Mednarodni muzikološki simpozij je bil letos namenjen obravnavi konservatorijev v procesu profesionalizacije in specializacije glasbenega dela. Gosti iz tuijne so imeli veliko lokalno ali nacionalno obarvanih tem, še posebej oni, ki so se specializirali na eno mesto ali eno osrednjo osebnost. Nemčija je že sama po sebi tako velika, da je nemogoče obravnavati njihove konservatorije skupaj ali enotno. Zanimivo pa je, da so se diskutanti izogibali političnega položaja Nemčije po prvi svetovni vojni in še bolj nacističnemu vplivu na glasbeno šolstvo po prihodu Hitlerja na oblast.
Helmut Loos, Peter Andraschke, Luba Kijanovska in Friedhelm Brusniak v Viteški dvorani Križank, foto Marijan Zlobec
O razmerah v Nemčiji po prvi svetovni vojni so govorili kar trije simpozisti; Helmut Loos z Univerze v Leipzigu o konservatoriju v tem mestu, Peter Andraschke z Univerze Justusa Leibiga v Giessnu o Stari in novi glasbi v praksi ter poučevanju na Univerzi in Visoki šoli za glasbo v Freiburgu ter Friedhelm Brusniak z Univerze v Würzburgu o Desetih letih Mednarodnega združenja Lea Kestenberga (IKG).
Friedhelm Brusniak, foto Marijan Zlobec
Leo Kestenberg (1882 -1962) je bil 1. decembra 1918 imenovan za referenta za glasbene zadeve na Pruskem Ministrstvu za znanost, umetnost in ljudsko izobraževanje. Do prisilne upokojitve leta 1932 se je ta učenec in Lisztov interpret, ki je leta 1908 postal učitelj klavirja na Sternovem konservatoriju v Berlinu, uvrščal med najvplivnejše glasbene pedagoge in glasbene politike v Weimarski republiki,
Leo Kestenberg, foto Wikipedija
V tridesetih letih dvajsetega stoletja je Kestenberg iz Prage še samostojno priredil tri mednarodne glasbenopedagoške kongrese, preden je emigriral v Izrael. Leta 1953 je bil Leo Kestenberg imenovan za prvega častnega predsednika Mednarodnega združenja za glasbeno vzgojo – ISME.
Kestenbergova pedagoška reforma, to je načrtovanje kontinuirane glasbene vzgoje od vrtca do visoke šole, je očitno imela dalekosežne posledice tako v Evropi kot Izraelu, kamor se je, kot rečeno, kot sin judovskega kantorja pred nacističnim preganjanjem zatekel.
O glasbeni vzgoji in kultivaciji glasbe je pisal že leta 1921 v publikaciji Musikerziehung und Musikpflege. Vpliv tega dela je bil velik, a v celoti še ni raziskan, saj je segel celo v Kanado.
Mednarodno združenje Lea Kestenberga, ki formalno sicer deluje le zadnjih deset let – od ustanovitve leta 2009, pa v resnici raziskuje delovanje in vpliv omenjenega pedagoga in glasbenika skozi ves čas, lahko bi rekli zadnjih sto in še nekaj več let.
Oskar Kokoschka – Leo Kestenberg leta 1926
Poleg Lea Kestenberga se je Friedhelm Brusniak v svojem nastopu pomudil še pri drugih pomembnih osebnostih onega časa, še posebej je omenil Mario Leo (1873 – 1942), Eberharda Preussnerja (1899 – 1964), filozofa Martina Buberja in še Franza Wilhelma Beidlerja (1901 – 1981), ki je bil v tridesetih letih tesen Kestenbergov sodelavec, njegov asistent in publicist. Leta 1933 je iz Nemčije emigriral. Med drugim je pisal o Wagnerju, Cosimi in njunih potomcih, saj je bila njuna hči Isolde njegova mati.
Wilfried Gruhn je napisal prvo monografijo o Kestenbergu in leta 2015 začel izdajati njegove Zbrane spise (v štirih knjigah).
Kestenberg je med drugim napisal 1300 strani obsežno knjigo o glasbenih organizmih Weimarske republike.
Leo Kestenberg pri klavirju leta 1905
Bertha Pauline Marie Leo (1873 – 1942) je bila nemška pianistka in glasbena pedagoginja, ki jo je nacistični režim kot Judinjo preganjal in onemogočil delovanje, izključil iz Reichove glasbene zbornice, odvzel potni list, da ni mogla emigrirati, dokler ni več našla izhoda in si je vzela življenje. Kot glasbena pedagoginja je v zasebnem seminarju začela delovati že leta 1909, javno pa leta 1911. Njen vpliv na Lea Kestenberga je bil odločilen. O tem pripravljajo mednarodni simpozij, saj je tema, še posebej povezana z glasbeniki in glasbenimi pedagogi judovskega porekla v Nemčiji, aktualna, čeprav se zavedajo, da je večina arhivov uničenih.
Naslovnica knjige korespondence
Eberhard Preussner (1899 – 1964) je bil prav tako glasbeni pedagog, glasbeni založnik (Die Musik, Die Musikpflege) in Kestenbergov sodelavec v Berlinu do leta 1934.
Eberhard Preussner
Sicer pa je nastopajoči referent napravil precej reklame za Internationale Leo Kestenberg Gesellschaft.
Helmut Loos, foto Marijan Zlobec
Helmut Loos je o glasbenem dogajanju v Leipzigu doslej govoril na ljubljanskh simpozijih že tolikokrat, da pravzaprav težko pove še kaj novega. Tokrat je spregovoril o Konservatoriju za glasbo v Leipzigu po prvi svetovni vojni.
Katastrofa prve svetovne vojne je nemško glasbeno življenje postavila v popolnoma nov položaj, ki je konservaririje prikrajšal za državno finančno podporo in se je tudi Konservatorj za glasbo v Leipzigu znašel v težkem položaju. Gospodarske razmere so bile tako slabe, da so bile plače zaposlenih v glasbenem šolstvu nižje od plač delavcev v proizvodnji.
Študenti so ustanovili Združenje študentov na Konservatoriju v Leipzigu, da bi skupaj premagali krizo. Listina o ustanovitvi državne Visoke šole za glasbo v Dresdnu je izzvala reakcijo leipziškega konservatorija predvsem zaradi nevzdržnih razmer. Tako je konservatorij 12. marca 1920 na Ministrstvu za kulturo in javno izobraževanje v Dresdnu v podrobnem dopisu predložil ugovor in prosil za finančno podporo.
Presenetljiva pa je bila Loosova ugotovitev, da se je konservativizem, ki je bil značilen za čas po prvi svetovni vojni, ohranil v Leipzigu vse do danes. Nemčija je bila z Versajsko mirovno pogodbo hudo prizadeta, zanimivo pa je, da so se na konservatorijih in glasbeni javnosti med skladatelji še najbolj zatekli k Bachu, skoraj kot začetek in konec vse nemšle glasbe. Med drugim so prirejali v Leipzigu Bachove festivale. Hitro je odpadla cenzura, naraščala pa skladateljska svoboda, ki so jo nekateri označevali kot pornografijo, kot se je to pokazalo v posameznih delih Kurta Weilla, Paula Hindemitha ali Erwina Schulhoffa.
Peter Andraschke, foto Marijan Zlobec
Peter Andraschke je govoril o Freiburgu in se navezal na glasbeno zgodovino, odločilen pa je bil prispevek muzikologa Wilibalda Gurlitta (1889 – 1963), ki je leta 1920 v tem mestu ustanovil Muzikološki seminar. Ta je z združenjem Collegium musicum organiziral koncerte po Nemčiji in na njih predstavljal glasbo srednjega veka. Prispeval je k uveljavitvi in gradnji novih orgel. Kot Jud je bil med nacizmom preganjan.
Organizacijsko in programsko se je skliceval na Michaela Praetoriusa in njegovo delo Syntagma musicum iz leta 1619.
Andraschke se je zatem pomudil v povojnem času glasbene zgodovine v Freiburgu in predstavil kronologijo delovanja najpomembnejših osebnosti, kot so v zadnjem obdobju npr. Heinz Holliger, Milko Kelemen, Wolfgang Rihm, Nam June Paik, Franz Zender…
Glavni ali prvi promotor nove glasbe pa je bil glasbeni teoretik in skladatelj Hermann Erpf (1891 – 1069), ki je že na začetku dvajsetih let uvrstil v koncertne programe Schönberga, Kreneka, Wellesa, Hindemitha in pisal o sodobni glasbi.
Andraschke je med osebnostmi omenil še ruskega glasbenika Aleksandra Kreslinga, ki je iz Sankt Peterburga leta 1917 emigriral in v Freiburgu leta 1930 ustanovil Ruski zbor.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec