Odšla je pianistka in glasbena pedagoginja Marina Horak

Po dolgi in hudi bolezni nas je zapustila Marina Horak, znamenita pianistka, pedagoginja, svetovljanka, mednarodno angažirana umetnica in vzgojiteljica cele plejade mladih glasbenikov.

Marina Horak na svojem spletnem portalu

“Legendi mednarodnega glasbenega življenja 20. stoletja, Yehudi Menuhin in Nadia Boulanger, sta Marini dala popotnico v svetlo bodočnost. Slednja je izjavila, da Marina “izpoveduje svojo umetnost s frapantno prepričljivostjo”, veliki violinist pa jo je označil za “toplo in šarmantno osebo, ki bi pomenila pridobitev za glasbeno življenje vsake sredine”.

Življenjsko pot Marine Horak je vedno označevala raznolikost: čembalo in sodobna glasba, komorna igra in klavirski duo, solistični koncerti in spremljanje pevcev, pedagoško delo in pisanje člankov, predavanja in organiziranje glasbenih dogodkov, poezija in prevajanje. Za Komisijo Evropske skupnosti je v osemdesetih letih raziskala in napisala obširno poročilo o situaciji mladih glasbenikov v Evropi, sprejela pa je celo izziv in na odru celjskega mestnega gledališča igrala “keyboard one” v mjuziklu Chicago. Novembra 2000 ji je revija Naša žena v akciji Ljudje odprtih rok za njeno dobrodelnost v korist beguncev podelila naslov “darovalka leta”.

Marina Horak pri študiju

Decembra 2008 ji je Društvo glasbenih umetnikov Slovenije podelilo Betettovo nagrado za izjemne umetniške dosežke. Svetovno znani mentor Peter Feuchtwanger je po koncertu v Londonu leta 2000 zapisal: “Slovenija je lahko ponosna na tako plemenito umetnico”, skladatelj Pavle Merku pa je maja 2005 njen nastop v Trstu doživel takole: “Emocija, ki jo Marina izraža s svojimi interpretacijami, je dejavna moč, ki nima nič skupnega s pasivno močjo lirične čustvenosti. Zato jo imam za veliko umetnico.”

Marina Horak

Na Akademiji za glasbo v Ljubljani so dozorele Marinine pedagoške sanje: ustvarila je izbirni predmet Dimenzije izvajanja, v katerem po svoji posebni metodi mlade ljudi vodi k boljšemu poznavanju samih sebe in h globlje doživetemu pristnemu muziciranju.” (Iz  njenega spletnega profila in predstavitve, kot jo je sama napisala in se s tem označila).

Marina Horak je bila  slovenska pianistka poljsko-makedonskega porekla in je večji del življenja preživela v Münchnu, Parizu, Amsterdamu in Londonu. Leta 2001 se je vrnila v Slovenijo, kjer je bila profesorica za komorno igro na Akademiji za glasbo v Ljubljani, obenem je kot pianistka in pedagoginja intenzivno delovala v tujini in doma.

V zadnjih letih je imela dva recitala posvečena izključno slovenskim skladateljem v Ljubljani (Glasba iz pozabe  in Koncertni atelje DSS). Nastopila v Münchnu, Kopenhagnu, Novem Sadu in Beogradu… Bila je na turneji po ZDA, kjer je poleg koncertov v Oxfordu, Chicagu in Middletownu, delovala tudi kot pedagoginja z mojstrskimi tečaji na kolidžih v Davisu (Kalifornija), Cambridgeu (Massachussets) in Long Islandu (New York).

Bila je redna gostja na poletnih akademijah in koncertnih odrih festivalov kot so Pera Piano Festival (Istanbul,  Turčija), Banjalučki bijenale,  Northern Lights Music Festival (Aurora, Minnesota, ZDA), Terra Magica Glazbeni Festival (Poreč, Istra), Arena International (Pula, Istra), Hvarske ljetne priredbe (Hvar, Dalmacija), Poletje v stari Ljubljani in Hopes, Talents, Masters (Dobrič, Bolgarija). Bila je tudi članica mednarodnih žirij.

Mlada pianistka

Tok kariere Marine Horak so zaznamovali koncerti z orkestrom in recitali, nastopi v klavirskem duu in v komornih sestavih ter  snemanja za radio in televizijo po vsej Evropi, gostovanja v Avstraliji, Novi Zelandiji, Indiji, Maleziji, Bruneju, Hong-Kongu, Singapurju in na Kitajskem, festivali kot Festival de Musique Sacrée (Pariz), Bergen Festspillene in Summer Festival Oslo (Norveška), Ljubljana Festival, Hitzacker Sommertage (Nemčija), Tschechische Nacht (München), Shanghai Music Festival, Hvarske ljetne priredbe (Hrvaška), Copenhagen Summer Festival (Danska), Festival Tibor Varga (Švica), Festival Kromeriz (Češka) …

Kot solistka se je pojavila  s Slovensko, Beograjsko in Makedonsko filharmonijo, s Sarajevskimi in Zagrebškimi simfoniki, z Norveškimi simfoniki in filharmoniki, z nizozemskim radijskim orkestrom,  komornimi orkestri Gaudeamus (Zagreb) in Barock Strings Zurich (Švica), londonskim Young Symphony Orchestra, švicarskim Orchesterverein Zürich …

Snemala je v mnogih radijskih hišah, posebej uspešna pa je njena zgoščenka s štirimi sonatami slovenskih avtorjev (Škerjanc, Lipovšek, Šivic, Matičič). Zadnja njena plošča je aktualizirala pianizem starejšega skladatelja Jurija Mihevca, Slovenca, ki se je gibal v pariških salonih Chopinovega časa.

Marina Horak je igrala klavir že kot najrosnejša deklica

Študij je zaključila že pri devetnajstih letih  v Ljubljani pri svoji materi prof. Hildi Horak, nadaljevala ga je v Münchnu na Visoki šoli za glasbo, nato v Parizu (Livia Rev, Nadia Boulanger in Germaine Mounier na Ecole Normale) in v Londonu (Peter Feuchtwanger). Študij čembala na Scholi Cantorum v Parizu (Huguette Dreyfus) in mojstrski tečaji ((Yvonne Lefebure, Ilona Kabos, Hephzibah Menuhin …) so obogatili njen razvoj, ki se je obrestoval v obliki nagrad na Tekmovanju mladih umetnikov v Zagrebu,  na mednarodnih tekmovanjih v Parizu (C. Debussy), Vercelliju, (Viotti), La Rochelle (O. Messiaen) in Münchnu (ARD, klavirski duo z norveškim pianistom Hakonom Austbojem). Posebna priznanja sta ji podelili JRT Beograd in nizozemska Fundacija Gaudeamus, Holandija.

Marina Horak leta 2014, foto Drake University

Slovenija je bila s svojo glasbeno kulturo do Marine Horak precej mačehovska in se nikakor ni mogla prebiti do “osrednjih mest” slovenskega koncertnega pianizma, o čemer bo treba še marsikaj reči, saj se zdi, da je bil naš glasbeni prostor in še posebej v zgodovini slovenskega pianizma precej mačehovski, ozek, ozkosrčen, po svoje bojevit ali celo komolčarski. Zdi se, da vse od zelo nadarjene koncertne pianistke Karmele Kosovel naprej.

Na Plečnikovi tržnici

Marina Horak je nosila v sebi še eno težko breme; bila je hči priznane koncertne pianistke in pedagoginje Hilde Horak.

Vse življenje si je želela veliko in je nedvomno zelo veliko dobivala in še več dajala.

Imela je posebno živ, iskreč pogled in nasmeh. Govorila je burno in prepričljivo. Mnogi njeni glasbeni vrstniki ali kolegi tega nimajo. Marina Horak za naše razmere pač ni bila “previdna”, kaj šele “oprezna”. Spontanost je bil njen modus vivendi. Odprtost in odkritost, vera v lepoto glasbe.

Spoznal sem jo, ko je bilo Delo še na Tomšičevi. Prišla je iz Pariza h kulturnemu uredniku Titu Vidmarju, potem pa sem se z njo pogovoril in nekaj objavil. Takoj sva odšla na bogato mesno ploščo za dve osebi v Daj Dam, ki ga danes, tako kot sosednje Emone, ni več.

Pogovarjala sva se, kot da se poznava že zelo dolgo.

Marijan Zlobec