V knjigarni Beletrina v Ljubljani je založba Beletrina predstavila tri pravkar izdane knjige, ki vsaka na svoj način provokativno nagovarja bralce.
Mitja Čander na predstavitvi novih knjig, foto Beletrina
V družbi avtorjev, urednikov ter gostje iz Javne agencije za knjigo so se sprehodili skozi naslednje knjige: Vsi moji grehi, romaneskni prvenec Feliksa Plohla; Obraz sežganega, izbor iz literarnih del Vitomila Zupana s spremno študijo Aleksandra Zorna; ter Od Talesa do tebe, pesniško zbirka Gorazda Kocijančiča.
Naslovnica romana Vsi moji grehi Feliksa Plohla
Po besedah urednika in direktorja založbe Beletrina Mitje Čandra, ki je predstavitev vodil, gre za res posebne knjige, ki nagovarjajo bralce različnih profilov in pričakovanj. Na prvi pogled povsem različne, vendar s skupno značilnostjo, da nas privabljajo z izzivalno vsebino.
V nizu tokrat predstavljenih knjig gotovo najbolj vznemirja prvenec Feliksa Plohla Vsi moji grehi, saj v slovensko literaturo prinaša roman, ki bi ga težko primerjali s čimerkoli. Ne le zaradi brutalno realističnega prikazovanja najbolj marginalnih plati življenja, predvsem v vojnih razmerah v Bosni in v okolju družbenega dna v sicer bleščečem Hollywoodu, temveč tudi ali predvsem zaradi načina in jezika, ki ga pri tem uporablja.
Tiskovna konferenca
Plohl, ki je svoja prva besedila za ta roman napisal v okviru projekta Vključujemo in aktiviramo! Javne agencije za knjigo, je zagotovo literarno odkritje letošnjega leta ali celo dekade, saj je njegovo delo eno izmed tistih, ki se jih lahko nadejamo morda le enkrat na deset ali dvajset let, je povedal Urban Vovk, urednik knjige.
Gre za provokativno, vznemirljivo pripoved o vojni v rodnem Bihaću, o kriminalnem podzemlju dilerjev in prostitutk pod bleščavim površjem Hollywooda, o zaporih, življenju na ulici, stikih z ženskami iz črnskega geta, vsakdanjih pretepih s temi ženskami, pa tudi o deportaciji iz Kanade in poskusu pobega iz Mehike v Ameriko. Zgodba, ki jo odlikuje preprost, sočen in izjemno slikovit jezik, je kot ustvarjena za filmski scenarij.
Feliks Plohl, foto Beletrina
Mojca Bergant Dražetić z Javne agencije za knjigo, ki je nosilka projekta Vključujemo in aktiviramo! pravi, da roman Vsi moji grehi nedvomno predstavlja presežek vsega, kar je bilo ustvarjeno v štirih letih, kar projekt poteka, čeprav Plohl ni prvi avtor, čigar delo je bilo v okviru projekta izdano. Projekt je sicer namenjen vključevanju ranljivih skupin, to je osebam s težavami v duševnem zdravju, osebam z motnjami v duševnem razvoju, osebam, ki se zdravijo odvisnosti od prepovedanih drog in zapornikom v fazi odpusta, Feliks Plohl pa je v njem sodeloval med prestajanjem zaporne kazni na Dobu.
Lenart Zajc, ki je kot sodelujoči pisatelj – mentor izvajal delavnice pisanja, je, kakor je povedal na predstavitvi, v Plohlovem pisanju takoj zaslutil talent in eno od njegovih zgodb predstavil direktorju Beletrine, ki je avtorja nemudoma povabil k sodelovanju in ga spodbudil k nadaljnjemu pisanju. Uredniško delo so zaupali Urbanu Vovku, ta pa je v napisanem takoj videl roman v zgodbah, ki pa niso razporejene kronološko, temveč so tudi v obratnem časovnem redu nanizane okoli osrčja dogajanja, ki je postavljeno v Bosno. Iz zgodb je urednik skupaj z avtorjem z izrednim občutkom za jezikovni slog in tekoč način pisanja ustvaril odlično berljivo, literarno izpopolnjeno delo.
Čeprav se zdi, da se je Plohl s svojim pisanjem pojavil od nikjer, njegova strast do pisanja ni od včeraj. Kot je povedal, je začel pisati že v gimnazijskih letih v Bihaću, žal pa je v njegovo življenje grobo posegla vojna v Jugoslaviji, ki ga je kasneje kot begunca pognala po svetu, v Kanado in Ameriko in kot sina Slovenca nazaj v Slovenijo. Svoje pisateljske ambicije in željo, da bi napisal roman, je slednjič obudil v zaporu na Dobu, kjer si je rekel: »Če ga ne bom napisal zdaj, ga ne bom nikoli, saj nikoli več ne bom imel toliko časa.« Tako je iz zgodb, v katerih ne manjka avtobiografskih elementov, nastal roman, ki ga odlikuje predvsem izjemen občutek za črni humor in gladki tok pripovedovanja. Zagotovo knjiga, o kateri se bo pisalo in se bo množično brala, ali kot je prepričan Mitja Čander, knjiga, ki bo zaznamovala letošnje poletje.
Feliks Plohl (1973) se je rodil v Bihaću, kjer je tudi končal naravoslovno gimnazijo. Po mamini smrti je pri štirinajstih zaživel sam. Močno ga je zaznamovala vojna ob razpadu Jugoslavije. Na začetku leta 1994 je zagrešil umor in bil po letu in pol dolgi preiskavi obsojen na osem let zapora, a v kaosu povojnega obdobja ostal na prostosti in se preselil v Slovenijo. Sledili so dogodki, ki bi lahko zapolnili več življenj, pa bi se nam še vedno zdelo neverjetno. Trenutno je Feliks na pogojnem izpustu.
Naslovnica pesniške zbirke Gorazda Kocijančiča
Gorazd Kocijančič (1964, Ljubljana) je filozof, pesnik, prevajalec in urednik. Med drugim je prevedel Platonova zbrana dela in izdal več pesniških zbirk ter eseje. Njegova dela so prevedena v angleščino, češčino, ruščino in druge jezike. Za svoja dela je prejel Rožančevo nagrado (za zbirko esejev Tistim zunaj: eksoterični zapisi 1990 – 2003), Sovretovo nagrado (za prevod Platona) ter nagrado Prešernovega sklada (za pesniško zbirko Primož Trubar zapušča Ljubljano).
Od Talesa do tebe
Z drugo knjigo iz tokratnega nabora, s pesniško zbirko Od Talesa do tebe avtorja Gorazda Kocijančiča, je Beletrina posegla na povsem drugo področje, v poezijo. Špela Pavlič, ki je zbirko uredila, pravi, da bi Kocijančičeva knjiga utegnila delovati čudno, saj gre za preplet filozofije in poezije ter hkrati za mešanje književnih zvrsti, rezultat pa je nekakšen filozofsko literarni hibrid. Navsezadnje je avtor filozof in pesnik, ki skozi poezijo vzpostavlja dialog s filozofi, vendar ne sam, neposredno z vsakim od njih, temveč skozi osebe iz njihovega časa. Na ta način je Kocijančič vzpostavil sožitje med erudicijo na eni in magijo sočutja na drugi strani. Mišljenje ima svoje temeljne poetske razsežnosti, poezija pa zmožnost izražati filozofske uvide in zamisli – zato je pesem lahko »orodje«, s katerim se na poseben način dotikamo preteklosti mišljenja.
Pesnik se zaveda, da se bo njegova pesniška zbirka Od Talesa do tebe marsikomu utegnila zdeti nekoliko čudna. Ni le mešanje književnih zvrsti, žanrski hibrid, ampak zlitje zgodovine filozofije in poezije. Mišljenje ima svoje temeljne poetske razsežnosti, poezija pa zmožnost izražati filozofske uvide in zamisli – zato je pesem lahko »orodje«, s katerim se na poseben način dotikamo preteklosti mišljenja. Apokrifna pesniška zgodovina zbirke Od Talesa do tebe ne vzpostavlja alternative običajnemu načinu historiografije, se pa imaginativno-intuitivno spušča v koren zgodovinopisja. Izjemne pesmi v svoji srčiki trmasto ponavljajo tezo o primatu življenjskega sveta pred teoretskimi abstrakcijami in popredmetenji. (Iz predstavitve zbirke)
Naslovnica pesniške zbirke Certamen spirituale
O prejšnji zbirki Certamen spirituale (2008) je sam pesnik zapisal:
“Ljudje smo se od nekdaj med seboj bojevali. Stara ljudstva so rada pripovedovala o vojnah bogov, ki so se godile še pred tem ›od nekdaj‹. A prvo in drugo – čeprav traja in se nadaljuje v vseh dejanskih in simbolnih borbah – je le predzgodovina duha. Njegova prava zgodba se je začela, ko je nekdo zaslutil, da edini pravi boj divja v nas samih. Boj, v katerem se rojeva in umira duša. Boj, od katerega je odvisno vse. Pri prenosu pripovedi o boju na zgodbo srca ne gre preprosto za metaforo. Odnos je skrivnostno zaobrnjen. V tem je teža prvobitne slutnje in le na ta način lahko pojasnimo njen vznik v najrazličnejših izročilih, tako na Daljnem vzhodu kot v tradicijah ljudstev knjige – judovstvu, krščanstvu in islamu. Boj, ki ga duhovni spisi shematizirajo v vrsto tipičnih situacij, se v pesmih vrne na svoj izvor. V napol mitično zgodbo o boju. Neznan glas v neznani deželi govori o težkem, usodnem spopadu, kjer ni več tipičnih situacij – in je zato v edinem svetu slehernika tipična vsaka.”
Kocijančič v novi zbirki Od Telesa do tebe vzpostavlja pesniški dialog z izbranimi filozofi, in sicer kot zbirko podnaslavlja Apokrifna zgodovina evropske filozofije, a se število in izbor v 20. stoletju zelo zoži. Več je filozofov, ki mu ne dajejo pesniškega navdiha, kot onih, s katerimi se lahko kot pesnik ustvarjalno pogovarja.
Gorazd Kocijančič, foto Beletrina
Največji poraženec pri Kocijančiču je slavni ali razvpiti in pri slovenskh filozofih vplivni Jacques Lacan. Kocijančičeva pesem o njem je: Nič ni za povedat. S tem ničem se Kocijančič norčuje iz aktualno razvpitih domačih filozofov in jih posredno ima za marsikaj…
Opazen pa je njegov izbor filozofa Jensa Nielsberga(1964) kot zmedenega filozofa zgodovine. Iz njega citira menda znanstveno ali vsaj raziskovalno ugotovitev, da je bilo na Zemlji v sto dvainsedemdesetih milijardah let, kolikor je v resnici stara, 1320 vrhunskih civilizacij.
Za Kocijančiča je vse to zgolj metafora ali iluzija, saj takoj preskoči na Ti, pri čemer je ta Ti pesnik sam, ki pa ostaja v primežu krščanstva.
Knjiga se konča s pesnikovo razlago svojega žanra, ki pa kot rečeno ni hibrid, ampak zlitje zgodovine filozofije in poezije. Tu je na spolzkem ledu, ker je vsega (neobjektivne zgodovine) preveč, zmanjka pa prisluh edino sebi, ker po strukturi zbirke išče avtor njeno pravo ali edino vsebino “drugje”. Bralec mu pri tem iskanju pesniških videnj filozofov iz 2500 letne zgodovine težko pomaga.
Vitomil Zupan, foto Wikipedija
Precej vzporednic pa bi lahko potegnili med pisanjem Feliksa Plohla in prozo Vitomil Zupana, ki jo lahko prebiramo v tretji predstavljeni knjigi, Obraz sežganega. Avtorja imata podobni življenjski zgodbi, zaznamovani z vojno, nasiljem, razvratom, zapori … druži pa ju tudi izjemen občutek za podajanje temačnih zgodb ter tekoč, pronicljiv jezik, čeprav prihajata iz različnih obdobij. Kljub temu, da je Zupan umrl pred več kot tridesetimi leti, je še danes izjemno aktualen pisatelj, vendar je zaradi časovne oddaljenosti nekoliko pozabljen. Da bi ga približali današnjemu bralcu, so se pri Beletrini odločili, da na nov, svež način predstavijo več njegovih del, združenih v eno. Starejšim bralcem so gotovo znani naslovi Komedija človeškega tkiva, Menuet za kitaro in Levitan, romani z močnimi avtobiografskimi elementi, iz katerih je nastala svojevrstna avtobiografska čitanka, sestavljena in Zupanove proze.
Aleksander Zorn, foto Marijan Zlobec
Kot je povedal Aleksander Zorn, ki je pripravil izbor del in napisal obsežno spremno besedo, z Zupanom pa je tudi osebno prijateljeval, knjiga Obraz sežganega nagovarja širok nabor bralcev: sodobnega, ki morda ni več navajen brati tako obsežnih del, kot so izvirniki, ter starejšega, da ga ponovno spomni na tega avtorja, katerega pisanje je še vedno nadvse aktualno in sveže. Zupanovo pisanje je vseskozi napeto, zgodbe so malce divjaške, kot je poudaril Zorn, pa avtor ni le literarni seksolog, kakor ga radi označujemo, temveč je predvsem razmišljevalec, včasih na robu sentimentalnosti, a hkrati velik pesimist.
Naslovnica knjige Obraz sežganega
Mitja Čander je delo ocenil kot pravi podvig Aleksandra Zorna, ki mu je uspelo, da se Obraz sežganega bere kot nov roman, ki pa hkrati bralca navduši, da poseže tudi po izvirnih delih, iz katerih je sestavljen.
https://marijanzlobec.wordpress.com/2019/04/18/poklon-literaturi-vitomila-zupana-z-novo-knjigo/
Marijan Zlobec