Večer opernih arij argentinskega tenorista Marcela Alvareza ob spremljavi gostujoče Zagrebške filharmonije pod dirigentskim vodstvom armensko-ruskega, sicer pa v Ameriki in Moskvi delujočega in živečega dirigenta Constantina Orbeliana v ne povsem polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kar meče čudno luč na slovenske ljubitelje opere, je v celoti uspel, tako da je tenorist na koncu imel še tri dodatke in dvignil dvorano na noge ter izvabil celo skandirajoče aplavze, medtem ko je bilo burnih ovacij nekoliko manj.
Marcelo Alvarez v Cankarjevem domu, vse fotografije Marijan Zlobec
Morda ni bil čisti glasovni presežek, kot bi ga lahko pokazal še pred leti, v Ljubljani pa ga je še pred mandatom direktorja Darka Brleka, torej pred dobrimi 26 leti s koncetom v Poletnem gledališču v Križankah. Mnogi se ga še spominjamo.
Koncert Marcela Alvareza je pokazal več plati pevčevega pogleda na operno umetnost predvsem 19. stoletja in na francosko-italijanski repertoar, ki je njegovemu karakterju, nacionalnemu, jezikovnemu in kulturnemu pedigreju najbližji.
Alvarez se zaveda, da je odrska pojavnost na večeru koncertno izvedenih arij prav tako pomembna, kot če bi se vse dogajalo na sami predstavi. Oder je spremenil v svoj celostni ambient; se na njem gibal, igral, podajal snov in poiskal njen ali operni izraz, to je poizkušal v vsakem liku najti identiteto glasovnega, izraznega, stilnega in interpretativno-igralskega karakterja.
Pri tem ga je vodil njegov sproščen temperament, neizmerna samozavest, ki je značilna za ljudi, ki izhajajo iz celovitosti svoje glasbene in osebnostne pojavnosti. Marcelo Alvarez ve, kaj poje in želi to podajati tako, da se vse začuti še v avditoriju.
Dirigent Constantine Orbelian
Posamezne arije so tako dobivale v kontekstu manj znanega izbora novo spoznavno dimenzijo (Lalo, Massenet, Zandonai), počasi pa prehajale v večjo popularnost, tako v Carmen kot v Glumačih in nazadnje še v Tosci. Pričakovali pa smo še kakšno arijo več.
Alvarez je ves večer ohranjal visoko interpretativno kondicijo, a ne na spogledljiv način z iskanjem končnega efekta (vse do dodatkov). Bolj je želel biti glasovni sporočevalec celovite operne vsebine, saj je arija le del zgodbe in vsega dogajanja v njej. Arija ne “pade” iz opere, ampak “izhaja” iz nje. Glasovno je pokazal natanko to, kar je na koncertu zmogel dati, kar je občinstvo začutilo in pevec se je oddolžil s kar tremi dodatki.
Dobro, tu bi se dalo reči, da je malo koketiral z občinstvom, malo “igral”, preveč ali prevečkrat se je objemal in poljubljal z dirigentom Constantinom Orbelianom, kot da bi šlo za nekakšen sinovski hvaležnostni odnos do očetovsko neizmerno naklonjenega vzornika in učitelja, ki na odru poskrbi za “varno razmerje”.
Stoječe ovacije
Med dodatki je prva dva izbral iz španske zarzuele; najprej Amor vida de mi vida iz Maravilla Frederica Morene – Torrobe, zatem No puede ser Pabla Sorozabala. O sole mio pa je očitno pesem, brez katere tenoristi ne morejo.
Zagrebška filharmonija
Zagrebška filharmonija je prišla v Ljubljano na 66. Ljubljana Festival z veliko željo pokazati svoje operno znanje tudi ko ne spremlja slovitega tenorista, ampak igra sama. V tem je s pomočjo vse obvladujočega in sugestivnega, po svoje pa dobrodušnega, optimističnega dirigenta Constantina Orbeliana v celoti uspela. Slišali smo vrsto prepričljivih solov vseh pihal in trobil, pa še v godalih, ki jih je prepričljivo vodila koncertna mojstrica Sidonija Lebar. Offenbach, Puccini, Mascagni, Bellini, Gounod in Rossini so bili pravi izbor.
Marijan Zlobec