Mednarodni muzikološki simpozij je bil tokrat še obsežnejši kot prejšnja leta. Prihajajo novi znanstveniki, prav tako starejši in celo najstarejši muzikologi in glasbeni zgodovinarji, ki jih naša kultura primerjalno s svojo še kako zanima. Prav tako letošnja tema o glasbenih migracijah. Ta tema je tako obsežna, da se je nikakor ne da obdelati, saj migracije praktično nastajajo vsak dan znova.
“Voyage à Paris. Christian IV. von Zweibrücken med akulturacijo in prenosom kulture
Christian IV. von Zweibrűcken
Berthold Over z Univerze v Mainzu je govoril o Christianu IV. von Zweibrűcknu. Če uporabimo še kak drug pojem za migracijo in mobilnost, lahko govorimo ne le o “izseljevanju”, “imigraciji” ali “emigraciji”, temveč tudi o potovanju. Na podlagi primera Christiana IV. iz Zweibrückna je v svojem nastopu pojasnil vplive njegovih potovanj na glasbeno življenje v Parizu, Zweibrücknu in Mannheimu z vidika migracije.
Okoli leta 1770 se je vojvoda Christian IV. iz Zweibrückna vsako leto po več mesecev zadrževal v Parizu in poleg splošnega udobja v mestu, slovitem po vsakovrstnem razkošju, užival tudi v glasbenem življenju v vseh njegovih vidikih. Z lastnimi glasbenimi dogodki se je poskušal prek procesa akulturacije integrirati v družbeno in kulturno okolje mesta, ki je bilo med drugim zaznamovano s plemiškimi zasebnimi izvedbami in plemiškimi zasebnimi orkestri. Kulturni vpliv francoskega glavnega mesta pa ni bil enostranski. Christian IV. je bil sicer v stikih s francoskimi glasbeniki in je pri njih kupoval glasbena dela (François-André Danican Philidor, François-Joseph Gossec), vendar so veliko večji zneski pritekali nemškim glasbenikom v izgnanstvu (Henry-Joseph Rigel alias Heinrich Joseph Riegel in Valentin Roeser), ki jih je tako vojvoda aktivno podpiral. Christianu so sledili tudi glasbeniki, ki so potovali iz Nemčije v Francijo. S ciljno podporo v obliki koncertov in publikacij je načrtoval integracijo in jamčil za uspeh glasbenikov iz Mannheima in Zweibrückna. Objava glasbe teh glasbenikov, ki jo je financiral vojvoda, pa ni le sredstvo za njeno »promocijo« v Parizu, temveč tudi znamenje njegove politike prenosa kulture.
Od »prtljažne kulture« do splošno sprejete kulturne obveze: primer glasbenega življenja v avstro-ogrskem Sarajevu
Stara razglednica Sarajeva
Lana Paćuka z Univerze v Sarajevu je imela predavanje, ki ga je najprej opredelila z dolgim naslovom: Od “prtljažne kulture” do splošno sprejete kulturne obveze: prinmer glasbenega življenja v avstro – ogrskem Sarajevu .
Avstro-ogrska okupacija Bosne in Hercegovine (1878–1918) je bila eno od najbolj nemirnih obdobij v politični, družbeni in kulturni zgodovini te države. Sarajevo je kot pomembno središče avstro-ogrske oblasti v Bosni in Hercegovini postalo epicenter uveljavljanja novih družbeno-kulturnih vrednot, ki jih je avstro-ogrsko cesarstvo poskušalo vzpostaviti pri osnovnem družbenem sloju v Bosni in Hercegovini.
Doseganje načrtovanih političnih ciljev je vodilo do obsežnih družbenoekonomskih sprememb, ki so vplivale na vsa področja družbe. Priseljenci so iz različnih delov monarhije prihajali kot usposobljena delovna sila, pri čemer so prevzeli pobudo na vseh družbenih in kulturnih področjih. Prišlo je tudi do znatne demografske rasti, najvidneje v Sarajevu, tako da se je iz orientske province začelo preoblikovati v mesto, ki diha v skladu s standardi zahodnoevropske kulture. V kratkem obdobju je bilo Sarajevo »potisnjeno« v orbito novih in neznanih kulturnih tokov, katerih glavni nosilci so bili priseljenci.
Nemci, Čehi, Madžari, Hrvati in Slovenci so predstavljali polovico populacije in so neposredno vplivali na ustvarjanje kulturnega okolja in s tem glasbenega življenja. Tujci so postali glavni »krivci« za zametke zahodnoevropskega tipa glasbenega življenja v tej regiji, saj je bilo to neposredno odvisno od njihovih aktivnosti. V prvih letih okupacije so bili oni prvi nosilci in edini potrošniki novih glasbenih vrednot, zato jih je lokalno prebivalstvo označilo za glavne spodbujevalce tako imenovane »prtljažne« kulture – kulture, ki je prišla s kovčki okupacije –, kar je z vidika Bosancev in Hercegovcev veljalo za vsiljeni element.
Vendar so glasbeni vplivi, ki so prišli z Avstro-Ogrsko, naposled začeli pronicati v vsa področja družbeno-kulturnega življenja in se brez težav preoblikovali v splošno sprejete in dominantne kulturne smernice, katerih dejanska potrditev je bila očitna s pojavom prvih bosanskih in hercegovskih umetnikov na glasbeni sceni tistega časa.
Glasba in migracije: prispevek k zgodovini češke moderne glasbe (1870–1945)
Lubomir Spurny z Masarykove univerze v Brnu je govoril o zgodovini češke moderne glasbe. Referat je nakazal pregled nekaterih različic migracijskih gibanj, ki jih je mogoče zaznati v češki glasbeni kulturi 19. in 20. stoletja. Obravnavana področja so kompozicijske tehnike, pristopi, migracijsko gibanje posameznikov in skupin. V 19. stoletju so denimo glasbeniki iz čeških dežel prispevali k izjemnemu razvoju kultur evropskega vzhoda in juga. Značilno vlogo so igrali glasbeniki, ki so prebivali na Slovaškem po ustanovitvi Češkoslovaške (1918). Nasprotno pa je bilo na češkem ozemlju znatno migracijsko gibanje nemških glasbenikov po letu 1933.
Michael Walter, foto Marijan Zlobec
Potujoče operne skupine – popotniki ali migranti?
Michael Walter iz Gradca je v Ljubljani reden gost. Tokrat je govoril o potujočih opernih skupinah. S pojmom »migracija« običajno označujemo izseljevanje ali priseljevanje skupin ljudi z določenega geografskega območja na drugo območje, da bi tam ostali. Z vidika glasbene zgodovine je pojem problematičen, ker so bili glasbeniki po eni strani že tako pogosto mobilni, po drugi strani pa niso imeli vedno namena, da bi tam, kamor so šli, tudi ostali. Zastavlja se tudi vprašanje, od katere kulturne in geografske razdalje naprej lahko govorimo o »migraciji«. Ali so češki glasbeniki, ki so v 18. stoletju odšli v Dresden ali na Dunaj in tam ostali, »migranti«? Ali pa so se preprosto preselili na drug kraj znotraj območja, ki ga zaznavamo kot geografsko-kulturno zaprto? Še posebej se zastavlja vprašanje za tiste skupine glasbenih poklicev, pri katerih so vprašljive že predpostavke pojma migracije, namreč zapustitev določenega geografskega območja, predvsem torej pri pevcih. Če ti nastopajo kot skupina, pri čemer je razlika med operno in igralsko skupino v 18. stoletju še zabrisana, gre nedvomno za (četudi majhno) skupino ljudi, ki sicer »potuje« zelo mobilno, a hkrati tudi v določenih in omejenih geografskih središčih, ki se lahko premikajo. Referat je s primerom opernih skupin v Evropi in Ameriki obravnaval vprašanje mejnega področja migracije in mobilnosti.
Glasbene migracije na Slovenskem v 17. in 18. stoletju
Katarina Trček iz Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti je govorila o glasbenih migracijah na Slovenskem v 17. in 18. stoletju. Slovenija je bila že od nekdaj močno prehodno ozemlje s številnimi tranzicijskimi potmi, kar jasno odseva tudi pregled glasbenih migracij.
Prav glasbene migracije na Slovenskem v 17. in 18. stoletju so predmet raziskav mednarodnega projekta HERA MusMig (Glasbene migracije v zgodnjem novem veku: na sotočju evropskega vzhoda, zahoda in juga), ki poteka tudi na Muzikološkem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani. Znotraj projekta ne potekajo zgolj specializirane muzikološke študije, temveč je cilj usmerjen predvsem v izdelavo širše spletne podatkovne zbirke potujočih glasbenikov. V zbirko so vključeni najrazličnejši popotniki, ne glede na trajanje njihovega bivanja na Slovenskem: trajne, začasne migracije in tiste, pri katerih je bilo slovensko ozemlje zgolj tranzicijska pot; ne glede na to, koliko so bili povezani z glasbo in kako: kot ustvarjalci, poustvarjalci, njeni spodbudniki, obrtniki/rokodelci, meceni itd.; in ne glede na stopnjo njihove glasbene izobrazbe: profesionalni glasbeniki, ljubitelji in tisti, katerih primarni poklic ali družbeni status je predpostavljal glasbeno udejstvovanje. Med njimi so tako priseljeni, izseljeni glasbeniki in tisti, ki so slovensko ozemlje zgolj prečkali.
Analiza dosedanjih raziskav in pridobljenih podatkov podaja bogato statistiko glasbenih migracij na Slovenskem, ki pa zaradi široko zastavljenega pojma migracij še ne pripomore k natančnemu poznavanju dejanskega glasbenega stanja na Slovenskem. Predstavitev se bo v nadaljevanju zato omejila zgolj na trajnejše migracije in podrobneje predstavila slovensko priseljene profesionalne glasbenike in njihov vpliv na tukajšnje glasbeno življenje. Tako bo osvetljeno glasbeno dogajanje na slovenskem ozemlju v 17. in 18. stoletju. Izpostavljeni bodo tvorci glasbenega življenja in pojasnjeni vplivi. Opredeljeni bodo tudi najpogostejši migracijski centri in ustanove, katerih delovanje posredno kaže vpliv in pomembnost migracij v slovenskem glasbenem prostoru ter njihovo vpetost v širši evropski migracijski okvir.
Od gledališča do cerkve: nekaj komentarjev o cenzuri opernega stila v času cecilijanskega nadzora
Cristina Scuderi z Univerze v Gradcu je govorila o cenzuri opernega stila. Dolgo ni nihče govoril o praksi, ki je bila v uporabi stoletja, namreč o prehodu glasbenih vzorcev iz gledališkega okolja v cerkveno in nasprotno. To potrjujejo zbirke nadomestitev posvetnih besedil s sakralnimi, kot je Ariae selectissimae (Augsburg, 1798), ki so leta mirno krožile in ki prikazujejo prenos arij iz opernega konteksta v sakralnega.
Ta stilistični premik v določenem zgodovinskem trenutku ni bil več sprejemljiv, temveč je bil ostro napaden. V drugi polovici devetnajstega stoletja je ob okrepitvi cecilijanskih aktivnosti mnogo partitur, dodeljenih liturgiji, utrpelo velike omejitve zaradi odločitev več komisij za sakralno glasbo: bistveni deli so bili osiromašeni, številni glasbeni segmenti so bili na novo napisani, spremenjeni, od okraskov, arpeggiov, triol itd. Peta besedila, skladno z odredbo, ki jo je izdal papež Lev (Leone) XIII. (Regolamento per la Musica Sacra, 1884), ne morejo več imeti »izpustitev, ponovitev ali delitev«. Le tako je lahko skladatelj za svojo glasbo pridobil želeni pečat »Odobreno«.
Papež Lev (Leone) XIII
Generali, Mercadante in Coccia so bili obtoženi, da so pokvarili glasbeni okus in vzdušje številnih krščanskih kapel. Paradoksalno je nasilna cenzura enako prizadela nečaka Jakoba Tomadinija, vodilnega zagovornika reforme na italijanskem ozemlju. Polemike niso bile omejene na občasno blatenje, temveč so bile obtožbe pogoste, kar je vodilo do dejanskega obrekovanja skladateljev in izvajalcev, ki so bili krivi za prenos opernega stila v okolje, v katerem zdaj ta ni zaželen.
Jacopo (Jakob) Tomadini
Referat je skupaj z več primeri cenzure usmeril pozornost na dejanski napad na prevzeti žanr v celotnem obsegu kot dejanje brez primere v zgodovini glasbe.
V okolju ne tako prikrite cenzure so odredbe, ki so jih izdali škofje, predvidevale »kazni« za tiste, ki v cerkveni prostor vnesejo »nesmiseln«, »vulgaren«, »trivialen« žanr, pri katerem je »potrebna previdnost«.
Marijan Zlobec