec violin, stric Ludwig Stöhr (1836–1902), ki je živel z družino, pa je bil učitelj glasbe, skladatelj in direktor glasbenega društva Sankt Pölten Musikvereins. Kot otrok je kazal nadarjenost za slikarstvo, poezijo in glasbo ter ni bil prepričan, katero smer naj izbere. Sčasoma se je odločil za slikarstvo in leta 1877 začel študirati na Univerzi uporabnih umetnosti na Dunaju. Zaradi številnih talentov je postal priljubljen gost v lokalni družbi. Vendar ni bil zadovoljen s togo formalnim izobraževanjem na univerzi in se je leta 1879 vpisal na Akademijo za likovno umetnost, kjer je študiral pri Carlu Rudolfu Huberju in Augustu Eisenmengerju.
Starost
Ponovno se je znašel v sporu s svojimi učitelji, ki so bili preveč navezani na romantični slog. Vztrajal je do leta 1887, ko je začel potovati med Sankt Pöltenom, Melkom in Wocheinom, kjer je njegova sestrična Friederike vodila hotel. Sčasoma so ga finančne težave prisilile, da se je vrnil na Dunaj. Leta 1895 je organiziral uspešno razstavo del nedavno preminulega Theodorja von Hörmanna, enega od zgodnjih kritikov Akademije.Naslednje leto je postal član Künstlerhausa na Dunaju. Tam se je pridružil krogu mladih umetnikov, znanih kot “Die Jungen”, ki ga je osredotočal Gustav Klimt. Leta 1897 je s sedemnajstimi drugimi umetniki zapustil Künstlerhaus in ustanovil Dunajsko secesijo. Skozi leta je redno sodeloval pri Ver Sacrum, uradni publikaciji skupine.
Leta 1898 se je poročil s Friederike in odprl atelje v Bohinju (Slo). Istega leta je zasnoval fasado hiše, ki jo je njegov brat Hermann (zdravnik) gradil v Sankt Pöltnu; danes ohranjena kot Stöhr-Haus. Kasneje je kupil lastno tiskarno, da bi lahko eksperimentiral s tehnikami tiska. 12. številka Ver Sacrum je bila v celoti njegovo delo. Leta 1902 je napisal predgovor za katalog, ki je spremljal secesijsko delo “Beethovenausstellung (1902)”. V tem času je bil povabljen, da postane gostujoči član Hagenbunda. Kmalu po tej razstavi je umrl njegov ljubljeni stric Ludwig in on je prestal obdobje hude depresije. Leta 1904 je njegova mati hudo zbolela in se je vrnil v Sankt Pölten, da bi ji pomagal skrbeti za vse. Po njeni smrti je njegov oče trpel zaradi dolgotrajne bolezni in umrl leta 1909. Obema dogodkoma so sledile poslabšane epizode depresije, zaradi česar je poiskal olajšanje v religiji in filozofiji.
Leta 1915 je Italija vstopila v prvo svetovno vojno, zaradi česar se je Bohinj/Wochein znašel v vojnem območju. Njegove slike, vedno precej melanholične, so začele odražati njegov naraščajoči obup; ukvarjale so se predvsem z brezupnimi situacijami in smrtjo. V začetku leta 1917 so ga odpeljali v bolnišnico v Tullnu na Donavi, a so ga čez nekaj tednov izpustili. Po izpustitvi se je vrnil v Sankt Pölten, odšel v družinski dom in se v kuhinji obesil v kuhinji.
Leto kasneje je Dunajska secesija pripravila Stöhrovo razstavo 300 del in jih zatem prodala na dražbi.
Klingerjev Beethoven v Dunajski secesiji
Beethovnova razstava je potekala od 15. aprila do 15. junija 1902 kot 14. razstava Dunajske secesije. V skladu s konceptom Gesamtkunstwerka (celovitega umetniškega dela) je Josef Hoffmann združil dela 20 umetnikov okoli Beethovnove skulpture Maxa Klingerja. Posebno mesto je zasedel Beethovnov friz Gustava Klimta.
Naš Josip Mantuani je tedaj (1902) izdal posebno knjižico o Beethovnu in Klingerjevem portretu Beethovna, kar je bila za tisti čas svetovna aktualnost. Američani so jo pred leti ponatisnili, Slovenci pa zanjo večinoma niti ne vemo. Problem je potvarjanje resnične zgodovine slovenske umetnostne zgodovine, ki je precej drugačna od uradne.
Naši umetniki na Dunaju so revijo Ver sacrum dobro poznali. Pred razstavo v Narodni galeriji bi bilo treba vse te okoliščine iz zgodnjih dunajskih let okrog Ernsta Stöhra posebej raziskati.
Marijan Zlobec