Časopis Delo, pa Slovenski poročevalec in Ljudska pravica, so imeli veliko srečo z neverjetno delavnimi, požrtvovalnimi, iznajdljivimi, profesionalnimi, pogumnimi, v vsaki minuti pripravljeni na akcio in še marsikaj bi se dalo reči… fotoreporterji in uredniki fotografije. Med njimi je bil Edi Šelhaus, ki bi letos obhajal stoletnico.
Leta 2019 v Muzeju novejše zgodovine Slovenije praznujejo 100. obletnico rojstva Edija Šelhausa, enega najbolj znanih slovenskih vojnih in povojnih fotoreporterjev. Ob tej priložnosti so o njegovem življenju in delu pripravili pregledno razstavo in katalog z naslovom Edi Šelhaus. Retrospektiva. V Muzeju namreč hranijo večino Šelhausovega fotografskega fonda iz njegovega več kot šestdesetletnega ustvarjalnega obdobja, vse od druge svetovne vojne do začetka 21. stoletja.
Ob 16. uri bo predstavitev kataloga razstave Edi Šelhaus. Retrospektiva z avtorji besedil, slavnostno odprtje pa ob 18. uri. Slavnostna govornica bo dr. Tanja Kerševan Smokvina, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo.
Razstavo bo odprla ga. Suay Aksoy, predsednica Mednarodnega sveta muzejev (ICOM).
Ko je Edi Šelhaus leta 1944 postal član partizanske foto sekcije SNOS, se je najprej napotil proti krajem ob reki Kolpi. Kot se je spominjal, se je tja odpravil zato, ker v foto sekciji še niso imeli fotografij iz tistih krajev. Tu je med drugim fotografiral vaščane, ki so se na svoje revne, prazne in tudi porušene domove vrnili iz italijanskih koncentracijskih taborišč. Čeprav so sami imeli komaj kaj za pod zob, so Šelhausa vabili v hiše, da se je pogrel in najedel.
Partizanska patrola kurirjev Notranjskega odreda v belem odhaja na pot v snegu leta 1945
Edi Šelhaus se je 10. maja 1945 v koloni avtomobilov s partizani pripeljal v osvobojeno Ljubljano. Ker Ljubljana še ni bila osvobojena, je pet dni pred tem preživel v Trstu, Gorici in v Goriških brdih. V Ljubljani je v splošnem vznesenem vzdušju, ki je vladalo med množico in je tudi Šelhausa vsega prevzelo, preprosto pozabil, da je njegova dolžnost fotografirati, tako da je naredil komaj kakšen posnetek. Na eni od teh redkih fotografij vidimo prihod partizanov v osvobojeno Ljubljano – na Kongresnem trgu, 10. maj 1945.
Veličastna prvomajska proslava in zborovanje v Trstu na Piazza Unità, udeležilo se ju je ok. 120.000 ljudi, leta 1947
Ko so po koncu vojne leta 1945 iz Trsta, ki je bil pod zavezniško vojaško upravo, začele prihajati vesti o napetostih, tam pa ni bilo jugoslovanskega ali slovenskega snemalca, so se v Filmskem podjetju DFJ, direkciji za Slovenijo, odločili, da tja pošljejo Edija Šelhausa, ki je v Trstu preživel svoja zgodnja otroška leta. Šelhausova naloga je bila snemati in fotografirati na območju cone A, posneto gradivo pa dostavljati za slovenski Filmski obzornik in obenem še za jugoslovanske Filmske novosti. Tako je med drugim na filmski in tudi celuloidni trak posnel tudi posledice divjanja in delovanja fašistov, nasilje policije nad antifašisti, še zlasti nad slovenskim prebivalstvom, in razne manifestacije in demonstracije.
Poleg dramatičnih dogodkov iz Trsta in okolice so se Šelhausu v spomin vtisnila zanj nepozabna praznovanja prvega maja. Te neponovljive prizore je s kamero in tudi s fotoaparatom posnel večinoma z oken višjih nadstropij stanovanj zavednih meščanov, da je zajel čim popolnejšo sliko množice in povork, ki so se premikale po tržaških ulicah ali pa nepregledno množico na glavnem trgu, na Piazza Unità v Trstu, kjer se je zbralo tudi do 120.000 ljudi.
