Bil sem na protestnem shodu v podporo in v pozdrav beguncem na Kotnikovi. Poslušal sem govorce in govorke; žal je vse, kar sem slišal, imelo le eno “napako”: z vsem sem se strinjal, kot da bi šlo za absolutno resnico, o kateri ne moreš in ne smeš dvomiti, kar pomeni, da je svet veliko bolj na tleh, kot si upa priznati. Morda je bil najlepši napis, ki sem ga uzrl: “Bodi človek, sprejmi človeka!”
Ko sva se za hip srečala s fotoreporterjem Tonetom Stojkom in sem ga vprašal, če se spominja, kako je bilo na Roški pred že skoraj tridesetimi leti, mi je odvrnil: “A za to smo se borili?!” Da, za to, kar imamo, v ožjem in širšem smislu; kar so nam dali naša nova in samostojna država, Evropska unija, NATO, Združeni narodi…
Tisoč ljudi na Kotnikovi, vse fotografije Marijan Zlobec
Veliko ljudi je prišlo na Kotnikovo ulico, najbrž okrog tisoč; vzdušje je bilo kot nekoč na Roški cesti, le da so manjkali nageljni, ki bi jih polagali pred vhod v nastanitveni center, tako kot na Roški pred vojašnico…
Andrej Rozman – Roza med svojim nastopom
Iz izjave Protirasistične fronte brez meja povzemam najprej izraženo dobrodošlico dragim soprebivalcem in soprebivalkam, soborcem in soborkam. ” Politiki nam skušajo vsiliti idejo, da v sodobni Evropi obstajamo “mi” in “oni”. Radi bi nas videli na dveh različnih bregovih. Pozivi k strpnosti, ki prihajajo od daleč, niso dovolj.
Naša dolžnost je, da nikoli ne dopustimo, da rasisti in fašisti določijo, kdo ima pravico živeti v Ljubljani in drugod!
Nevenka Koprivšek
Danes smo migranti vsi! Mejni režim ne zadeva le migrantov, ampak vpliva na življenje nas vseh. Migracije so jasen in pogumen ne: ne vojni, ne izkoriščanju, ne podrejanju.
Andraž Mali
Vprašanje svobode gibanja je neizogibno povezano z evropskimi politikami varčevanja, ki uničuje družbo, v kateri živimo.
Migranti gradijo novo Evropo, odpirajo pot za drugačno, skupno Evropo, za Evropo dostojanstva in upanja za vse.
Špela Peršl Mlakar
Evropske institucije skušajo nadzorovati mobilnost migrantov, da bi tako še naprej zniževale delavske plače, zmanjševale delavske pravice, uničevale državo blaginje in spodkopavale možnosti za organiziranje proti izkoriščanju.Vsiljevanju ločnice med begunci in t. i. “ekonomskimi migranti” je napad na pravico slehernika, da si izbori boljše pogoje življenja. Vsakič, ko udarijo po migrantih, udarijo po vseh nas!
Danes smo migrantski delavci vsi tisti, ki živimo v Evropi: naše državljanstvo nam namreč ne zagotavlja dostopa do državne blaginje, službe nam ne zagotavljajo primernega plačila, delo nam ne omogoča boljšega življenja, zato sesujmo evropski režim apartheida in skupaj zgradimo drugačno idejo vključujočega evropskega državljantva.
Migrantski boji so boji za svobodo izbire, za svobodo gibanja in za pravico do kakovostnega bivanja. Prihodnost prebivalcev Kotnikove je tudi prihodnost vseh nas. Če želimo ustvariti skupno okolje za skupno življenje, se moramo skupaj brezkompromisno boriti proti mašineriji izključevanja in sovraštva. Ljubljana se spreminja in na nas je, da se spremeni na bolje.”
Ljubljana je antirasistična in antifašistična. Ljubljana je za vse! Refugees welcome, racists never!(to je iz nagovora tovarišice Karmen)
Iniciativa za demokratični socializem je sestavila manifest, kot ga je prebral Andraž Mali.
“Antifašisti, socialisti in socialistke, tovariši in tovarišice!
Dirigentka Pia Skušek
Prihod beguncev je zaostril in poglobil družbeno krizo, krizo kapitalizma.
Ni res, da država ni bila pripravljena na prihod beguncev. Država je bila še kako pripravljena – z vojsko z dodatnimi pooblastili, s policijskem solzivcem in s postavitvijo bodeče žice na meji. Namesto sprejema in varnega prehoda je begunce pričakala trda pest ekstremnega centra.
Ta odziv je ustvaril razmere, zaradi katerih se krepi skrajna desnica. Ta odzov je ustvaril ozračje strahu in nestrpšnosti. Med delovnimi ljudmi, ki so bili v zadnjih peti letih pahnjeni v revščino in bedo, ki so bili oropani dostojnega življuenja in upanja na boljšo prihodnost, skrajna desnica z lažmi in propagando neti sovraštvo in rasizem. Iz beguncev dela grešne kozle, odreka jim vsako pomoč in dostojanstvo,
Vendar smo prave žrtve v resnici mi, delovni ljudje. Kapitalizem proizvaja svoje žrtve povsod – tako v Sloveniji kot v tujini. Begunci so žrtve zahodnega imperializma, ki ga poganja vojaški stroj NATO. ta je razdejal Bližnji Vzhod, od Afganistana, preko Iraka do Sirije. Ta je ljudem vzel vse in jih pognal iz svojih domov. Hjkrati pa smo žrtve kapitalizma tudi mi tukaj v Evropi, saj so posledica krize kapitalizma naše vse nižje plače in slabši delovni pogoji, vse večja brezposelnost in vse tanjša socialna država.
Fotoreporter Tone Stojko
Dokler bo Slovenija članica NATO, ne bo miru in ne bo solidarnosti z begunci!
Tivariši in tovarišice!
Dovolj! Skrajno desnico moramo ustaviti! Ustavimo pa jo lahko le na ulici in v naših skupnostih – z organiziranjem in povezovanjem, s solidarnostjo in z enakostjo.
Evropski kapitalizem se pred našimi očmi sesuva sam vase. Pri življenju ga držijo samo še vse hujša represija, rasizem in zatiranje s strani vladajočih političnih elit. Stari red umira, novi pa še ne more biti rojen – in v vmesnem obdobju na plano prihajajo najbolj morbidni simptomi kapitalizma.
Zato zgradimo drugačen svet, ki ne bo po meri kapitala, ampak po meri človeka, in to ne glede na barvo kože. Zgradimo demokratični socializem.”
Socialni center Rog je prav tako pripravil svojo izjavo. Prebrala jo je Polona Glavan.
Begunci, dobrodošli na Kotnikovo!
Danes želimo pozdraviti nove sosede. Ob tem pa izraziti iskreno prizadevanje, naj Ljubljana postane dihajoče, prepišno mesto. Ljubljanska pljuča nista le Tivoli in Ljubljanski grad, temveč tudi avtonomni prostori s svojo neulovljivostjo praks… in naslavljanjem resničnih potreb prebivalcev.
Ivo Godnič
Socialni center Rog se je v okviru Antirasistične fronte brez meja že poleti začel pripravljati na sprejem migrantov. V Socialnem centru Rog so se v času desetletnega obstoja zvrstila različna gibanja in iniciative, ki so delovala na področju izključenosti migrantov, prekercev ter drugih socialno ogroženih prebivalcev. Gradil se je boj za pravice izbrisanih, migrantskih delavcev v gibanju Nevidnih delavcev sveta, prosilcev za azil in beguncev v iniciativi Svet za vsakogar, trenutno pa aktivno delujeta Delovna skupina za azil in Protifašistična fronta brez meja.
Kljub temu Tovarni Rog sedaj grozi rušitev, njenim uporabnikom pa evikcija s strani Mestne občine Ljubljana. Mestna oblast izrinja samoorganizirano delovanje ter samonikle iniciative in postaja mesto vse bolj hierarhičnih in sprivatiziranih odnosov. Kljub temu, da so si danes občinski veljaki nadeli masko dobrodošlice, je potrebno opozoriti, da procesi izključevanja potekajo dalje. Če si Ljubljana želi postati resnično “prijazno” mesto, naj namesto izvajanja izjemno dragih in megalomanskih načrtov rušenja avtonomnih prostorov omogoči migrantom brezplačni dostop do javnega prevoza, knjižnic, izobraževanja…Namesto da kapitalu in kapitalistom ugodnimi posegi nagovarja potrošniške kaprice turistov, naj poskrbi za dejanske potrebe migrantov ter ostalih prebivalcev Ljubljane. Prav avtonomni prostori so tisti, ki so migrantom prvi izrekli dobrodošlico z željo po spoznavanju, odnosih vzajemnosti in dobrososedskem sobivanju.
Kaj potrebujemo prebivalci Ljubljane? Čim manj direktorjev in korupcije, čim manj prodanih javnih površin, skupne in avtonomne prostore za medsebojno učenje, odprto delovanje in čimveč solidarnostnih praks za boljše življenje vseh nas in novih soprebivalcev!
Za borbeno Ljubljano za vse! ”
V imenu Puntarjev je nastopila Špela Peršl Mlakar.
“Vladajoče elite so politikantsko kupčkale s človekovimi pravicami in namerno popuščale pred vse bolj agresivno populistično desnico. Mlačni odziv predsednika vlade in predsednika države na orgijo nacionalističnega domobranstva v Šenčurju in ksenofobne izpade v Kranju, Logatcu in na Vrhniki, ne morejo popraviti škode, ki so jo v družbi naredili z represijo nad begunci, s postavitvijo žiletkaste žice na meji s Hrvaško, s histeričnimi ukrepi in podeljevanjem policijskih pooblastil vojski. S tem, ko so načrtno širili strah pred ljudmi, in se niso zoperstavili sovražnemu govoru, so dovolili, da se je sovraštvo prelilo na ulice.
Sindikalist Branimir Štrukelj v novinarskih krogih
Ko fašizem postane sprejet kot nekaj normalnega, je naša dolžnost, da se upremo. In danes je naša dolžnost, da zasedemo ulice in z njih preženemo sovraštvo.
Tovariši in tovarišice, mi smo današnji proletariat tako imenovane družbe blaginje. Naše sestre in bratje, ki bežijo pred vojnim in gospodarskim opustošenjem, so proletariat držav, v katerih je neoimpresionizem uničil celotno družbeno strukturo. K nam prihajajo v upanju na boljše življenje, ne da bi se zavedali, da v kapitalizmu za proletariat boljše življenje ne obstaja!
S tem, ko jih sprejemamo, gradimo družbo bodočnosti. Družbo svobodnih in strpnih ljudi.
Zato Puntarji pozivamo k ustavitvi rasističnih napadov!
Pozivamo k izstopu iz vojaške organizacije NATO, ki je orodje širjenja imperializma in sredstvo, s katerim si finančna aristokracija podreja svet. Zahtevamo umik vojske iz civilne sfere, ukinitev policijskih pooblastil, ki so jim bila dodeljena, in odstranitev žiletkaste žice z meje.
Pizivamo: k miru in doslednemu uveljavljanju politike sožitja različnosti; k aktivnemu delovanju za prekinitev sovražnosti na vojnih področjih; k mednarodni pomoči pri obnovi uničene infrastrukture; in vzpostavitvi človeka dostojnih življenjskih razmer v deželah, ki so postale žrtve vojne svetovnih oblastnikov za naravne vire.
Smrt fašizmu – svoboda ljudem!”
Na shodu je nastopila tudi svetovna organizacija, društvo Amnesty International Slovenije s svojim sporočilom, kot ga je prebrala direktorica Nataša Posel
“Slovenija je vzpostavila dnevne kvote, ki jih države zahodne balkanske poti dovoljujejo za tranzit. Poleg tega, da je javnost za dogovor izvedela z več kot enotedenskim zamikom, gre za ukrep, ki bo begunkam in beguncem dodatno otežil in odložil možnost iskanja mednarodne zaščite in še posebej prizadel prav najbolj ranljive skupine.
V torek bo parlament sprejel zaostreno azilno zakonodajo. Trenutno besedilo med drugim predvideva, da bodo prošnje vseh prosilcev, ki bodo na ozemlju Republike Slovenije vstopili iz ozemlja druge države članice EU, zavržene kot nedopustne. Glede na to, da Slovenija povsod meji na druge države članice EU, in da ne s tem členom, ne z drugim mehanizmom ni določeno, katera država bo pristojna za odločanje o takšni prošnji, razumemo tako določilo kot namero vlade izstopiti iz evropskega azilnega sistema.
Poleg zakonodajnih omejitev pa so izredno zaskrbljujoče tudi spremembe v ravnanju na terenu: prejemamo poročila o omejenih možnostih informiranja beguncev o postopkih in možnostih glede mednarodne zaščite v Sloveniji, pa tudi o primerih, ko begunci izražajo željo in namero, da bi zaprosili za mednarodno zaščito, policija pa to ignorira ali jim reče, da bodo v tem primeru zavrnjeni in nato vrnjeni v svoje države.
Takšna praksa je nedopustna in kršitev pravice do mednarodne zaščite.
Ti ukrepi, poleg diskurza vlade, ki begunce obravnava praviloma v varnostnem kontekstu – na račun drugih vidikov – so nas danes privedli sem. Kajti ti ukrepi in tak diskurz ne le da vplivajo na človekove pravice beguncev, neposredno tudi povzročajo družbeno klimo strahu in sovražnosti do beguncev.
In privedli so nas protesti proti nastanitvi begunk in beguncev, celo otrok, do katerih v zadnjih dneh in tudi danes žal prihaja v nekaterih delih države, kjer se izraža bodisi sovražnost bodisi neznosna brezbrižnost – “nismo proti njim, a pri nas naj ne bodo.”
Polona Glavan
V prvi vrsti smo danes tukaj zato, da izrečemo dobrodošlico beguncem v Ljubljani in s tem simbolno tudi vsem ostalim v Sloveniji.
Danes smo tukaj tudi zaradi naše vlade, zaradi naših oblasti, ki očitno menijo, da oskrba tistih, ki Slovenijo zgolj prečijo na poti do drugih držav, našo državo odvezuje od celovitega spoštovanja mednarodnega prava in solidarnosti z begunci in drugimi državami
Komunistična La lega
In ne nazadnje, danes smo tukaj zaradi naših sodržavljanov, ki so prostor ob beguncih namesto za dobrodošlico želeli izkoristiti za sovražnost.
Danes kažemo, kako se poleg sistemske ravni, na človeški gradi solidarnost in humanost, ki ju je naša vlada napovedovala in obljubljala kot vodilo pri sprejemu beguncev – pri sprejemu beguncev, ne le oskrbi tistih, ki so v naši družbi zgolj na poti in zgolj nekaj ur: s piškoti in čajem, s prijazno besedo in pripravljenostjo pomagati.
Nova slovenska pesem po Hej, brigade je Feministke, hitite
Morda bomo morali del piškotov in čaja prihraniti tudi za naše sodržavljane, ki prihajajo brez njih – brez piškotov in čaja, brez prijazne besede in brez pripravljenosti pomagati. Prihajajo s strahom.
Do ljudi, na katere so morda še nekaj tednov nazaj streljali in metali bombe, do njih prihajajo s strahom. Ljudem, ki so svoje premoženje in svojo preteklost zamenjali za tveganje, da otrokom ohranijo vsaj prihodnost, prihajajo povedat, da njihovih prihodnosti v Sloveniji nočejo.
Do ljudi, ki morda ne vedo, ali je njihova mama ali brat ali žena sploh še živa, do teh ljudi prihajajo s strahom in povedati jim želijo, da zanje znotraj naših varovanih meja ni prostora in da jih gledajo kot kriminalce in posiljevalce.
Stojan Spetič iz Trsta
Danes smo si ta prostor zagotovili tisti, ki zavračamo takšno neosnovano širjenje strahu in zavračanje sočloveka – v kakršni koli situaciji, še toliko bolj pa, ko je najbolj ranljiv. Zagotovili smo ga za begunce, za katere mednarodna zaščita brez solidarnosti in možnosti integracije tako na zakonodajni kot na ravni vsakodnevnega življenja – ni možna.
In ta prostor smo danes zagotovili tudi za nas. Za družbo, ki ne želi živeti na prostoru, v katerem tega prostora ni tudi za tiste, ki potrebujejo zaščito.
Naše sporočilo danes našim voditeljem je, da jih pri vladanju naj ne vodita strah in javnomnenjske ankete. Kar se nam dogaja, je večje od posameznih političnih strank in njihovih strahov; vodilo mora ostajati pomoč beguncem in ne ograjevanje od njihovih stisk. O pravilnosti njihovih ukrepov ne bo sodilo javno mnenje, sodila bo zgodovina.
Tistim, ki ste v zadnjih dneh, ki danes in ki še boste protestirali in nasprotovali nastanitvi beguncev, je (naše sporiočilo): nihče od nas nima zgolj ene identitete. Tudi begunci niso le begunci. So očetje in mame, kot ste vi. So otroci, kot so vaši, le da bolj ranljivi, saj so izgubili dom, morda tudi starše.
Po nekaterih ocenah tisoč ljudi v podporo beguncem
In sporočilo vsem nam danes je, da ne smemo spregledati, koliko takega prostora si moramo vedno znova in znova izboriti in pridobiti, med našimi znanci, prijatelji, sosedi, sodelavci, sošolci. V naših soseskah, kjer bo velikokrat potrebno le to, kar se je zgodilo v bližnji soseski Tabor v četrtek – nekaj sosedov v želji pomagati strne glave in naredi, kar lahko – take prakse bodo dale vedeti tudi drugim, da namesto strahu obstaja solidarnost, in namesto sovražnosti obstaja pomoč.
Vsem, ki ste nastanjeni v tej hiši: dobrodošli! Welcome! Tarhib!”
V imenu neformalne skupine Staknimo glave je nastopila Nevenka Koprivšek.
“Pozdravljeni vsi, predvsem pa pozdravljeni naši novi sosedi. Težko si predstavljamo, kaj vse ste morali prestati, da ste prišli do sem. Hudo je zapustiti okolje, v katerem ste odrasli, dom, morda svoje najbližje. Zavedamo se, da Ljubljana, Slovenija ni bila vaš končni cilj, da bežite pred krutostjo, stisko, terorjem v želji, da si ustvarite boljše, dostojnejše življenje. Evropa ni v najboljši kondiciji in zavedamo se, da ste morda upravičeno razočarani. Tudi to okolje je daleč od idealnega, kar ste na tej poti verjetno izkusili na lastni koži.
Novinarka Dela z odpovedjo Jelka Šutej Adamič s hčerko
Smo polni konfliktov, strahu pred neznanim, žrtve sebičnosti, pohlepa in nezmožnosti ustvariti boljšo družbo, kjer bi živeli enakopravno, bratsko, s spoštovanjem raznolikosti. Pot, ki ste jo prehodili, je vedno bila polje migracij, premikanja malih šahovskih figur v igri močnejših. Tudi tu ste in boste verjetno naleteli na veliko nezaupanja, da ne rečem sovražnosti.
A vendar – relativno – je to tudi okolje, kjer so se ljudje vedno borili za človekove pravice, enakopravnost spolov, manjšin. Paradoksalno smo se zbrali na pobudo mnogih, ki se vsakodnevno borimo proti nestrpnosti in mašineriji pohlepa kapitala. Predvsem pa smo tu vsi, ki bi vas radi spoznali, da vam izkažemo dobrodošlico, povemo, da vam zaupamo.
Novinarka Jelena Aščič
V neformalni skupnosti Staknimo glave je veliko kulturnih organizacij in posameznikov in enkrat prihodnji teden vas želimo povabiti k nam na obisk, tjale v gledališče Stare elektrarne, da skupaj ugotovimo, kako si medsebojno lahko pomagamo tudi bolj konkretno. Verjamemo, da bomo žlahtno sobivali in se skupaj trudili ustvarjati boljšo družbo. Dobrodošli.”
b začetku tako imenovane begunske krize oziroma, ko je ta dosegla Slovenijo, smo se zgražali nad metaforami, begunci so pljuskali, bili so pošiljke, trpeči ljudje so bili opisani kot val, deroči tok, kot nadloga. Nato je prišla rezalna žica, kot v posmeh poimenovana usmerjevalno tehnično sredstvo. Pojavile so se prve osamljene objave na družbenih omrežjih, ki so klicale Hitlerja, govorile o streljanju na meji, zapiranju, izgonih in golazni. Vmes je vojska dobila policijska pooblastila, med neskončnimi debatami o sovražnem govoru pa se je pozivanje k ubijanju beguncev širilo po družabnih omrežjih in med ljudmi. Danes smo na točki, ko parlamentarne stranke soorganizirajo odkrito rasistične shode po Sloveniji, uporablja se domobranska simbolika, v prvih vrstah pa skupaj stojijo znani neonacisti z nekaterimi poslanci. Vse to je bilo podprto z retoriko ali nemim opazovanjem s strani vlade Mira Cerarja, ki se na rasistične izpade ne odziva, pač pa v nedogled zagotavlja, da je varnost naših ljudi, Slovencev, na prvem mestu. Ob tem ne pojasni, kaj naj bi ta nevarnost sploh bila in s tem strah še povečuje.
Matjaž Hanžek
Mi, ki smo tukaj zbrani in naši tovariši, smo ves ta čas na stopnjevanje nestrpnosti odgovarjali z organizacijo solidarnostnih protestov, pohodov ob meji, neštetimi javnimi intervencijami in napornim prepričevanjem prijateljev in bližnjih. Vendar pa, glede na točko, na kateri smo – na točki, ko na drugi strani Ljubljane ljudje protestirajo z zahtevami, ki bodo ob uresničenju povzročile množično umiranje beguncev – vse to ni dovolj.
Ne moremo se zadovoljiti s tem, da rečemo, da so ljudje preprosto nestrpni, neumni, nevedni in živijo z nerazložljivim strahom ali stereotipnim vraževerjem pred Arabci. Tudi če pozorno prisluhnemo izjavam na protestih domoljubov, lahko pod vso navlako stereotipov in laži, ki spodbujajo nestrpnost, vidimo, da strah protestnikov poganja resnična življenska eksistenčna stiska. Geslo “saj še Slovenci nimajo služb in dobivajo premajhne penzije in socialne podpore” kjub temu, da temelji na laži (na primer tista o 800 evrih za posameznega begunca), še vedno izraža globoko resnico, da je življenje za delavne ljudi vse težje in vse bolj bedno. Porast
nestrpnosti in iskanje grešnih kozlov v tujcih jaha na zelo realnem valu vse slabšega materialnega položaja delavskega razreda, ki dela v vedno bolj prekarnih in nesigurnih delovnih razmerjih za vedno manjša finančna izplačila, če ta sploh dobijo. Reševanja nestrpnosti zato ne moremo reševati z moraliziranjem v stilu “vsi smo ljudje, vsi si zaslužimo dobro življenje”, ampak je treba izkoreniniti okoliščine, ki so tako ugodno gojišče za njen razrast. To pa pomeni boj proti kapitalizmu.
Sistem, v katerem živimo, ne bo sposoben integrirati večjega števila beguncev. Tako bodo zelo verjetno postali tarče razrednega šovinizma, prisiljene v nizko plačana in nedostojna dela. Ob tem, da se borimo za integracijo beguncev (in to v lokalna okolja, v skupnosti, ne pa v industrijske in vojaške hale sredi ničesar), se moramo istočasno boriti tudi za sistem, ki mu ne bo v interesu beguncev ohranjati v strukturno neenakem in prekarnem položaju, kar spet pomeni boj proti kapitalizmu.
In še zadnja stvar. Z begunci in migranti moramo ostati solidarni in jih s faktičnim ovrževanjem mitov in stereotipov poskušati obraniti pred porastom nestrpnosti. Vendar pa je neskončno vzklikanje “begunci dobrodošli” brez naslavljanja razlogov, zaradi katerih so sploh postali begunci, kontraproduktivno. Hkrati z vsem že omenjenim je zato končno potrebno začeti govoriti o imperializmu in razlogih za konstantno nestabilnost na Bližnjem vzhodu. Nikolikončana vojaška posredovanja, katerih del je bila z velikim ponosom tudi Slovenija in instrumentalizacija demokratičnih vstaj imata le en cilj. To je nadzor nad geopolitično pomembnimi državami in območji ter njihovimi viri, ki jih lahko izkorišča kapitalistični razred imperialne sile. Imperializem ni posledica moralnih pomanjkljivosti posameznih državnikov, pač pa je v sistemu, ki ga poganja zgolj pehanje za dobičkom, nujnost. Politični in vse pogosteje tudi vojaški spopadi se bodo v času, ko se še nismo izkopali iz prejšnje krize, pa že vstopamo v novo, le še poglobili in zaostrili.
Jasna Kolar
Antikapitalizem in antiimperializem sta zato osnova vsakršnega boja za družbo, ki bo tako “domorodcem” kot beguncem sposobna omogočiti človeka vredno življenje. Le preseganje kapitalizma lahko v končni fazi odpravi ekonomske, vojaške in okoljske razloge za begunstvo in vse, kar mu sledi. Z vsem tem v mislih je prvi korak, ki ga moramo storiti, da odločno rečemo: Smrt fašizmu, svoboda narodu! Dol s kapitalizmom!
Marijan Zlobec