Enajst slovenskih novitet na Noči slovenskih skladateljev


Noč slovenskih skladateljev je na 34. Slovenskih glasbenih dnevih minila v znamenju kar enajstih krstnih del za različne solistične inštrumente. Slišali smo dela nekaterih glasbenikov, ki se bolj redko pojavljajo kot skladatelji na koncertnih odrih, kar daje misliti in odpira vprašanje, zakaj je tako in kdo je za tako stanje kriv.

Žerdin IMG_3978.jpg

Tina Žerdin, vse fotografije Marijan Zlobec

Razlike, kot se pokažejo samo na dveh najbližjih koncertih, so zelo velike, kot da bi imeli skladatelji dve glavi.

Arnič IMG_4167.jpg

Blaženka Arnič Lemež

Verjetno jih imajo res, le da je telo eno. Ko vidiš “strukturo” enih ljudi, je takoj jasno, kaj boš na koncertu poslušal, pa tudi opazil, kdo komu ploska – posredno samemu sebi. Drugi večer je enako, le obrazi so drugi. Še bolj pa glasba.

Noč 3 IMG_4162.jpg

Pavel Dolenc in David Beovič

Načeloma ni nič narobe, saj je jasno, ali po Prešernu, da moraš pustiti slavca, da poje, kot mu je bog grlo ustvaril.

Noč IMG_3988.jpg

Jure Gradišnik

Nenadoma je kriv Prešeren, ki je dotlej vendarle imel že precej izkušenj s pesniško sceno, še bolj pa slavec kot simbol lepega petja.

Na slovenski glasbeni sceni je, kot se kažejo razmere, vse manj  slavčevega grla in vse več besed, še posebej onih, ki jih ne slišimo, a je njihov rezultat razviden v praksi.

Noč 1 IMG_4122.jpg

Robert Petrič

Svoji k svojim, ali ta je naš, oni pa njihov. Čigav sem pa jaz? Malo me sedanje razmere spominjajo na čiščenje žnjižnice v Cankarjevih Hlapcih po volitvah…

Noč 6 IMG_4151.jpg

Jože Kotar

Slišali smo enajst novitet z udeležbo vseh skladateljev in skladateljic, kar pomeni, da jih svoje ustvarjanje še kako zanima in za njim stojijo.

Noč 4 IMG_4159.jpg

Maks Strmčnik in Brina Zupančič

Za vse je bil značilen temeljni profesionalizem, torej skladateljska veščina, želja po izražanju jasih ali prepoznavnih idej kot refleksija naslova in njegove vsebine. Vse so imele odlične interprete, kar pomeni močan in neposreden spoj med skladateljem in njegovim izvajalcem.

Noč 5 IMG_4142.jpg

Milan Nikolić

Dalo bi se sicer razpravljati o nekoliko skromnejši skladateljski invenciji v nekaterih skladbah, kot je bila najlažje izvedljiva Telegram za saksofon Igorja Lunderja, pa Iglice in listi za klarinet Tomža Habeta, ki so izveneli prej kot šolska snov.

Pri Maksu Strmčniku je bil vtis, kot da svoje veliko skladateljsko znanje ni najbolj srečno prenesel v fagot in so njegovi Dialogi sicer odprli veliko zvočnih poti, a na koncu ni bilo jasno, po kateri poti kdo (skladatelj) gre. Nekako je bilo vsega v izobilju ali preobilju.

Korošec IMG_3994.jpg

Marijan Korošec

Marijan Korošec je v svojem Stroju za trobento nakazal možen dialog med zvokom in slišnostjo premikanja samih ventilov kot kompozicijski element.

Zelo srečno ustvarjalno roko so imele vse skladateljice na koncertu. Čuti se mirna in urejena, notranje uravnovešena emocija, ko znajo prisluhniti sebi kot eni in edini.Tako že uvodna Blaženka Arnič Lemež, ki je v harfistki Tini Žerdin za svojo kompozicijo Pastoralne skice za harfo našla lepo ali partnersko popotnico po panoramskih postajah.

Noč 10 IMG_4040.jpg

Brina Zupančič in Tina Žerdin

Tina Žerdin se je potem izkazala še kot interpretka Iluzij (Indijansko poletje) Brine Zupančič. Nekako v tri stavke je strnila občutke iz časa in prostora, v dialogu, kot ga porajata trenutek in navdih.

Noč 9 IMG_4084.jpg

Maja Matić in Izidor Erazem Grafenauer

Nekako najbolj drzna in pripovedna je bila Maja Matić z Gravity za kitaro, ki je pred odličnega solista Izidorja Erazma Grafenauerja postavila nekaj tehničnih zahtev, pri čemer pa bi se težko strinjal z njeno razlago, da se to, o čemer je pisala o skladbi v koncertnem listu, sliši tudi v kompoziciji. Tu ni ne gravitacije ne Einsteina, je pa iznajdljivi kompozicijski pristop z “razstavljanjem” ključev in odvijanjem strun…Ne vem pa, ali me zaradi tega bolj tišči “dol”.

Strajnar 1 IMG_4008.jpg

Aleš Strajnar in Izidor Erazem Grafenauer

Zelo iznajdljiv je bil Aleš Strajnar s skladbo Dva selfija za kitaro, le da solistu Grafenauerju ni dopustil, da bi se poleg igranja še dvakrat slikal, kar bi bilo dogodku primerno.

Noč 15 IMG_4132.jpg

Birth – Life – Death – Eternity

Pavel Dolenc je v svoji kompoziciji Birth – Life – Death – Eternity za rog z uporabo nekaterih pesemskh motivov na koncu najprej šel v nebesa (K tebi želim, moj Bog), potem pa se spomnil, da je treba najprej umreti.

Noč 8 IMG_4095.jpg

Lara Šalamon

Najbolj je presenetil Emil Spruk z začetkom svojega očitno novega in še ne dokončanega cikla za flavto solo Ciklus 13. izročil za flavto; prvo izročilo: spoznanje. Skladba ima vse lastnosti koncertantnega dela, hvaležnega za odlične flavtiste, tu flavtistko Laro Šalamon, ki bodo znale ali znali najti zvočne, pomenske in miselne odtenke, kot so spoznanje, smisel, razpoloženje, razpoznava, razsežnost, razkritje, pridih, očiščevanje, uslišanost, hvaležnost, navdih, poziv in sij. Napisati kompozicijo na te teme, je že na začetku podvig. Spruk se obrača k sebi in išče določene postaje kot ekvivalente bivanja, če bi še rekel, da išče človeka, pa se tudi ne bi zmotil.

Spruk IMG_4100.jpg

Emil Spruk

David Beovič se je za konec koncerta vrnil k svojim koreninam in zvočno pokazal, od kod je doma. Pet plesov je odlično izvedel klarinetist Jože Kotar.

Marijan Zlobec


3 odzivi na “Enajst slovenskih novitet na Noči slovenskih skladateljev”

  1. Z vsem spoštovanjem dovolite interpretativno razlago: smrt je obrat k steni, ostalo je izzven (dokler spomin na človeka ne zamre). Tako je vrstni red pravi in namenoma takšen. Komponist Pavel Dolenc je to želel pustiti odprto in moje prepričanje o nefeš (nephesh) ali življenju je skladno s svetopisemskim zapisom in ne nujno s tradicijo.

      • Vztrajam, da je tako, kot v naslovu. Verjetno pa nastopa konflikt pri razumevanju smrti kot glasbeno-scenske uprizoritve. Morda vsi smrt dojemamo kot nekaj vehementnega, kar pa večinoma ni. Je nasprotje – skoraj neopazna, kot scensko uprizorjeno zakrito obličje, obrnjeno proti steni (kar se je zgodilo pred “meditacijo” oz. omenjenim napevom). Največji dogodek je pozaba. Verjetno vas je to zavedlo, kar je seveda povsem razumljivo, filozofsko pa nesprejemljivo, saj prazna kvinta (večnost) ne nastopi pred smrtjo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: