Igor Omerza je v počastitev šestdesetletnice Dela napisal oziroma še piše naravnost trilogijo ali tri knjige na skupno temo: kdo med uredniki in novinarji Dela je bil sodelavec Udbe. Naslov trilogije je Temna stran Dela.
Igor Omerza, foto Marijan Zlobec
Kaj to pomeni, bomo kaj več izvedeli, ko bo predvidoma konec prihodnjega leta trilogija končana. Prva knjiga pa bo predvidoma predstavljena še ta mesec.
Omerza je že našel obilno gradivo, ki bo marsikoga ne le presenetilo, ampak naše drage novinarske kolege spravilo v precej ali povsem drugačno luč ali podobo. Namreč eno je tajno sodelovanje z Udbo in t.i. poročanje, drugo pa, ali smo se mi kot novinarji tega zavedali ali celo občutili na lastni koži. To pa je od človeka do človeka, od novinarja do novinarja…različno.
Igor Omerza je o svoji novi knjigi medtem že imel intervju, iz katerega pa ne bi rad prepisoval, kot bi se seveda vzdržal kakšnih svojih komentarjev, opomb, morebitnih dopolnil ali kaj podobnega. Za to bo še čas.
Iz misli Igorja Omerze pa je moč razbrati, da bi bilo od sedanjega uredniškega vodstva in lastnikov Dela lepo, če bi se vsem prizadetim opravičili. Ali pa kar še kdo živ, ki je omenjen.
Toliko za zdaj.
Dodajam nekaj avtorjevih opisov vsebine trilogije Temna stran Dela
Poleti 1977 se je glavni urednik Dela Mitja Gorjup dogovoril z udbovcem Miho Brecljem, da bo organiziral prikrito jemanje tipkopisov vseh pisalnih strojev, ki jih uporabljajo novinarji in drugi zaposleni v tej veliki časopisni hiši!
*
Novinarja in urednika Dela Tita Dobrška je Udba hotela, leta 1985, ponovno angažirati. V pogovoru z udbovcem je “samoniciativno dejal, da je sicer pripravljen na ponovno sodelovanje, vendar … da ni v skladu z njegovo moralo dajati podatke o svojih sodelavcih ter da bi ga določena oblika stalnega sestajanja psihološko preveč obremenjevala …”.
*
Jože Javoršek (ovaduško ime Piette) je sodeloval s slovensko Udbo ne samo pri obdelavi Kocbeka, ampak tudi pri drugih udbovskih vohljanjih. Tako danes vemo, da je ovajal tudi Kocbekovo soprogo Zdravko, profesorja Dušana Pirjevca, pisatelje Borisa Pahorja, Vitomila Zupana, Cirila Kosmača in Alojza Rebulo, pesnico Lili Novy, slikarje Zorana Mušiča, Čoro Škodlarja, Lojzeta Perkota in Miha Maleša, akademika in svojega dobrotnika Josipa Vidmarja in še mnogo drugih imen iz slovenske kulture (zalezoval je tudi tuje kulturnike!).
V prvi knjigi pisatelj v prvih treh poglavjih razkriva “potovanje” Edija Kocbeka in prijateljev v “Delovo” črno luknjo! Seveda gre za prispodobo, ki želi ponazoriti, kako so Delova časopisna hiša ter njena oče in mama (Slovenski poročevalec in Ljudska pravica) medijsko “požrle in razčetverile” Kocbeka in njegove prijatelje (med njimi tudi Borisa Pahorja), brez možnosti, da bi le-ti na takšno seciranje v domovini odgovorili!
Glavni akterji v tem medijskem pogromu so bili:
– pri Slovenskem poročevalcu njegov šef in bivši oznovec Rudi Janhuba
– minister in bivši krščanski socialist Tone Fajfar
– pri Delu pa glavni urednik oz. usmerjevalec Mitja Gorjup in njegov slepi izvrševalec, pisatelj in udbovski špicelj Jože Javoršek.
Sledi četrto poglavje, ki odkriva sramoten odnosu Gorjupovega Dela do, zaradi Edvarda Kocbeka, priprtih in zaprtih Viktorja Blažiča (novinarja Dela) in Franca Miklavčiča (sodnika) ter zadnje poglavje o nenavadnem ali če hočete zanimivem udbovsko-režimskem siamskem dvojčku Gorjup–Javoršek.
Druga in tretja knjiga sta še v pripravi, čeprav je dokumentacija skorajda v celoti že zbrana. Terminsko bo celotna triologija o Temni strani Dela prišla na svetlo do konca leta 2020.
