Kostarika ima nekaj vulkanov, ki jih uspešno turistično tržijo, a obisk ni brezplačen. Treba je seči v žep po petnajst dolarjev, še poprej pa pohiteti na eno samo avtobusno postajališče nasproti Narodnega gledališča, se še pred osmo uro zjutraj postaviti v vrsto ter upati, da bo v edinem direktnem avtobusu do precej oddaljenega vulkana dovolj prostora za vse.
Voznik vzame vse potnike, nakar se izkaže, da jih kakih deset stoji, kar za dvourno vožnjo ne bo ravno prijetno, a tu so zakoni bolj svobodni in stojišča na avtobusih dovoljujejo.
Odločil sem se za obisk narodnega parka z vulkanom Irazú, do San Joséja še nabližjega, a na kar zavidljivi višini 3432 metrov. Ta višina ne izgleda tako kot naše alpe, ki so neprimerljvo bolj grozljive in privlačne. Vulkan je še aktiven, saj je zadnjič “bruhal” leta 1994.
Morda je vtis “nižine” tak, ker se proti vrhu širijo in širijo njive s prevladujočimi nasadi krompirja in čebule, nekatere zelenjave, vse v obliki zelo kultiviranih kmetijskih obdelav in z delavci, ki nenehno spremljajo, kaj se na njivah dogaja; škropijo, celo zalivajo z manjšimi namakalnimi cevmi, obirajo, nabirajo, zbirajo, odvažajo. Pri nas bi to počeli na 300, 400 metrih nadmorske višine.
Očitno je tamkajnja zemlja vulkanskega izvora in zelo plodna.
Vulkan je sestavljen in treh delov. Prvega je že povsem zasulo in je raven.
V pesek razdrobljena lava je že povsem napolnila nekdanji krater ali del njega.
Te površine je za kakih dvajset nogometnih igrišč.
Rastje je bujno samo ob vhodu do kraterjev.
Prvi krater na desni je po površini največji, a je že dodobra napoljen z ostanki lave, prsti ali prahu.
Na dnu so iz kamenja sestavili križ.
Glavni krater je najbolj grozljiv in markanten, prav ta kot si ga lahko predstavljamo.
Globok več kot tristo metrov.
Širok več kot kilometer.
Voda na dnu je očitno deževnica.
Domačinke iz San Joséja so prav tako prvič tu.
Ograja iz hlodov varuje in izziva.
Za najboljše plezalce najbrž ne bi bilo velikih težav.
Ne na levi ne na desni strani navpičnega kraterja.
Selfiji za spomin.
Iskanje fotografskih motivov.
Redko cvetje,
sorodno našemu alpskemu.
In drevje.
Zdaj je sušno obdobje.
Za vsak slučaj se je bilo treba obleči, smo le zelo visoko.
Odhod je ob že bolj topli uri.
In avtobus nas počaka.
Rešen.
Marijan Zlobec