Prihod partizanov v osvobojeno Ljubljano in navdušen sprejem množice, Čopova ulica, 10. maj 1945
Šelhaus je fotografiral mnoge poglede na nekdanjo Ljubljano, ki jih danes ni več mogoče videti, med njimi Celovško ali nekdanjo Titovo cesto, še brez podvozov, rušenje hiš zaradi širitve Karlovške in Dolenjske ceste, rušenje hiš v mestu, tudi v centru Ljubljane, npr. Souvanove palače. Na posnetku vidimo nekdanjo Celovško cesto in ostanke paviljonov ljubljanskega velesejma v Tivoliju (na levi) ter promet v času, ko še ni bilo semaforjev, Ljubljana, 6. april 1959. Posnetek je bil 7. aprila 1959 objavljen tudi v Slovenskem poročevalcu s komentarjem, da predvsem kolesarji vozijo nepravilno in ovirajo promet.
Veličastno zadnje množično praznovanje prvega maja v Ljubljani, 1961
Naslednja Šelhausova fotografija je bila 1. maja 1959 povečana objavljena na prvi strani prve številke časopisa Delo. Časopis Delo je pričelo izhajati za Slovenskim poročevalcem, potem ko se je ta združil z Ljudsko pravico in postal Delo. Ob fotografiji Šelhaus ni bil naveden kot avtor, pač pa je bil naveden ob tej fotografiji, ki je bila ponovno objavljena v jubilejni publikaciji Dela ob 40-letnici časopisa.
Horog – legendarni met preko glave Iva Daneua, kapetana jugoslovanske košarkarske reprezentance, med tekmo z ZDA 23. maja 1970 v Ljubljani, ko so Jugoslovani postali svetovni prvaki. Daneua je bil pri tem metu praktično nemogoče blokirati. Ko je imel poškodovano zapestje desne roke, je treniral tudi met z levo roko, tako da je enakovredno metal z levo in desno roko. (Po tiskovnem sporočilu).
Ivo Daneu na Svetovnem prvenstvu v košarki leta 1970 v Hali Tivoli
Edi Šelhaus ni želel govoriti o Informbiroju
Z Edijem Šelhausom sva se poznala ves čas oziroma še predno sem nastopil službo na Delu, saj sem z Delom, Tedensko tribuno, ITD…sodeloval še kot študent in sem bil pogosto na Tomšičevi v kleti, kjer so vsi fotoreporterji, tedaj Edi Šelhaus, Joco Žnidaršič, Marjan Zaplatil, popularni Masa, Svetozar Busič, Janez Zrnec, pa Miloš Švabič ne bom rekel delovali, ampak imeli svojo “redakcijo”. Seveda so bili še laboranti, legendarno Džoni, pa vedno mladostni Jure, ki mi je dal največ filmov in jih po uporabi razvijal, pa nenehno zaposlena Olga. Delali so ne 100, ampak 1000 na uro. Najbolj sem si zapomnil, kako je bilo treba filme skuhati, če je bilo premalo svetlobe in nisi imel oziroma na koncertih nisi smel uporabiti fleša.
No, in seveda vse drugo, kar pa bi se dalo napisati ob kaki drugi priložnosti.
Z Edijem sem opravil velik intervju. Obiskal sem ga na njegovem domu na Vojkovi. Povedal mi je, da redno vsak dan piše kroniko dogajanja in da bo opisal tudi to, da sem ga obisal in se z njim uradno pogovarjal za Delo.
Zelo veliko je povedal, pravzaprav vse, o čemer sem ga spraševal, Obmolknil pa je ob eni temi: Informbiro, ko je bil kaznovan. Kaj vse je bilo povezano s tem, mi ni povedal, vprašanje pa je, ali je to zaupal svoji kroniki ali dnevniku.
Počakajmo, da pride vse na dan.
Marijan Zlobec