Umrl je Peter Kolšek, dolgoletni sopotnik, kolega, novinar, kritik, kolumnist, urednik Kulturne redakcije in Književnih listov Dela, pesnik, publicist, avtor pesniških zbirk, literarni in filmski ter umetnostni kritik, urednik pesniških antologij tako individualnih kot kolektivnih in pisec samostojnih knjig.
Peter Kolšek na predstavitvi svoje knjige o Ivanu Cankarju in ženskah, foto Marijan Zlobec
Vedeli smo, da ima sladkorno bolezen, a nihče ni niti pomislil, da se lahko zaradi nje umre, kaj šele tako hitro. Pravzaprav me je o resnosti Petrove bolezni pred dnevi iz Zagreba obvestil naš skupni prijatelj Ratko Čangalović, dolgoletni zagrebški sodelavec Dela in kulturni poročevalec o slovenskem kulturnem dogajanju v hrvaških medijih.
Peter svoje bolezni, vsaj na njenem začetku, ni jemal dovolj resno, vsekakor pa jo je podcenjeval. A zdi se, da je vseeno s svojo besedno ustvarjalnostjo dosegel toliko žlahtnih vrhuncev in vrhov, da se zdi, kot da je povedal vse ali dopolnil kupo življenja do roba.
Peter Kolšek je bil rojen publicist in kritik, samostojni presojevalec vsega lepega. Pri njem sem vedno občudoval čistost in jasnost misli in idej, izpeljavo stavkov ter njihovo neponovljivost; misel je gradil iz primarnosti doživljanja in občutenja, opazovanja, prebiranja, dojemanja umetnin, prisotnih v različnih pojavnih oblikah.
Do vsega, o čemer je pisal, je pristopal suvereno, samostojno, odločno, poznavalsko, načitano in študijsko široko. Njegova zadnja knjiga o ženskah Ivana Cankarja prepričljivo pokaže in dokaže, kako sijajno je ne le izbral nadvse težko, povsem intimno temo, ki je ni mogoče obdelati brez zelo natančnega že faktografskega znanja in nenehnega tveganja, Hkrati je to stilno briljantno napisana knjiga, tako da se lahko samo čudiš, s kakšno notranjo močjo, lahko bi rekli poduhovljenostjo je Peter Kolšek podoživljal Cankarjevo skrivnostno življenje med številnimi ženskami.
Peter je napisal na stotine kritik in se kot kritik nikogar ni bal. Večkrat je bil zelo iznajdljiv in hudomušen, metaforičen, znal je iz kritiških besed narediti sestavljen, rekel bi impresionistični šopek. A imel je posebno kritiško lastnost; ni bil hudoben in ni udaril v obraz ali tako, da bi zelo bolelo.
Koliko je bilo družabnih srečanj “na kulturi”, ki so se končala z raznimi nastopi in govori, kjer je imel Peter nekakšno vlogo poslednjega modreca in govorca, ne bi mogel nikoli prešteti. Koliko je bilo kulturniških izletov, doma in v tujini, prav tako ne. Da ne podčrtujem slovitih martinovanj, najprej pri direktorju Galerije Božidarja Jakca Ladu Smrekarju, kjer je bila najprej tiskovna konferenca, – z obveznim Josipom Vidmarjem in njegovo Nado, – z ogledom vsega kulturnega v Kostanjevici na Krki in zatem njeno nadaljevanje v zidanici v Podbočju.
Potem pa povsod po Sloveniji, kjer smo spoznavali “naravo in družbo”.
Peter nikoli ni bil drugačen kot da je kazal svojo plemenitost, podprto z duhovitostjo in humorjem, včasih samoironijo in intelektualnim izzivanjem, s katerim je želel sogovornika preizkusiti, ali kaj jemlje zares, na pol zares ali kot šalo. In pri tem je užival v pričakovanju, kakšen bo rezultat. Njemu je bilo vseeno, kakšen bo, je pa v nastavljanju takih pasti očitno užival.
Kje se je naučil plesati, ne vem. Je pa rad in bolj na očeh kot ne.
Nikoli nisem pomislil, da lahko umre, kaj šele kar tako in na hitro. Bolje je, da smrti ne jemlješ resno. Ni tako močna, kot se sama sebi zdi.
https://marijanzlobec.wordpress.com/2018/12/19/ivan-cankar-in-zenske/
Marijan Zlobec