Vsebinsko bosta druga in tretja knjiga zajemali predvsem Delov “temačen” odnos do veleemigranta Cirila Žebota, dalje do odstopljenega predsednika slovenske socialistične vlade Staneta Kavčiča in tudi slovenske Antigone, to je Spomenke Hribar. Nekaj malega bo povedanega še o Delu vizavi Borisu Pahorju, čeprav se ta tematika javlja že v prvi knjigi, v povezavi z Delovimi juriši na Edija Kocbeka. Analiziral bom tudi oportunistično relacijo Dela do cestne afere ter seveda spregovoril o vseh udbovskih konfidentih, ki so delovali oz. bili zaposleni v Delovi hiši, in nekaterih tajnih udbovskih zaupnikih, ki so kot zunanji sotrudniki pisali za to hišo. Razkril bom tudi, ali je bil znani novinar Danilo Slivnik resnično sodelavec Udbe s kodnim imenom Potnik ali pa so mu to nekateri krivično naprtili!
Žal bo o nekaterih konfidentih povedano več, o nekaterih manj, o nekaterih sploh ne bo ničesar napisanega, kar pa je nuj- na in neizogibna posledica tega, kot že povedano, da je večina udbovske dokumentacije končala v termični obdelavi (izpuhte- la v zrak, v prozoren zrak, kot bi rekel mojster Shakespeare) in v mehanski obdelavi (se spremenila v papirnato kašo).
Ker pa slabo iz sebe tudi vedno nekaj dobrega rodi, kdo se tu ne bi spomnil na slavne Goethejeve besede iz Fausta, o tem kdo je zlodej Mefisto – “Samo en del moči, ki dobro vekomaj iz slabega rodi” – bom ob zaključevanju triologije obdelal, prvič, tudi štiri “Delovce”, ki jih je Udba nadzirala pod kodnimi imeni Priloga, Jakobinec, Prijatelj in Blaž, ter drugič, opisal lepo in spodbudno zgodbo o novinarjih alternativcih, kjer nastopajo tudi časnikarji sicer do obisti režimsko-socialistične časopisne hiše Delo.
Naslovi poglavij prve knjige
- Ljudsko-poročevalska “sramotitev” Edvarda Kocbeka
- Gorjupovo Delo in jubilej Edija Kocbeka
- Gorjupova Delova hiša proti pričevalcu
- Gorjupovo Delo proti Viktorju Blažiču in Francu Miklavčiču
- Gorjup in Javoršek kot režimsko-udbovska siamska dvojčka
https://reporter.si/clanek/slovenija/igor-omerza-v-novi-knjigi-razkriva-sodelavce-udbe-na-delu-danila-slivnika-ni-med-njimi-700964
Marijan Zlobec
En odgovor na “Ob jubileju Dela kdo so bili sodelavci Udbe v časopisu”
Vprašati se je potrebno, čemu Omerza preiskuje, proučuje in piše takšne knjige?
Večina glavnih akterjev je pokojnih, ostali so v penziji in niso več aktivni. Torej gre za mrtvo materijo?
Vseeno ni tako.
Vprašati se je potrebno, ali se je od časov, ko so znani posamezniki špionirali, ovajali in eleminirali svoje kolege, kaj spremenilo?
Žal, lahko ugotovimo, da nič, ali skoraj nič.
Še vedno imamo diktatorski režim. Še vedno imamo v družbi kaste in na vrhu je kasta nedotakljivih.
Tako kot so bili nekdanji udbovci izven zakonov; lahko so počeli, kar so hiteli in so bili nedotakljivi, tako je tudi danes v Sloveniji kasta nedotakljivih. Karkoli počno, niso dosegljivi za organe pregona.
Zakaj je v Sloveniji tako?
Na to Omerza ne odgovarja, lahko si pa sami odgovorimo na to vprašanje. V Sloveiji je tako, ker se udbovske izkušnje prenašajo iz roda v rod, se dedujejo, tako kot privilegiji.
Sledimo naslednikom udbovcev, ki jih Omerza opisuje, pa bomo videli, da se niso pomaknili in se ne želijo pomakniti iz kroga priviligirancev.
Se pravi, da je udba genska deformacija, ki se prenaša iz roda v rod.
Torej Omerza nas seznanja le z viri okužbe, ki je nevarna za družbo.
Ali s temi opozorili žanje slavo? Smo mu hvaležni?
Ne, torej smo sami krivi, da razsaja po Sloveniji epidemija udbe.