Puccinijeva Manon Lescaut na vlaku in ladji


Operna sezona v milanski Scali se je prevesila v drugo polovic. Po uvodni decembrski premieri Verdijeve opere Attila, ponovitvah Traviate ter Pepelke iz prejšnjih sezon in po gostovanju Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga s serijo predstav Hovanščine Modesta Musorgskega pod dirigentskim vodstvom Valerija Gergijeva, sta sledili novi premieri Puccinijeve mojstrovine Manon Lescaut in prav tako izredne opere Ariadna na Naxosu Richarda Straussa.

ML 017_K65A6369.jpg

Manon Lescaut v Scali, foto Teatro alla Scala/Brescia in Amisano

Manon Lescaut je nastala po Prevostovem francoskem romanu iz leta 1731, tekst pa so v dokončni libreto zapisali profesionalna libretista Luigi Ilica in Giuseppe Giacosa, literarni kritik Domenico Oliva, dramatik Marco Praga, skladatelj Ruggero Leoncavallo, založnik Giulio Ricordi in na koncu še sam Puccini. Dogajalni čas je osemnajsto stoletje, a večina sodobnih uprizoritev tega ne upošteva, ampak ga scensko pomika v devetnajsto in dvajseto stoletje, sedaj že v enaindvajseto.

ML 1 060_K61A0187 Massimo Cavalletti.jpg

Massimo Cavalletti kot Lescaut

Milanska predstava scensko temelji na drugi polovici devetnajstega stoletja; dobi uveljavitve vlakovnega potniškega prometa in prvih čezmorskih potovanj z velikimi potniškimi in še prej tovornimi ladjami. Scenograf Leslie Travers je zgodbo dojel kot potovanje, nenehno premikanje, ne le po prostoru, z vlaki v več prizorih in na koncu z ogromno tovorno ladjo, ki bo osrednja junaka in ljubimca popeljala v Ameriko, ampak v duhovno-emotivnem ter socialno-družbenem smislu. Svet se je začel relativizirati takoj ko so bili omogočeni pogoji vsakršnih potovanj.

ML 2 082_K65A6573 Siri e Alvarez.jpg

Maria Jose Siri kot Manon Lescaut in Marcelo Alvarez kot Renato Des Grieux

Ta scenografija je omogočila režiserju Davidu Pountneyu nekaj svojevrstnih potez, še posebej v vlogi Des Grieuxovega prijatelja Edmomda kot nekakšnega dvojnega ljubezenskega agenta, zunanjega usmerjevalca dogajanja, s spreminjanjem pozicije in vednosti ter uslug vsekakor močneje poudarjenega. Skoraj si nadane vlogo usodneža, čerav se v razvoju proti koncu ne more več spopasti s trkom strasti in elementarnostjo odločitve. Tu je režiser najmočnejši, pri čemer si v prizoru z vagonom s kaznjenkami, ki bodo morale z ladjo v neznano taborišče v Ameriko, pomaga s koreografijo Denni Sayers.

ML 3 108_K65A6665 Siri e Cavalletti.jpg

Cavalletti in Siri

Režiserju Pountneyu je manj uspelo oblikovati celovito podobo Renata Des Grieuxa. Problem je nastal že na samem začetku opere. Množica čaka pred pošto v Amiensu v Franciji na prihod poštne kočije, a namesto nje pripelje vlak. Des Grieux kot da čaka nekaj ali nekoga, ne da bi vedel kaj. Režiser pa je še poprej postavil na oder umirajočo Manon na vozu, a kot se pokaže čisto na koncu predstave, je to kot nekakšna njena okvirna spominska, sanjska ali celo posmrtna izpoved ali pripoved. Gledalec tega seveda ne ve; ista lega in prizor sta dojemljva šele na koncu. Režiser v tem smislu za Manon, ki pride iz vlaka, uporabi dvojnico, veliko mlajšo dekle, igralko, statistko, poje pa Manon na vozu. Dodatek so, precej banalen, še punčke, ki dobivajo bonbone v usta, kot da bi same tega ne znale.

ML 4 118_K65A6699 Maria José Siri.jpg

Manon Lescaut

Manon pride s svojim bratom Lescautom, seržantom pri kraljevi gardi, in Gerontom de Ravoirom, bogatim davčnim zakupnikom. Kot dekletce predstavlja pravzaprav anahronizem; nihče ne bi dojel, da jo brat vodi v samostan. Ker pa je mladoletna, bi lahko govorili o uresničevanju tuje volje in zahteve, ne pa kakše zrele odločitve, saj na njeno predzgodbo, po kateri jo je prevaral neki bogat ljubimec, v tej predstavi ne moremo niti pomislti. Od tod povsem ves drugačen razvoj in razplet. Režiser je nameraval z dvojnico poudariti začetno čistost in neomadeževanost Manon, ne pa kot žensko, ki je že imela svojo prvo, čeprav  negativno ljubezensko izkušnjo. Podobno vidi Renata Des Grieuxa.

ML 5 156_K65A6807 Siri e Lepore.jpg

Čigava je Manon Lescaut ?

Kaj se potem dogaja ? Dvojna namera; povezava Lescauta in Geronta na eni strani ter Edmontovo vohunjenje ali vsaj prisluh v korist Renata in njegove želje. Trčita dve viziji in klasifikaciji; po eni se pokaže Manon kot tržno blago v bratovih rokah, po drugi pa kot ljubezenski up študenta brez vsakršne ekonomske podlage.

ML 6 172_K61A0520 Siri e Lepore.jpg

 Siri kot Manon  in Carlo Lepore kot Geronte

Režiser Pountney je pomembno vsebinsko vlogo namenil množici ali zboru. Je nosilec pozitivnega okolja, komentiranja, se postavlja na stran mladih ljubimcev in sodeluje pri razvoju opernega dogajanja v smislu kolektivnega občutka za pravico in čista čustva. Zbor dojema svet v neposredni bližini. Tu se scensko vse dogajanje vrti okrog gostilne, a v ozadju že čaka vlak, s katerim bosta Manon in Renato med kvartopirsko igro spletkarjev pobegnila. Režiser je sicer zelo poudaril Gerontovo spletko z željo ugrabitve Manon, tako da vse skupaj že v prvem dejanju izpade kot nekakšna družinska kriminalka. Z dodano vsevednostjo množice ali zbora.

ML 7 189_K65A6874 Maria José Siri.jpg

Velike dileme Manon Lescaut

Drugo dejanje Manon Lescaut je scensko najbolj drzno. Manon ne živi, potem ko je Renatu zmanjkalo denarja, pri Gerontu v Parizu, ampak je scenograf Travers dogajanje postavil v dva vagona razkošnega potniškega vlaka, tako da sta odprta, pregledna in seveda povezana v ambient, kot da bi šlo za kakšne sobane meščanskega okolja.

ML 8 188_K65A6872 Maria José Siri.jpg

Kakšna usoda jo čaka ?

Tu je dilema Manon največja in hkrati ambivalentna. Kakšna usoda jo čaka, jo bo Renato spet obiskal in šel z njo ? Ji bo brat tokrat pomagal ? Dramski preobrat je nujen, ker sta principa sveta dva: denar in življenjska naveličanost njenega nosilca, ter emocija in vizija ljubezenske skupnosti, čeprav brez trdne materialne osnove.

ML 9 193_K65A6887 Alvarez e Siri.jpg

Ljubezen na vlaku

Renato se vrne, a je vtis, kot da je ves čas čakal na postaji, potem odpre okno vlaka in ugleda svojo Manon.

ML 10 199_K65A6948 Lepore, Alvarez, Siri.jpg

Ljubezenski trikotnik

Ljubezenski trikotnik na vlaku je kot nekakšna intriga z nejasnim razpletom ali odprtimi možnostmi, dokler se Manon ne zaplete v nekaj, kar bi lahko bil kriminal, a ni, vendar vsi ne mislijo tako. Stražniki, ki jih pokliče Geront, bi pravzaprav morali imeti nalogo aretacije nezveste ljubimke, ki jo finančno podpira, ne pa kriminalke, ki je v nekaj minitah želela zbrati ves nakit in z njim pobegniti. Skupaj z Renatom. Torej za stražnike in kasnejše sodišče, česar v operi seveda ni,  dve napaki.

ML 11 200_K65A6952 Lepore e Siri.jpg

Navidez zmaga kapital

Kapital vedno zmaga. Kapital je moč in oblast, resnica in pravica. Za tistega, ki ga ima dovolj.

ML 12 211_K61A0669 Alvarez e Siri.jpg

Trenutki Renatove odločitve

Tretje dejanje pred zaporom v luki v Le Havru. Lescaut skuša s pritiski in podkupninami rešiti sestro pred vkrcanjem na trgovsko ladjo za Ameriko. Prvi del je navidez uspešen, potem pa ne več. Množica ni več enotna; krivih žensk (le čega ?) je preveč. Režiser je ženske preveč poenotil in v bistvu kot spol in značaj ponižal.

ML 13 217_K65A7063 Alvarez e Siri.jpg

Groteska s kaznjenkami

Manon Lescaut vedno odpre vprašanje, zakaj je Severna Amerika prikazana kot celina kaznovanja. Ali je ženska Evropi najbolj nevarno bitje ? Okuženo bitje, ki mora v ameriško taborišče ? Od koder se ne bo mogla vrniti. Pobeg iz taborišča ljubimcema sicer uspe, a bi morala do meje preko puščave, kjer pa vode ni.

ML 15 235_K61A0782 Alvarez e Siri.jpg

Amerika ni obljubljena dežela

Zadnja predsmrtna scena združuje domnevno puščavo v Louisiani in ostanke evropskega ambienta s svetilkami in delom zidu prvih hiš; rešitev bi bila na dosegu rok.

ML 17 246_K61A0836 Marcelo Alvarez.jpg

Moč in nemoč

V kostumski zasnovi Marie-Jeanne  Lecca najbolj presenečajo bela oblačila glavnih moških, tako da jih na odru že težko ločiš ali razlikuješ. Belina provocira duhovno čistost, kot je v resnici ni. Štiri moške povezuje v en tip mišljenja ? Manon je v tem kontekstu lahko le še škrlatno rdeča s črnim brezrokavnikom ali šalom; edina avtomatično kriva.

ML 19 248_K65A7203 Alvarez e Siri.jpg

Življenje Manon Lescaut se izteka

Giacomo Puccini je Manon Lescaut ustvarjal s pomočjo mnogih piscev libreta in se lotil teme navkljub vednosti o izrednem uspehu poprejšnje opere Manon Julesa Masseneta iz leta 1884, ni pa vedel za prvi operni poizkus Daniela Aubera z opero Manon Lescaut že leta 1856. Puccinijev komentar je že tedaj bil, da je Manon takšna ženska, da ima lahko dva ljubimca, pri čemer je sebe seveda imel za boljšega in hkrati zadnjega.

ML 20 265_K65A7249 Maria José Siri.jpg

Psihoanaliza barv kot umiranje zavesti

Predstava Manon Lescaut v Scali impresionira s svojo celostno podobo, predvsem pa s svojo logistiko. Zakaj je vlak na odru tako efekten ? In potem bok ogromne ladje, da vzbuja strah ?

ML 21 272_K65A7287 Siri e Alvarez.jpg

Smrt v dvoje ni možna ?

Katero verzijo je izbral dirigent Riccardo Chailly, je filološko vprašanje muzikologije in tekstno kritičnih izdaj same partiture z vsemi verzijami in osnutki. Chailly v svojih razumevanjih Puccinija stoji na stališču, kot ga je pokazal že pri izvedbi Madame Butterfly; avtentičnosti pred dopolnitvami in spreminjanji, čeprav na škodo efektnosti. Kritična izdaja Manon Lescaut je namreč prisotna šele nekaj let, od 2012. Leta 2007 pa so ustanovili na državni ravni Edizione Nazionale delle Opere di Giacomo Puccini. Za Manon Lescaut je kritično izdajo oskrbel Roger Parker, na njej pa je temeljila sedanja izvedba v Scali.

ML 20 268_K65A7265 Alvarez.jpg

Ameriška puščava cepljena na francoski ambient

Izenačenost pevskih solistov, odličnost orkestra in zbora pod dirigentskim vodstvom glasbenega umetniškega vodje Scale Riccarda Chaillyja je predstavi dajala celovit in prepričljiv dramski ter glasbeni efekt.

ML 22 273_K65A7290 Siri e Alvarez.jpg

Ura je nekaj minut čez dvanajst

Chailly se je izogibal poudarjanju osrednjih in najbolj znanih arij, še posebej Des Grieuxa in Manon, da bi z njimi iskal odmevnost pri občinstvu in izzval velike aplavze ter ovacije na odprtem odru. Takšno iskanje efektov je bilo značilno za predstave pred desetletji.

ML 23 276_K65A7310 Siri e Alvarez.jpg

Komu so še namenjene luči Fabricea Keboura, ko Manon umre ?

Sedanja operna produkcija zahteva verjetnost, prepričljivost in povezanost vseh akterjev na odru v eno sklenjeno celoto, brez vsakršnih individualnih “odstopanj”.

Tenorist Marcelo Alvarez se je kot Renato Des Grieux zdel glasovno že malo utrujen, (pred tem je imel hud bronhitis in je nekaj predstav odpovedal), a je iz vloge iztisnil tiste psihološke značilnosti, po katerih je očitno, da je svojo usodo v celoti vzel nase in se z njo identificiral, pri čemer je bilo najbolj simpatično to, da se je vedel, kot da nima lahke izbire.

Sopranistka Maria Jose Siri je bila kot Manon Lescaut nenehno “kriva”, tako kot je bila, je in bo vsaka lepa ali čedna ali privlačna ženska v vseh družbah. V dilemah se razvija, vstopa iz korupcijskega sveta v emotivni, pa spet nazaj v preživetveno rešiteljski objem, ki ga pogojno vendarle sprejme, potem pa spet pobegne in konča v elementarnosti čustev. Pevka je to obvladala s poudarjanjem notranjih dilem.

Baritonist Massimo Cavalletti je bil kot Lescaut nekoliko nejasen, režijsko manj dodelan in ni bilo čisto razvidno, kakšna je njegova celovita vloga in odnos do sestre in onega, ki mu jo je prodal, bi lahko rekli.

Basist Carlo Lepore je bil Geronte; dovolj prepričljiv v svoji sluzasti naravi, ki pa vendarle ni odstopala od tedanjih meščanskih norm; zakaj ne bi imel čedne mlade ženske, ču mu je to dosegljivo ?

Po režijski zasnovi je bil še najbolj vprašljiv Renatov prijatelj Edmond v interpretaciji tenorista Marca Ciaponija. Igral je na dve karti ali na dve strani.

Na koncu je bilo veliko aplavzov in ovacij polne Scale, ni pa bilo kakih šopkov, kaj šele metanja rož na oder kot včasih.

Marijan Zlobec

 


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: