KRITIK.si

Zborovska glasba na Slovenskem je tako obsežna, da se je težko odločiti, kako izbrati same slovenske skladatelje za en koncertni večer in s kar tremii zbori iz različnih šol iz vertikale glasbenega šolstva v državi.

Marij Kogoj – Otroške pesmi, 1924, naslovnica Tone Kralj

Na 34. Slovenskih glasbenih dnevih smo tako nocoj v dvorani Konservatorija za glasbo slišali skupni nastop pod naslovom Iz slovenske zborovske zakladnice.

Komorni zbor Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, vse fotografije Marijan Zlobec

Najprej je nastopil Komorni zbor Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani pod dirigentskim vodstvom Ambroža Čopija. Izbral si je dva zbora Marija Kogoja (Orel, Kupa življenja), Pavla Šivica (Po dežju) in Antona Lajovica (Kiša, Lan).

Ambrož Čopi

Lan je največkrat izvajan slovenski zbor in je preizkušnja za vse zbore in pevce v njem, koliko emocije bodo vnesli v svojo pevsko izpoved. V petju tega zbora je bilo še nekaj prostora za bolj poglobljeno dojemanje pete vsebine in predajanje ali obuje emocij, kar pa je odvisno od dirigenta in njegove identitete z zborom. Ambrož Čopi učinkuje malo zvezdniško in hkrati utrujen ali pasiven, nekako stran od želje po poglobljenosti interpretacijskega vstopa v čas, ko se je slovenski narod politično in poetsko-glasbeno osamosvajal, hkrati pa so skladatelji želeli pokazati svoj stik ali vez s širšo in aktualno evropsko kulturo ali svojo v mednarodnem prostoru (Dunaj) doseženo umetniškost (Lajovic, Kogoj), Šivic pa svojo glasbeno predvojno (Praga) in zborovsko medvojno ter povojno dejavnost, ki jo je kot vsestranski glasbenik docela obvladal. Zbor pa vseeno še ni pokazal vsega ali tistega, kar se sme pričakovati od bodočih profesionalnih glasbenikov.

Zahvala za nastop

Dekliški zbor Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru pod vodstvom dirigentke in skladateljice Tadeje Vulc si je za svoj nastop izbral Otroške pesmi Marija Kogoja. To je najlepši zborovski cikel svojega časa v Evropi sploh. Kogoj je bil tedaj v Gorici, dejaven kot dirigent in skladatelj ter koncertant (pianist v futurističnem krožku), a je bil z glavo in emocijami pri svoji družini in je našel srečen stik s pianistom, zborovodjo in glasbenim urednikom Srečkom Kumarjem, ki je Otroške pesmi izdal v zborniku leta 1924.

Dekliški zbor Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru

Niso izvedli celotnega cikla, kar je seveda škoda, a vendarle se Kogoj pokaže kot izjemo dojemljiv in hkrati moderen skladatelj, celo ko razvija melodijo iz enoglasja v večglasje, ima odprto metriko, celo opusti taktnice, hkrati pa je velik poznavalec slovenske akualne poezije (Fran Žgur, France Bevk, Karel Širok, Frančišek Ločniškar, Andrej Perne, Franči Dolenčeva…). Vendarle pa je Kogoj najbolj zajel otroško bistvo v razvoju in dojemanju sveta okrog enajstega, dvanajstega leta starosti, vsekakor pa še v predpubertetni dobi.

Dekliški zbor

Tu je sicer pel dekliški zbor, ne pa otroški. Kogojeve pesmi seveda pogosto pojejo osnovnošolski zbori. Sam sem nekatere (Trobentica, Zvončki, V gozdu) pel pri dvanajstih letih in dobro vem, kako se je zborovodkinja Majda Hauptman trudila z nami in hkrati zahtevala popolnost. Kogoj je hotel ravno skozi otroški vokal doseči popolnost ali eno, spoj med otroško čisto dušo in prav tako naravo. Ni pa želel otroka obremenjevati z ideologijo, še posebej ne z Bogom.

Tadeja Vulc

Dirigentka Tadeja Vulc se je zelo trudila in je razumela Kogojevo sporočilo, ni pa bila še dosežena enost v vseh ozirih. Vprašanje je o klavirski spremljavi nekaterih pesmi (pianistka Adriana Magdovski); ali je klavir potreben, ali je bolja, da ga ni.

Adriana Magdovski

Z nastopom Komornega zbora Akademije za glasbo pod dirigentskim vodstvom Sebastjana Vrhovnika in njegove asistentke Ane Erčulj (Adamič) smo pričakovali vrhunec tako zahtevnosti programa kot zrelosti nastopa in hkrati glasov.

Komorni zbor Akademije za glasbo

Skladbe Antona Lajovica (Ples kralja Matjaža št. 1, Zeleni Jurij) in Emila Adamiča (Kresovale tri devojke), vse tri na besedila Otona Župančiča, so pokazale enostransko podobo po vsebini in togi izvedbeni akademizem na drugi.

Sebastjan Vrhovnik

Slavko Osterc je bil na koncu s svojim Magnificatom za mešani zbor in klavir štiriročno (Alma Oražem, Peter Barbo) nekakšen vrhunec večera; kot pokazatelj slovenskega zborovskega modernizma na začetku tridesetih let.

Ana Erčulj

Čeprav je petstavčna skladba pisana v latinščini in je besedilo vzeto iz Evangelija po Luku kot Marijina hvalnica Bogu, iz same intrerpretacije to ni bilo nazorno razvidno in prepričljivo. Bled Magnificat in boječa Gloria.