Belo se pere na devetdeset, prvi roman Bronje Žakelj

Založba Beletrina je predstavila tri nove romane; enega izvirnega in dva prevedena. Velik odmev bo vzbudil že prvenec, nekakšen prozni avtobiografski roman Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset, o katerem je že po branju rokopisa imel dobro mnenje dr. Matjaž Kmecl, kot je povedala avtorica na današnji predstavitvi v Knjigarni Beletrine.

Glavni in odgovorni urednik Mitja Čander, vse fotografije Marijan Zlobec

Glavni in odgovorni urednik Knjižne zbirke Beletrina Mitja Čander je imel v svojem nagovoru najprej širši kontekst razmišljanja o prvencih. Beletrini se skoraj vsako leto posreči najti in izdati vsaj enega ali dva, redko nobenega, a je vedno na preži za dobro in izvirno slovensko literaturo, kar je eno izmed najpomembnejših poslanstev kake domače založbe. Ob tem pa se je Beletrini posrečilo odkriti in v aktualnem trenutku najti še mednarodna romana; eden je bil preveden iz katalonščine, drugi pa iz hebrejščine, kar pomeni, da prihajajo med slovenske bralce prevodi knjig brez “posredniških” jezikov.  O samem romanu Belo se pere na devetdeset pa je omenil, da je bil zanj prijetno in pozitivno presenečenje ter da prvenec napoveduje dobro pisateljsko ime v nadaljevanju njenih pisateljskih prizadevanj.

Bronja Žakelj

 

Bronja Žakelj, Belo se pere na devetdeset

Belo se pere na devetdeset je pretresljiv, duhovit in navdihujoč roman, ki opisuje življenjsko zgodbo pripovedovalke, odraščajoče v sedemdesetih in osemdesetih letih. Njen otroški svet sestavljajo starši, brat Rok, babica Dada, tete in strici, pa benko, Albert keksi, Oddaja o morju in pomorščakih, Gavrilović in prenos sarajevskih olimpijskih iger. A čeprav govori o naštetem, je avtobiografski roman predvsem pripoved o odraščanju, soočanju z izgubo in boleznijo, pripoved o udomačevanju strahu in o vsem tistem, česar nočemo videti, dokler s tem nismo neizbežno soočeni. (Iz založbine predstavitve).

Špela Pavlič

Urednica Špela Pavlič je omenila, da je bil roman Bronje Žakelj njeno  letošnje najlepše branje. Je literarizirana avtobiografija ali biografski roman; od otroštva in odraščanja, bolezni v družini, do materine smrti in bolezni same pripovedovalke. Roman ima veliko izpovedno moč in je izjemno dobro napisana literatura. Opozorila je, da se pripovedovalkin glas spreminja, tako kot sama dorašča in zori. Prav tak ima posebno funkcijo v romanu humor, ob vseh krutih in težkih življenjskih preizkušnjah. Humor izraža moč izpovednega glasu, ki se ne da (premagati).

Bronja Žakelj

Avtorica je med drugim povedala, da se je knjige lotila, ker si je želela pisati in jo je pisala več let. Želela je pisati takšno literaturo, ki bi si jo želela sama brati, kot “polno esenco”, ne pa kot kakšen prazen tekst. O sami temi se ni spraševala, ampak ji je prišla nasproti sama: svoja družina. Najprej jo je začela pisati v pretekliku, nato pa je opazila, da je boljša pripovedna perspektiva sedanjik, zato je vse prvotno zapisano spremenila. Roman si ji tako pokaže kot nekakšen flesh, kot diapozitivi ali kot sekvence iz filma. Med pisanjem se je spominjala “za nazaj”; preteklost jo je vedno bolj zanimala in se je vanjo vživljala in se spominjala. O samem naslovu pa je povedala, do so bile to zadnje besede matere, preden je umrla za rakom, ko je bilo njej štirinajst let.

Bronja Žakelj (1969) je po izobrazbi diplomirana novinarka. Njeno veselje do pisanja je ostalo nekje med vrsticami revijalnega tiska in v redakcijah dnevnega časopisja, zato si je prvo službo poiskala v marketingu, danes pa dela v bančništvu. Ker med financami prostora za ustvarjalnost ni veliko, ljubezen do pisanja pa nikoli ni bila čisto zares pozabljena, se je odločila, da je čas, da napiše svojo prvo knjigo, berem v Beletrinini predstavitvi njene poti.

Mitja Čander je predstavil še dva prevedena romana; najprej roman Sodnik katalonskega pisatelja Jaumeja Cabréja. Preveden je bil neposredno iz katalonščine, delo pa je opravila in bogato spremno besedo napisala v Barceloni živeča Simona Škrabec in ji dala naslov V ogledalu zgodovine.

Čeprav je roman izšel že poprej, pa je postal aktualen še posebej v času vsega dogajanja okrog manifestacij in demonstracij katalonskega naroda, referenduma ter razglasitve samostojne Republike Katalonije, je ugotovil Čander. Roman je uvrstil med kriminalni in zgodovinski žanr. Čeprav gre za kriminalko, pa na koncu ne izvemo, kdo je morilec ali krivec, ampak nekako na ta osrednji problem pozabimo. Roman se mu bolj kaže kot anatomija javnega mnenja v določenem času.

Jaume Cabré, Sodnik

Sodnik Jaumeja Cabréja je detektivsko napet roman, ki odpira vprašanja javnega prava in zasebne pravičnosti. Zgodba sicer temelji na nezgodovinskih likih, a junaki se zaradi svoje živosti in prepričljivosti zdijo kot resnični prebivalci nekdanje Barcelone. Dogajanje je postavljeno v zadnje mesece leta 1799. V času, ko je vso Evropo zaznamovala francoska revolucija, je Katalonija trpela pod škornjem Filipa V., zmagovalca v španski nasledstveni vojni (1702–1714), ki si je Katalonijo podjarmil in prepovedal uporabo katalonskega jezika. Glavni junak romana je sodnik don Rafel Massó, ki ga grize slaba vest, a je za to, da bi ohranil vpliven položaj in s tem povezane privilegije, pripravljen storiti marsikaj. Umetniško dovršen roman je pravi užitek za bralce, saj v sebi združuje globok premislek o posledicah zgodovinskih dogodkov in inovativno pripovedno tehniko. (Iz založbine predstavitve).

Jaume Cabré (1947) danes velja za enega najbolj cenjenih pisateljev tako med bralci kot med literarno kritiko. Najprej se je uveljavil kot avtor romanov, a svojo priljubljenost dolguje tudi dejstvu, da je v prvi polovici devetdesetih let zelo uspešno sodeloval z domačo televizijsko hišo, in sicer s priljubljenimi nanizankami. Njegova strma pot v sam vrh sodobne katalonske literature se je začela leta 1991 z objavo romana Sodnik, ki je požel bogato paleto literarnih nagrad.

David Grossman, Pride konj v bar

Davida Grossmana je Čander predstavil kot veliko ime sodobne izraelske literature. Klemen Jelinčič Boeta je roman Pride konj v bar prevedel neposredno iz hebrejščine. Urednica Pavlič pa je opozorila na v romanu opisano predstavo, ki iz smešnosti prehaja v vedno bolj drugačen karakter in na koncu pripelje do vprašanja, kje je meja med okusom in neokusom ali kje gre pisatelj čez rob ali pa ne gre.

Roman Pride konj v bar je Davidu Grossmanu prinesel več nagrad, tudi mednarodnega bookerja leta 2017. Pisateljsko luč, s katero je mojstrsko in brezkompromisno posvetil v najtemnejše kotičke človeške duše, je postavil nad oder dvorane v Netanji, kjer nastopa stand-up komik Dovale Grinštajn. Komik, ki se razgalja na odru, in upokojen sodnik, ki sedi med občinstvom – prijatelja iz otroštva, desetletja razdvojena med krivdo in sram – se srečata v noči, ko padajo maske, a v svetu, ki ga poganja mešanica kabareta in smrti, absurda in naivnosti, tragike in črnega humorja. Dovalejev nastop se iz norčavosti vse bolj spreminja v norost in med stresanjem šal se rišejo razpoke, skozi katere zeva tragična življenjska pripoved. Sodnik je v vlogi didaskaličnega odstiralca ozadja zgodbe in tudi on med nastopom odpira rano. (Iz založbine predstavitve).

David Grossman (1954), eden največjih izraelskih pisateljev, si je položaj na izraelski literarni sceni utrdil s svojo prvo literarno nagrado leta 1979 za kratko zgodbo ter nato prvim romanom Kozličkov nasmešek iz leta 1983. Skupno je napisal osem romanov, dramo ter večje število kratkih zgodb in novel. Njegova romana Knjiga notranje slovnice in Glej geslo: ljubezen sta bila uvrščena med deset najvplivnejših knjig od nastanka Izraela. Prejel je več kot deset literarnih nagrad, med njimi tudi nekaj mednarodnih, zadnjo prav za roman Konj stopi v bar.

Mitja Čander je napovedal bližnji izid še nekaj odličnih knjig, med njimi avtobiografsko izpoved pisatelja, dramatika in gledališkega režiserja Dušana Jovanovića, biografsko monografijo o arhitektu Jožetu Plečniku dr. Petra Krečiča in monografsko študijo o Ivanu Cankarju ddr. Igorja Grdine.

Marijan Zlobec