Slovenski zgodovinarji so kavbojski strahopetci

V zadnjem obdobju v Sloveniji izhaja cela vrsta knjig, ki se dotikajo politične in kulturne opozicije po koncu druge svetovne vojne. Skupni imenovalec vseh je, da poveličujejo “opozicijo” in nadvse kritizirajo “pozicijo”. Avtorji pa seveda niso jedli kruha prvih, ampak drugih. Moda slovenskih zgodovinarjev je, da poveličujejo vse in vsakogar, ki si je v okviru uradne politike kaj upal misliti, govoriti, pisati in delovati, kar ni spadalo vanjo. Naslov knjige zgodovinaja dr. Aleša Gabriča V senci politike bi se dalo razumeti na tak način.

Dr. Aleš Gabrič, foto Marijan Zlobec

Knjiga V senci politike s podnaslovom Opozicija komunistični oblasti v Sloveniji po letu 1945 (Cankarjeva založba) daje misliti, kot da je v Sloveniji delovala kakšna organizirana opozicija kot vladujoči politiki Zveze komunistov nevarna. Naslov knjige je hudo problematičen, ker je v senci lahko vse, kar ni na soncu. Na soncu pa je bilo zgolj najožje vodstvo v CK ZKS, tisto, ki je dobivalo najbolj zaupne informacije in kamor so se stekala poročila udbovskih in drugih sodelavcev, kot so se strnila v Informativnih biltenih z oznako Strogo zaupno. In ki je seveda o vsem odločalo (ali le mislilo, da lahko odloča).

Če pogledam literaturo dr. Aleša Gabriča, bom takoj opazil, da najraje omenja samega sebe. Ko kritizira Edvarda Kardelja in pogledaš literaturo, kje to piše, ugotoviš, da Kardelja v literaturi sloh ni; niti enega njegovega spisa. Kako je sploh lahko nastal nov sistem, kaj šele samoupravni socializem, pa Ustava FLRJ in SFRJ, pa amandmaji v sedemdesetih letih, ki so Sloveniji dali ustavno podlago za osamosvojitev, pa druga, razširjena izdaja Razvoja slovenskega narodnega vprašanja…?

Gabrič bi moral v literaturo vnesti in natančno omeniti vse, kar citira pod oznakami raznih kratic, kot  AS, SL, MNZS.

Gabrič je na predstavitvi omenil Kardelja in njegovo izjavo, da bi lahko dopustili večstrankarski sistem, ker bi na volitvah itak z veliko večino zmagali komunisti, sicer z uradno Ljudsko fronto, kar pomeni, da bi vse ostale morebitne stranke bile zgolj “dekoracija”. Kaj to pomeni danes, ko so vse stanke le še “dekoracija” svojih liderjev, je hudo vprašanje, ker takih zgodovinarjev, ki bi znali psihoanalitično prodreti v možgane slovenskega politika, strank, ki to niso, liderstva, vsesplošnega edninskega mijevstva… še ne delajo.

Gabrič sploh ne pove, kaj je zanj opozicija. Opozicija je lahko samo organizirana oblika delovanja določenih ljudi z namenom zamenjave aktualne oblasti z novim sistemom in seveda ljudmi, ki niso na oblasti.

Ali je literarni tekst Lojzeta Kovačiča Zlati poročnik, zaradi katerega je bila ukinjena Beseda, lahko opozicija ? (Ne se smejati).

Gabrič literarni reviji Beseda namenja celo poglavje, ne da bi omenil sodni proces, na katerem se je znašel glavni urednik Ciril Zlobec in o čemer podrobno piše v svoji knjigi  Spomin kot zgodba, (ki je Gabrič v svoji literaturi niti ne navaja, tako kot ne cele vrste člankov, na primer Miška Kranjca, ki bi si že zdavaj zaslužil posebno obravnavo o svojem odnosu do pesniških in pisateljskem kolegov v luči lastnih objav).

Gabrič povedno Zlobčevo poglavje Umiranje in smrt Besede, iz katerega bi se lahko marsikaj podučil in naučil, spregleda, kar je sicer tipična strokovna poteza vseh slovenskih zgodovinarjev ali od  A do Ž. Ali če povem bolj natančno: Slovenci nimamo nobenega odličnega zgodovinarja, ki bi o problemih ali temah, o katerih piše, znal zbrati vso dokumentacijo, pričevanja, literaturo, pregledal ohranjene arhive, opravil osebne pogore s še živimi pričevalci… in znal nevtralno analizirati, še prej pa pojasniti raziskovalno metodologijo in dodati končne ugotovitve ter omembo še odprtih vprašanj.

Ker Zlobca zamolči, mu pride prav Janko Kos s svojimi zapoznelimi spomini, v katerih pa se ne more spomniti, kaj je bil v sedemdesetih letih, ko se je iz gimnazijskega profesorja in najtesnejšega sodelavca Marksističnega centra CZ KZS in Borisa Majerja ter glavnega pisca učbenikov o svetovni in slovenski književnosti, dvignil na položaj univerzitetnega učitelja ob dr. Antonu Ocvirku in dr. Dušanu Pirjevcu in na svojih predavanjih in izpitih ohranil srednješolski način, kar je bila za študente prava muka. Bil pa je najbolje plačani intelektualec v republiki, kot je bilo večkrat objavljeno. (Med uredniki, direktorji medijev in novinarji je bila to “vljudnostna tovarišica”, kot jo je označil Josip Vidmar).

Gabrič ne loči med pojmom opozicije in umetniško, intelektualno, miselno, ustvarjalno svobodo, širitvijo prostora duha, ki je vedno in v vseh ureditvah prehiteval uradno državno politiko in njen sistem. Ali so družbenokritični spisi in objave, polemike, refleksije…opozicija ?

Avtor namenja Miroslavu Krleži in njegovemu referatu na kongresu Zveze književnikov Jugoslavje oktobra leta 1952 v Ljubljani le omembo z ugotovitvijo, da je “nakazal vrnitev kritike in polemike na javno sceno.”

Josip Vidmar, ki je bil nenehno pod nadzorom Udbe, v času, ko je bil predsednik Prezidija Ljudske skupščine LR Slovenije in predsednik Zveze književnikov Jugoslavije pa tudi CIA, in je bil zanjo špijoniran tako iz Ljubljane kot iz Beograda, je v Gabričevi literaturi skromno omenjen, malo kot kritik (npr. Kocbekovih novel Strah in pogum) in nič kot avtor družbeno – kritične ter polemične knjige K našemu trenutku.

Edvard Kocbek je za vse dosedanje pisce o njem prevelik problem. Ne nazadnje smo šele lani dobili vse njegove publicistične ali programsko politične spise in objave med letoma 1941 in 1951, manjkajo še njegove sicer večinoma znane objave iz tridesetih let, najbolj pa seveda tiste objave, ki v celoti zanikajo vse trditve, češ da je politika Kocbeku onemogočila objavljanje po letu 1951 oziroma po vseh polemikah okrog njegovih novel Strah in pogum. Dejanskih Kocbekovih objav v naslednjem desetletju je za dve debeli knjigi, ki ju ima urednik Zbranega dela Edvarda Kocbeka Mihael Glavan pripravljene za natis.

Da Udba ne bi vedela, kje Edvard Kocbek v resnici objavlja, pod kakšnimi imeni ali brez podpisa, torej anonimno, ni možno sklepati. Ali so mu dovolili in kako, ni moj namen ugotavljanja, za to imamo zgodovinarje. Gabrič med Kocbekovo literaturo omenja le Dnevnik 1945 in Osvobodilne spise 2.

Dr. Aleš Gabrič o Viktorju Blažiču in Francu Miklavčiču ne piše. Zakaj ne, ne pojasni.

Še manj pojasni, zakaj v knjigi ne nastopa Boris Pahor. Niti s knjigo Odisej ob jamboru, v kateri izrecno napada Edvarda Kardelja.

Zanimivejša so nekatera zgodnejša poglavja oziroma čas obravnave, na primer okrog Dragotina Gustinčiča, ki bi si spet zaslužil posebno in celovito obravnavo. Podobno Lovro Kuhar, ki ostaja skrivnost do danes. Pri Gustinčiču je med drugim problem njegov moskovski tekst, ki se je kasneje le malo sfriziran znašal v neki drugi knjigi oziroma pod drugim avtorstvom, a zanesljive primerjalne analize in primerjave s kasnejšim dopolnjenim tekstom še ni bilo, vsaj ne zadovoljive. Lahko bi celo rekli, da je bil Edvard Kardelj politična opozicija samemu sebi.

Gabrič na primer ne omenja Igorja Torkarja in njegove zelo odmevne knjige Umiranje na obroke. Kaj je v njej takega, da ni vredna omembe, ne ve.(Dachauski procesi).

Vem pa, kako je Igor Torkar prišel k meni na Delo z vezanim Slovenskim poročevalcem iz Delove Dokumentacije in kaj je iskal. Podobno ob uprizoritvi gledališke igre Prevzgoja srca Dušana Jovanovića v Celju, ko smo v Kulturni redakciji organizirali ogled in okroglo mizo o informbiroju; prišla sta Ivan Potrč in Bojan Štih, Torkar, ki je sicer odšel v Celje, pa si ni upal. A ne bi nikoli pomislil, da je bil politična opozicija.

Gabrič precej poudari v javnosti malo znanega Vinka Möderndorferja, čeprav ne omenja nobenega njegovega spisa, ampak se bolj omeji na volitve v jugoslovansko zakonodajno skupščino 11. novembra 1945, ko je Dragotin Gustinčič predlagal Lovru Kuharju, Marcelu Žorgi in njemu, da bi skupaj kandidirali (kot predvojni komunisti). To komaj razvito temo pa hitro zaključi z informbirojem, kar je škoda, saj ostajajo stvari odprte, še posebej spričo očitkov starih komunistov, da se zgodovina delavskega gibanja ni začela leta 1937. Gabrič omenja več Gustinčičevih pisem, med njimi je eno dolgo več kot dvajset strani in namenjeno Kardelju osebno, a ga v literaturi ni. Da omemba kratic arhivov ni strokovna literatura, vedo že maturanti.

Kam so izginili nekateri drugi, kot Ivan in Bratko Kreft, Dušan Kermauner in podobni, ni jasno, saj jih avtor knjige ne omenja. Še večji problem je slovenska Cerkev

Dr. Aleš Gabrič misli, da je napisal sistematično in pregledno knjigo, a je v resnici napisal sračje gnezdo. Če na primer pogledamo poglavje Opozicijske mladinske organizacije v Sloveniji, bi takoj pomislili na tiste organizacije, ki so organizirano, javno in množično delovale proti politiki Zveze komunistov, zatem še SZDL in samoupravnemu socializmu. Uvod je dober, saj pokaže na prizadevanja Vladimirja Kreka in Mirana Borka pri organiziranju Demokratične antikomunistične mladine in izdajanju najprej lista Volja mladine in zatem Zarja svobode, pridobivanju članov za oblikovanje peterk, trosenju letakov. Analiza objavljenih tekstov bi morala biti konkretna, kot tudi opravljena informacijska podlaga ali tuji vzorec za objave, saj gradiva iz drugih javnih medijev seveda ni bilo. Vladimir Krek je bil sin politika Mihe Kreka, Miran Borko pa novinarja, urednika in esejista ter prevajalca Božidarja Borka. Tu edinikrat nastopi Anton Drobnič, nazadnje znan kot generalni državni tožilec, ki se mu je med drugim očitalo sodelovanje z Udbo. Vladimir Krek je kmalu opazil, da nekdo med njegovimi sodelavci sodeluje z Udbo. O informacijah, ki jih je dobivala Udba, sicer Gabrič piše, ne ve pa, da je bilo medtem že objavljeno, da je bil sodelavec Udbe sam Borko, kar pomeni, da je imela tajna policija vse zlahka pod nadzorom in je vplivala na vodenje mladinske opozicije tako, kot je sama želela, ne pa Krek s pomočjo svojega glavnega operativca v mreženju Mirana Borka.

Gabrič ne dela razlike med staro generacijo v knjigi omenjenih ljudi, ki je večstrankarski pluralizem osebno poznala in ga živela, po vojni mislila in upala, da bo demokratični pluralizem na neki način omogočen, ter mlajšo povojno generacijo, ki je sicer sodelovala v NOB, a se zatem hitro intelektualno in ustvarjalno razvijala in terjala več svobode, tudi v političnem razmišljanju, ampak oboje enostavno opredeli kot opozicijo. Uporablja tudi “tolažilni” pojem idejni nasprotniki.

Kdo je danes komu “idejni nasprotnik”, bo za vse zgodovinarje zelo težko vprašanje, pravi odgovori pa taki kot doslej: povej mi ime zgodovinarja in povem ti, čigav je.

Bo pa skupen odgovor vsaj v tem, da so vsi, ki so se podali v politiko, želeli biti ali participirati na oblasti. In biti dobro plačani, vsekakor pa bolje kot “doslej”.

Marijan Zlobec