Številne svetlobne instalacije, objekti in projekcije, ki jih bo moč videti na ljubljanskih ulicah in trgih, ob tem pa še na dveh galerijskih postavitvah, tvorijo jedro tokratnega festivala svetlobe, ki letos obeležuje svojo dvanajsto izdajo. V Galeriji Vžigalica se predstavljajo: japonska umetnica Yoko Seyama, Aleksandra Stratimirović in Athanassios Danilof ter Boštjan Čadež. Slovesno odprtje festivala Svetlobna gverila: Barve bo drevi ob 21.30 v in pred Galerijo Vžigalica na Trgu francoske revolucije ob Križankah.
Yoko Seyama: Saiyah #2
Vsebinsko vodilo festivala je posvečeno tematiziranju barv v kontekstu sodobne umetnosti. Izbrani projekti raziskujejo bogato simboliko in izraznost barv, pa tudi njihove optično-fizikalne značilnosti ter njihovo vlogo pri doseganju različnih vizualnih učinkov. Barve navsezadnje služijo tudi kot sistem označevanja in komunikacije; kot takšne niso pomemben element le v umetnosti, temveč tudi v vsakdanjem življenju. Izbrani projekti tematizirajo naše različne odnose do barv in s tem vidnega nasploh: ob raziskovanju pomenov in človekovega dojemanja barvnega spektra se tako podajajo v igriva raziskovanja barvnih učinkov, s čimer nemalokrat ustvarjajo estetsko zanimive ambientalne učinke.
Yoko Seyama: Saiyah #2
V Galeriji Vžigalica razstavlja japonska umetnica Yoko Seyama, ki se predstavlja z dvema projektoma. Melodične točke 14 – barva je gibljiva skulptura, katere osrednji element tvori več manjših steklenih barvnih diskov. Njihovo gibanje ustvarja abstraktno koreografijo, pospremljeno s kompozicijo skladatelja Dirka Haubricha. Ambientalna poslastica Saiyah #2 preobraža galerijo v geometrično barvno krajino, ustvarjeno s pomočjo večjih steklenih plošč in zrcal. Niz treh objektov, pod katere se podpisujeta Aleksandra Stratimirović in Athanassios Danilof, je zasnovan kot vizualni instrument, ki skuša s pomočjo barvnih aranžmajev gledalca popeljati h karseda neposredni izkušnji svetlobe in barve. Triptih ustvarja minimalistično intimno okolje, ki na gledalca učinkuje s svojo kromatičnostjo. Osrednji gradnik projekta Boštjana Čadeža je običajni DLP (Digital Light Processing) videoprojektor, katerega žarek je umetnik podvrgel visokofrekvenčni rotaciji, s čimer je digitalno podobo razpršil po prostoru. Pred gledalcem se tako izriše barvna struktura, ki pomeni popolno izničenje vizualne koherence prvotne podobe.(Po Tiskovnem sporočilu)