Nemčija je po prvi svetovni vojni doživela razcvet, a kmalu zašla v krizo


Mednarodni muzikološki simpozij je bil letos namenjen obravnavi konservatorijev v procesu  profesionalizacije in specializacije glasbenega dela. Gosti iz tuijne so imeli veliko lokalno ali nacionalno obarvanih tem, še posebej oni, ki so se specializirali na eno mesto ali eno osrednjo osebnost. Nemčija je že sama po sebi tako velika, da je nemogoče obravnavati njihove konservatorije skupaj ali enotno. Zanimivo pa je, da so se diskutanti izogibali političnega položaja Nemčije po prvi svetovni vojni in še bolj nacističnemu vplivu na glasbeno šolstvo po prihodu Hitlerja na oblast.

Loos IMG_3711.jpg

Helmut Loos, Peter Andraschke, Luba Kijanovska in Friedhelm Brusniak v Viteški dvorani Križank, foto Marijan Zlobec

O razmerah v Nemčiji po prvi svetovni vojni so govorili kar trije simpozisti; Helmut Loos z Univerze v Leipzigu o konservatoriju v tem mestu, Peter Andraschke z Univerze Justusa Leibiga v Giessnu o Stari in novi glasbi v praksi ter poučevanju na Univerzi in Visoki šoli za glasbo v Freiburgu ter Friedhelm Brusniak z Univerze v Würzburgu o Desetih letih Mednarodnega združenja Lea Kestenberga (IKG).

B 2 IMG_3691.jpg

Friedhelm Brusniak, foto Marijan Zlobec

Leo Kestenberg (1882 -1962) je bil 1. decembra 1918 imenovan za referenta za glasbene zadeve na Pruskem Ministrstvu za znanost, umetnost in ljudsko izobraževanje. Do prisilne upokojitve leta 1932 se je ta učenec in Lisztov interpret, ki je leta 1908 postal učitelj klavirja na Sternovem konservatoriju v Berlinu, uvrščal med najvplivnejše glasbene pedagoge in glasbene politike v Weimarski republiki,

kest-ca-1925--tm_6g-bw (1).jpg

Leo Kestenberg, foto Wikipedija

V tridesetih letih dvajsetega stoletja je Kestenberg iz Prage še samostojno priredil tri mednarodne glasbenopedagoške kongrese, preden je emigriral v Izrael. Leta 1953 je bil Leo Kestenberg  imenovan za prvega častnega predsednika Mednarodnega združenja za glasbeno vzgojo – ISME.

41-WCxH+8nL._SX350_BO1,204,203,200_.jpg

Kestenbergova pedagoška reforma, to je načrtovanje kontinuirane glasbene vzgoje od vrtca do visoke šole, je očitno imela dalekosežne posledice tako v Evropi kot Izraelu, kamor se je, kot rečeno, kot sin judovskega kantorja pred nacističnim preganjanjem zatekel.

O glasbeni vzgoji in kultivaciji glasbe je pisal že leta 1921 v publikaciji Musikerziehung und Musikpflege. Vpliv tega dela je bil velik, a v celoti še ni raziskan, saj je segel celo v Kanado.

Leo 41-jH6OLHNL._SX336_BO1,204,203,200_.jpg

Mednarodno združenje Lea Kestenberga, ki formalno sicer deluje le zadnjih deset let – od ustanovitve leta 2009, pa v resnici raziskuje delovanje in vpliv omenjenega pedagoga in glasbenika skozi ves čas, lahko bi rekli zadnjih sto in še nekaj več let.

Kestenberg 3b859b0b-7601-4f5c-bfea-2d26b73f717a_g_570.jpg

Oskar Kokoschka – Leo Kestenberg leta 1926

Poleg Lea Kestenberga se je Friedhelm Brusniak v svojem nastopu pomudil še pri drugih pomembnih osebnostih onega časa, še posebej je omenil Mario Leo (1873 – 1942), Eberharda Preussnerja (1899 – 1964), filozofa Martina Buberja in še Franza Wilhelma Beidlerja (1901 – 1981), ki je bil v tridesetih letih tesen Kestenbergov sodelavec, njegov asistent in publicist. Leta 1933 je iz Nemčije emigriral. Med drugim je pisal o Wagnerju, Cosimi in njunih potomcih, saj je bila njuna hči Isolde njegova mati.

Wilfried-Gruhn-Wir-muessen-lernen.jpg

Wilfried Gruhn je napisal prvo monografijo o Kestenbergu in leta 2015 začel izdajati njegove Zbrane spise (v štirih knjigah).

31uTLMgVEAL._SX332_BO1,204,203,200_.jpg

Kestenberg je med drugim napisal 1300 strani obsežno knjigo o glasbenih organizmih Weimarske republike.

Kestenberg_at_piano_1905.jpg

Leo Kestenberg pri klavirju leta 1905

Bertha Pauline Marie Leo (1873 – 1942) je bila nemška pianistka in glasbena pedagoginja, ki jo je nacistični režim kot Judinjo preganjal in onemogočil delovanje, izključil iz Reichove glasbene zbornice, odvzel potni list, da ni mogla emigrirati, dokler ni več našla izhoda in si je vzela življenje. Kot glasbena pedagoginja je v zasebnem seminarju začela delovati že leta 1909, javno pa leta 1911. Njen vpliv na Lea Kestenberga je bil odločilen. O tem pripravljajo mednarodni simpozij, saj je tema, še posebej povezana z glasbeniki in glasbenimi pedagogi judovskega porekla v Nemčiji, aktualna, čeprav se zavedajo, da je večina arhivov uničenih.

Leo 9780992061814-de.jpg

Naslovnica knjige korespondence

Eberhard Preussner (1899 – 1964) je bil prav tako glasbeni pedagog, glasbeni založnik (Die Musik, Die Musikpflege) in Kestenbergov sodelavec v Berlinu do leta 1934.

55bb56285895e_o,size,969x565,q,71,h,1ca63f.jpg

Eberhard Preussner

Sicer pa je nastopajoči referent napravil precej reklame za Internationale Leo Kestenberg Gesellschaft.

Loos 5 IMG_3672.jpg

Helmut Loos, foto Marijan Zlobec

Helmut Loos je o glasbenem dogajanju v Leipzigu doslej govoril na ljubljanskh simpozijih že tolikokrat, da pravzaprav težko pove še kaj novega. Tokrat je spregovoril o Konservatoriju za glasbo v Leipzigu po prvi svetovni vojni.

Katastrofa prve svetovne vojne je nemško glasbeno življenje postavila v popolnoma nov položaj, ki je konservaririje prikrajšal za državno finančno podporo in se je tudi Konservatorj za glasbo v Leipzigu znašel v težkem položaju. Gospodarske razmere so bile tako slabe, da so bile plače zaposlenih v glasbenem šolstvu nižje od plač delavcev v proizvodnji.

Študenti so ustanovili Združenje študentov na Konservatoriju v Leipzigu, da bi skupaj premagali krizo. Listina  o ustanovitvi državne Visoke šole za glasbo v Dresdnu je izzvala reakcijo leipziškega konservatorija predvsem zaradi nevzdržnih razmer. Tako je konservatorij  12. marca 1920 na Ministrstvu za kulturo in javno  izobraževanje v Dresdnu v podrobnem  dopisu predložil ugovor in prosil za finančno podporo.

Presenetljiva pa je bila Loosova ugotovitev, da se je konservativizem, ki je bil značilen za čas po prvi svetovni vojni, ohranil v Leipzigu vse do danes. Nemčija je bila z Versajsko mirovno pogodbo hudo prizadeta, zanimivo pa je, da so se na konservatorijih in glasbeni javnosti med skladatelji še najbolj zatekli k Bachu, skoraj kot začetek in konec vse nemšle glasbe. Med drugim so prirejali v Leipzigu Bachove festivale. Hitro je odpadla cenzura, naraščala pa skladateljska svoboda, ki so jo nekateri označevali kot pornografijo, kot se je to pokazalo v posameznih delih Kurta Weilla, Paula Hindemitha ali Erwina Schulhoffa.

Andraške IMG_3712.jpg

Peter Andraschke, foto Marijan Zlobec

Peter Andraschke je govoril o Freiburgu in se navezal na glasbeno zgodovino, odločilen pa je bil prispevek muzikologa Wilibalda Gurlitta (1889 – 1963), ki je leta 1920 v tem mestu ustanovil Muzikološki seminar. Ta je z združenjem Collegium musicum organiziral koncerte po Nemčiji in na njih predstavljal glasbo srednjega veka. Prispeval je k uveljavitvi in gradnji novih orgel. Kot Jud je bil med nacizmom preganjan.

gurlitt.jpg

Organizacijsko in programsko se je skliceval na Michaela Praetoriusa in njegovo delo Syntagma musicum iz leta 1619.

B10453340T10453346.jpg

Andraschke se je zatem pomudil v povojnem času glasbene zgodovine v Freiburgu in predstavil kronologijo delovanja najpomembnejših osebnosti, kot so v zadnjem obdobju npr.  Heinz Holliger, Milko Kelemen, Wolfgang Rihm,  Nam June Paik, Franz Zender…

Hermann-Erpf+Vom-Wesen-der-neuen-Musik.jpg

Glavni ali prvi promotor nove glasbe pa je bil glasbeni teoretik in skladatelj  Hermann Erpf (1891 – 1069),  ki je že na začetku dvajsetih let uvrstil v koncertne programe Schönberga, Kreneka, Wellesa, Hindemitha in pisal o sodobni glasbi.

dsc_77511.jpg

Andraschke je med osebnostmi omenil še ruskega glasbenika Aleksandra Kreslinga, ki je iz Sankt Peterburga leta 1917 emigriral in  v Freiburgu leta 1930 ustanovil Ruski zbor.

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec

 


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja