Slovenski glasbeniki v mednarodnem prostoru


Na 34. Slovenskih glasbenih dnevih smo končno dočakali koncert, ki daje misliti, kakšne so še lahko perspektive festivala in kdo jih zmore uresničiti.

Dolg sklepni aplavz, vse fotografije Marijan Zlobec

Pod naslovo koncerta Slovenski glasbeniki v mednarodnem prostoru smo namreč poslušali program v izvedbi slovenskih glasbenikov, ki so si spričo svoje nadpovprečne sposobnosti, kot jo je prepoznala tujina, utrli pot v najbolj eminentne orkestre v Evropi.

Uvodni pihalni kvintet s Slavkom Ostercem

Najprej pihalni kvintet in zatem razširjeni nonet z godalnim kvartetom v kombinaciji violina, viola, violončelo ter kontrabas je nenadoma padel v naš prostor kot meteor.

Novi pihalni kvintet

Po koncertu sem člane pozabil vprašati, ali že imajo kakšno svoje ime za skupne nastope. Povedali pa so mi, da so doslej imeli dva koncerta v Berlinu, sinočnji v Slovenski filharmoniji je bil njihov tretji.

Karikatura Slavka Osterca v Slovenski filharmoniji

Tako kot je pričakovano, če ne celo logično, da so slovenski glasbeniki na Dunaju že ustanovili svoj orkester, ki resda deluje bolj priložnostno, pa je potrkal na vrata koncertnega življenja v mednarodnem prostoru nov slovenski nonet.

Andrej Žust

Če pogledamo njihovo mednarodno recimo temu službeno nalogo, je z domače perspektive domala nerazumljiva ali nepredstavljiva. Hornist Andrej Žust, ki se danes vrača v Berlin k  Berlinski filharmoniji, bo takoj zatem z orkestrom odpotoval v Baden Baden, kjer bo več opernih predstav in koncertov, med drugim bo Berlinčanom dirigiral Riccardo Muti. Žust z Berlinčani nastopa po vsem svetu.

Iztok Hrastnik

Kontrabasist Iztok Hrastnik se vrača na Dunaj k Dunajskim filharmonikom, ki se med drugim pripravjajo na predstave Wagnerjevega Parsifala v Državni operi z Valerijem Gergijevim. Njegovo že kar večletno delovanje na Dunaju in na gostovanjih Dunajčanov po svetu je v Sloveniji splošno znano.

Jaka Stadler

Violončelist Jaka Stadler je član Simfoničnega orkestra Bavarskega radia v Münchnu. Bil je tudi član orkestra Bavarske opere, sodeloval z mnogimi dirigenti in še drugimi orkestri, deloval je kot prvi solo čelist filharmoničnega orkestra v Katarju.

Tomaž Močilnik

Tomaž Močilnik je član oziroma kar solo klarinetist orkestra Frankfurtskega radia. Študiral je na avstrijskem Koroškem (Celovec) in Štajerskem (Gradec). Izpopolnjeval se je v orkestrski akademiji Berlinske državne opere pod vodstvom tedanjega umetniškega vodje Daniela Barenboima.

Živa Loštrek

Oboistka Živa Loštrek se je prav tako ustalila v  Nemčiji, in sicer je njena glavna postojanka Komorna opera v Kölnu, sicer pa njena biografija navaja še igranje v Novem komornem orkestru v Potsdamu, sodelovanje v ansamblu festivala Podium v Esslingenu, v humoresknem kvintetu Katzenellenbogen v Berlinu, ki povezuje klasično glasbo z undergroundom. Občasno pa jo pot zanese tudi v teaer, šanson in na druga ustvarjalna področja.

Marko Zupan

Flavtist Marko Zupan koncertira po svetu, sodeloval je z mnogimi orkestri, je komorni glasbenik, glasbeni organizator, improvizator, aranžer, deluje še na Akademiji za glasbo v Splitu in je umetniški vodja Mednarodnega glasbenega festivala Ursus.

Tonko Huljev

Fagotist Tonko Huljev je prav tako ves čas mednarodno dejaven, zadnja leta je bil solo fagotist Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja, dve leti član orkestrske akademije  Simfoničnega orkestra Bavarskega radia, od leta 2011 pa je solo fagotist  Simfoničnega orkestra iz Hofa na Bavarskem.

Gea Pantner Volfand

Violistka Gea Pantner Volfand  je bila članica orkestrov  Young Euro Classic, EUYO in GMJO, sedaj pa je v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija.

Matjaž Bogataj

Violinist Matjaž Bogataj je študiral v Gradcu in na Dunaju. Štiri leta je bil član opernega in muzejskega orkestra v Frankfurtu, v sezoni 2017/2018 pa je prevzel nalogo vodje drugih violin v orkestru Bavarske državne opere, katere glavni dirigent je v svetu trenutno najbolj iskan Kiril Petrenko. Nastopa kot komorni glasbenik, še posebej v klavirskem triu Munich ARTISTrio, v katerem igrata še njegova sestra violončelistka Maruša in pianistka Miki Aoki.

Pogovor pred koncertom

Nekaj podatkov o glasbenikih, od katerih pričakujemo še veliko skupnih koncertov, je bolj kažipot in opomin, da je v tujini na desetine slovenskih glasbenikov z mednarodnimi izkušnjami, individualnimi, solističnimi, komornimi ter orkestrskimi karierami.

Iztok Hrastnik

Program je bil najprej posvečen legendarnemu skladatelju Slavku Ostercu, ki pa se je tokrat izkazal kot odličen komorni glasbenik, avtor Kvinteta za pihala in Noneta.

Pihalci

Kvintet za pihala v petih stavkih je napisal leta 1932 in ga posvetil Praškemu pihalnemu kvintetu, ki ga je krstil leta 1936. Osterc se takoj pokaže kot atonalni modernist, a je v zgradbi miselno še globoko v tradiciji, ki pa jo izziva in hkrati ustvarja vtis ali navaja k prepričanju, da je modernizem žlahtnejši, če ne zapusti čvrste kompozicijske strukture, ki omogoča izvajalcem vendarle več kontrastov, sproščenosti, prehajanja mini solov  z enega inštrumenta na drugega, da vsakdo prevzame vodilni položaj, hkrati pa Osterc ne pozablja, kaj po svojem bistvu pomenijo oznake, kot so tu Allegro, Lento, Vivace, Tranquillo in Stretta – Presto. Glasbeniki so Osterca izvedli z veliko lahkotnostjo in napovedali hudo konkurenco Slowindu.

Dunaj – Berlin

Kako močno je bil Slavko Osterc vpet v mednarodo aktualno glasbeno dogajanje v okviru tedanjih Svetovnih glasbenih dnevov pokaže še bolj njegov Nonet v sicer le dveh stavkih, Moderato in Allero con brio, v katerem pa je glasbeno Evropo že začel izzivati s tedaj verjetno malo znanimi balkanskimi ritmi, s čimer pa je kljub modernizmu dal vedeti, da ljudskega izročila ali nacionalne tipike nekaterih glasbeno manj znanih narodov, kot je na primer slovenski, ne bo mogoče spregledati. Na to je Osterc mislil že tedaj, Marij Kogoj pa še prej, ko je na premiero Črnih mask v Ljubljano povabil vrsto ljudi z Dunaja, celo vodstvo založbe Universal, ki pa je skadatelju odpisalo, da ne morejo priti.

Godalni kvartet

Menda naj bi bil Osterčev Nonet posvečen Arturju Honeggerju, nastal je leta 1937 za Češki nonet, ki ga je krstil. Dejavnost Osterca v mednarodnem prostoru je doslej razvidna preko objavljene korespondence našemu skladatelju, a bi bila potrebna raziskava v smislu Slavko Osterc in glasbena Evropa v njegovem času. Za to nalogo bo potrebno angažirati ljudi, ki so sposobni in pripravljeni raziskovati na mednarodni ravni, a je tovrstna glasbena proizvodnja na znanstveni ravni precej drugačna, kot sanjajo, čeprav hkrati zatrjujejo, ustrezni akademski faktorji.

Violina in viola

Nonet je bil prav tako odlično izveden, a je bil vtis, da je kvintet še modernejši ter izrazno močnejši.

Skladatelj Tomaž Bajželj

Koncert se je pravzaprav začel s pogovorom s skladateljema Nino Šenk in Tomažem Bajžljem o njunem skladateljskem delu, še posebej o novih kompozicijah, prvič izvedenih malo kasneje.

Nina Šenk

Poudarek je bil na ustvarjalnem procesu, postopku prenašanja glasbenih misli in idej v partituro in hkrati ali ob tem ohraniti njeno perfekcijo kot zapis, ki je merodajen in jasen za vse izvajalce.

Slovenski nonet

Pri nonetu Baca II Nine Šenk se je ob vsem, kar je o novi kompoziciji zapisala v programski list, kot da gre za predelavo Baca I, ki so jo septembra 2018 krstili solisti Berlinske filharmonije na slavnem londonskem festivalu BBC Proms, pokazalo nekaj drugega, a je prav tako pojasnila. “V skladbo želim prenesti niz fizikalnih stanj stekla, ki segajo od peska do vročega, staljenega stekla, vse do ohlajenega končnega izdelka.”

Marko Zupan in Nina Šenk

Baca pa je tudi izraz za starodavne  unikatne steklene kroglice, ki nudijo s svojo dvojnostjo krhkosti in trdote obenem tudi globlje vsebinske premise skladbe. Šenk je v omenjenem pogovoru omenila ali poudarila sicer že šablono o družbenem položaju žensk; čim višje gremo v strukture odločanja ali oblasti ali položajev, manj je žensk. Da bi sama rada bila čim višje, pa je tudi že jasno. Kam pripelje ženski faktor, smo pred dnevi videli s polomijo celotnega vodenja Društva slovenskih pisateljev, ko je odstopila predsednica, potem štiri sodelavke v tajništvu, najhujše kritike pa so spet prišle iz ust žensk.

Nina Šenk

Šenk zna verbalizirati svoje misli, s čimer zanika obrabljeno frazo, naj delo samo spregovori, kar pa bolj daje vtis, kot da avtor ne ve ali se ne zaveda dovolj, kaj je napisal.

Nina Šek je v svojem nonetu Baca II prevajalka celotnega notranjega ustvarjanja kot predpogoj rojstva umetnine. Zato je skladba izpadla kot povsem izdelana, premišljena v detajl, v prehajanje goste zvočne strukture v nenehnem gibanju, kroženju, nastajanju in pojemanju, hkrati pa porazdeljeno med devet glasbenikov tako, da se med izvedbo lahko s skladbo poistovetijo, občutijo svojo interpretativno nalogo in s tem osmislitev. To je vsem zelo uspelo.

Tomaž Bajželj

Kot pa veste, je potem ko je nekdo najboljši, drugi malo manj in tretji še manj. V tem smislu je bil sledeči nonet Tomaža Bajžlja Stare fotografije, prav tako krstno izveden, a ostaja pri nekoliko manj jasni podobi, kaj njegova predelava vokalne kompozicije zares pomeni, ko se glas pretopi v devet solističnih inštrumentov in hkrati ansambel. Notranja struktura dela je petdelna, a brez pavze ali členjenja, bolj gre za nihajoči tok zvoka v enem stavku. Problem glasbenega, tu inštrumentalnega oživljanja zbledelega negativa stare fotografije, nima na samo poslušanje izvedbe nikakršnega miselnega ali doživljajskega vpliva. Vtis je vendarle bil v tem, da je ostalo še precej prostora za tisto, na kar je skladatelj sam opominjal, namreč da po negativu (in njegovem pozitivu) “barve zaživijo s sodobnejšimi inštrumentalnimi tehnikami v povsem drugi luči.”

Na domačem odru

Nonet skladatelja in dirigenta Nejca Bečana je nastal že kot študijska kompozicija leta 2005, za potrebe letnega koncerta novih del takratnih študentov kompozicije, kar se skladbi kljub sedanji predelavi in s tem novi krstni izvedbi pozna. Miselno ostaja Bečan še naprej pri svojih tedanjih enaindvajsetih letih, medtem ko sta ga oba poprejšnja slovenska sodobna skladatelja prehitela.

Nejc Bečan po izvedbi

Zdelo se je, kot da je Bečanu kompozicijsko izročilo akademskega študija pustilo močnejši pečat, kot bi ga glede na proces ustvarjalnega zorenja ali napredovanja smelo.

Marijan Zlobec

 


En odgovor na “Slovenski glasbeniki v mednarodnem prostoru”

  1. Lahko smo iskreno hvaležni zasebnemu spletnemu mediju dolgoletnega časnikarja in publicista s področja kulture in umetnosti Marijana Zlobca, da nas obvešča tudi o tako brezsramno spregledanih, a pomembnih in spodbudnih dogodkih, kot je bil koncert vrhunskih slovenskih mladih skladateljev in glasbenikov, ki ponosno, častno in odmevno predstavljajo slovensko glasbeno omiko v najrazvitejših glasbenih središčih Evrope. In o katerih v večini domačih medijev ne moremo ne prebrati in ne slišati dobesedno ničesar.
    Vrhunski glasbeni, likovni, literarni in drugi slovenski umetniki, znanstveniki, podjetniki, ki potrjujejo svojo prepoznavnost, izvirnost, prodornost, omiko in konkurenčnost v najrazvitejših kulturnih, umetniških, znanstvenih in poslovnih okoljih pač niso “dončići” in “dragići” in “kopitarji”, ki, kot se zdi, še edini zanimajo naše neizmerno senzacionalistične, profitoljubne in nekulturne medijske urednike, lastnike in poročevalce.
    Za ažurno, profesionalno, kakovostno in korektno spremljanje delovanja in uspehov slovenskih glasbenih, likovnih in drugih umetnikov, znanstvenikov, poslovnežev na tujem bi bilo seveda potrebno znati in hoteti kaj več od golega prepisovanja številčnih športnih izidov in statističnih podatkov ter nekritičnega prevajanja in prostega prirejanja vsebin iz tujih promocijskih gradiv.
    Ob izgonu umetnosti in kulture ter kompetentne umetnostne kritike in poglobljene kulturne refleksije iz večine slovenskih “osrednjih” tiskanih in elektronskih medijev postaja Zlobčev spletni naslov eno redkih svobodnih zatočišč prepoznavno avtorsko izbranih in urejenih poročil s področja umetnosti, kulture in omike doma in na tujem.
    Za kar je potrebno vztrajnemu avtorju in uredniku spletnega naslova izreči iskreno priznanje in zahvalo v imenu vseh tistih, ki nam je za kulturo in umetnost ter za njene prepoznavne ustvarjalce iz našega okolja še mar.

Dodaj odgovor za Slavko Pezdir Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja