Včerajšnji Mednarodni dan muzejev je minil v slabem in še vedno skorajda zimskem vremenu, a je bilo vendarle obiskovalcev precej, še posebej v Muzeju novejše zgodovine Slovenije ali Cekinovem gradu na odprtju retrospektivne razstave legendarnega fotoreporterja Dela Edija Šelhausa. Razstavo je odprla predsednica Mednarodnega muzejskega komiteja ICOM Suay Aksoy. Citiram nekaj misli iz njenega nagovora.
Suay Aksoy, vse fotografije z odprtja razstave Marijan Zlobec
“Fotografija je od svojega izuma omogočila, da smo priče preteklosti na načine, ki so bili do takrat nepredstavljivi. Povezuje nas s časom in krajem, ki ga nismo nikoli videli; z ljudmi, ki jih nikoli nismo srečali. In vendar lahko zaradi dela odličnih fotografov, kot je bil Šelhaus, skoraj čutimo, kaj so občutili v tistem kratkem zajetem trenutku: njihovo veselje in žalost, jezo in negotovost.
Strokovni pogovori
Delo Edija Šelhausa je ganljiv spomin na bolečo preteklost. Druga svetovna vojna je raztrgala Evropo in njene narode. Rezali so globoke rane, ki bolijo še danes. Slovenija, ki je bila razdeljena, pri tem ni bila izvzeta.
Prvo vodstvo po razstavi
Pričevanja, kakršna so Šelhausova, so danes pomembnješa kot kdaj koli prej. Živimo v času, ki srhljivo spominja na najhujše dele naše zgodovine. Pozabljamo na napake, za katere smo se zaobljubili, da jih nikoli ne bomo pozabili, nikoli ponovili.
Polna dvorana Muzeja novejše zgodovine Slovenije
Muzeji, kot zakladnice našega kolektivnega spomina in dediščine, imajo ključno vlogo pri spominjanju na našo preteklost. Dajejo ji pomen in jo osmislijo.
Državna sekretarka dr. Tanja Kerševan Smokvina in Suay Aksoy
Danes vidimo muzeje po vsem svetu, ki prezemajo vodilno vlogo v boju proti delitvam in skrajnostim: delo z begunci preko vodstev po zbirkah, ki izvirajo iz njihovih narodov; dekonstruiranje njihovih pripovedi, da bi videli, kdo je iz njih izpuščen; obravnavanje spornih zgodovin in prinašanje svetlobe v najtemnejše predele preteklosti, ki jih ni mogoče spremeniti, jih je pa mogoče popraviti. Ta nova raznolikost pristopov k vlogi muzejev v družbi prinaša povsem novo paleto priložnosti in izzivov.
Razlaga razstave direktorice dr. Kaje Širok
Ker je danes Mednarodni dan muzejev, želim končati s posredovanjem sporočila, ki ga to praznovanje širi po svetu:“Muzeji so pomembno sredstvo kulturne izmenjave, bogatenja kultur in razvoja medsebojnega razumevanja, sodelovanja ter miru med narodi.”
Edi Šelhaus
Državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo dr. Tanja Kerševan Smokvina je uvodoma spomnila, da smo v ustanovi, ki hrani največ fotografskega gradiva v Sloveniji – nad dva in pol milijona originalnih posnetkov. Med temi je fotografski opus Edija Šelhausa.
Louis Armstrong v Ljubljani leta 1959
Edi Šelhaus je kot fotoreporter za Slovenski poročevalec (kasnejše Delo) in tednik Tovariš upodobil mnogo nepozabnih motivov iz Slovenije in zamejstva.
Nagovor državne sekretarke dr. Tanje Kerševan Smokvina
“Skupaj z zapuščino časopisne hiše Delo ima Muzej novejše zgodovine Slovenije tako danes kar 160 tisoč posnetkov kronista, ki je v objektiv ujel ključne trenutke naše zgodovine. Med njimi so pretresljive podobe iz let 1944 in 1945, denimo podobe domačinov na Kočevskem na ruševinah svojih domov, potem ko so se vrnili iz taborišča na Rabu – med njimi deklice Marice s psom, z bosimi nogami pozimi na mrazu. Za današnji čas je pomembno, da nas pripovedna Šelhausova dela pri ohranjanju spomina na zgodovinska obdobja predvsem tudi opominjajo.”
Edi Šelhaus in Mario Magajna
“Letošnji mednarodni muzejski dan je posvečen temi Muzeji kot kulturna središča Prihodnost tradicije. In tudi s tem dogodkom se – ponosni na zapuščino (kot je ta fotografski opus) in na našo kulturno dediščino – v koraku s časom in v sodobnem jeziku umetnosti in kulture predstavljamo kot sodobna, k raznoliki, a hkrati skupni evropski misli zavezana država.”
Edvard Kocbek
“Na Ministrstvu za kulturo se zavedamo, da moramo za večjo dostopnost vsebin in večje zanimaje pri mladih v korak s sodobnimi praksami virtualizacije predstavljanja kulturne dediščine. Zato si prizadevamo za zagotovitev dodatnih finančnih spodbud. Nove možnosti izmenjav znanj in morda tudi retrospektivnih razstav, kot je nocojšnja Šelhausova, pa znotraj evropske muzejske mreže prepoznavamo tudi v prihajajočem programu kulturne promocije predsedovanja Slovenije Svetu EU čez dve leti.”
Fotoreporter Nace Bizilj
Dramski in filmski igralec Stane Sever
Fotoreporter Tone Stojko
Avtorica razstave Jožica Šparovec je v katalogu prispevala obširen dokumentarni tekst, v katerem je zelo podrobno in natančno opisala življenje in delo Edija Šelhausa, pa tudi njegove rodbine, poreklo in očetovo fotografsko dejavnost.
Avtorica razstave Jožica Šparovec
S fotografom je vrsto let aktivno sodelovala, tako da sta skupaj razjasnila marsikatero skrivnost, podrobnost ali nejasnost.
Del Šelhausove fotografske zapuščine je ostal v Trstu
Med drugim je pojasnila tudi tržaško pripadnost Informbiroju kot njegovo solidarnost s pristaniškimi delavci, ki so mu velikokrat pomagali. To ga je stalo vsaj tega, da iz Trsta ni odšel v Jugoslavijo, ker bi bil tam aretiran, ampak je odprl lastni fotoatelje Foto Edi in deloval kot priložnostni fotograf, medtem ko mu je Primorski dnevnik sodelovanje odovedal. a je objavljal v drugih časopisih. V Jugoslavijo se je vrnil šele po srečanju Tito Hruščev v Beogradu in otoplitvi odnosov med Sovjetsko zvezo in FLRJ.
Množična praznovanja
V obsežnem katalogu s teksti sodelujejo dr. Kaja Širok: Uvod, Jožica Šparovec: Fotografska zbirka Edija Šelhausa ob 100-letnici, Jožica Šparovec: Šest desetletij v fotoreporterjevih očeh – oris življenja in dela Edija Šelhausa.
Šelhausove knjige, katalogi, novinarske izkaznice, pisalni stroj
Meta Krese piše o postankih med dokumentarizmom in fotoreporterstvom ter označuje tipologijo tako Šelhausovega dela kot fotografijo kot javno in osebno sporočilo. Šelhaus se je med drugim srečal z Johnom Phillipsom, fotoreporterjem revije Life, in spoznal, kaj je fotoreportaža.
Ivan Kreft in Veno Pilon
France Fabec iz Mavhinj na Tržaškem piše o Ediju Šelhausu kot vojnem fotografu, ki je med letoma 1944 in 1945 največ dni prebil v Črnomlju, potem pa na Tržaškem oziroma Primorskem. Fabec je iz filmskega dokumentarnega tržaškega opusa med 1945 in 1948 Edija Šelhausa diplomiral, zagovora diplome v Ljubljani pa sta se udeležila tudi fotografa Edi Šelhaus in Mario Magajna.
Kongresni trg
Jurij Gruden se v svojem tekstu Kako je v Trstu? spominja, kako je z Edijem snemal svoj celovečerni dokumentarec o njem v Trstu in okolici.
Fotografija je imela v časopisu veliko vlogo
Marta Ivašič piše v prispevku Po sledeh Šelhausovega Trsta o sodobnih objavah njegovih fotografij v Primorskem dnevniku in iskanju novih podatkov ter drugih identitet, ki so prerasle že kar v zgodbe.
Prvi maj v Ljubljani
Nace Bizilj, fotoreporterski kolega in prijatelj, je svojemu razmišljanju dal naslov Edi Šelhaus – slovenski Robert Capa, s čimer je dal vedeti, da je bil najboljši. Osebna izpoved je podučna, ker pokaže na primer epizode o fotografiranju predsednika Tita in Šelhausove težave, (Udba ga je imela za informbirojevca), pa tudi iznajdljivosti pri tem. Posebno doživetje je bil skupen obisk razstave Interpressfoto v Sofiji.
Šelhausova devetdesetletnica na Ljubljanskem gradu
Vitka Kolar piše o Ediju Šelhausu kot prijatelju.
Zborovanje otrok za prvi maj v Podlonjerju
Obsežno bibliografijo je zbrala avtorica Jožica Šparovec.
Marijan Zlobec