Narodna galerije ne beleži le rekordnega obiska, o katerem smo že poročali, ampak še tople, spodbudne in pohvalne zabeležke v knjigi vtisov. V NG priznavajo, da ob dnevih odprtih vrat čisto natančnega štetja obiskovalcev, ki so prihajali skozi dva vhoda, ni bilo in potemtakem številke niso čisto prave, a dodajajo, da je bilo obiskovalcev kvečjemu še več, ne pa manj. Seveda je sedaj na vrsti vprašanje, kako bo v NG v ponedeljek, ko bo na Prešernov praznik vstop v galerijo brezplačen?
Narodna galerija v zastavah, vse fotografije iz NG Marijan Zlobec
Če je bil približni rekord enega dne sedaj okrog devet tisoč obiskovalcev, je velika verjetnost, da bo obiskovalcev v ponedeljek še več. Kakšna je v resnici kapaciteta Narodne galerije in koliko ljudi lahko gre hkrati v vse dvorane, pravzaprav podatka ni, razen požarne varnosti, a se zdi, da bi bilo lahko hkrati pod eno streho v treh stavbah Narodne galerije vsaj dva, morda celo tri tisoč ljudi, maksimalno pa štiri tisoč. A to je bolj fikcija, saj potem razen gneče ne bi več videli likovnih del.
Pohvalne besede v knjigi primerjajo Narodno galerijo s pariškim Louvrom in drugimi svetovnimi muzeji; po kapaciteti na število prebivalcev neke države pa je NG primerljiva z Louvrom, čeprav se zdi, da je pariški muzej v razširjeni verziji in z več vhodi pod piramido enormno velik in doseže na leto osem milijonov obiskovalcev.
Če jih bo letos Narodna galerija zabeležila 400 tisoč ali še kaj več, bo to velik uspeh. Odvisno je od organizacije in obveščenosti tujih turistov, ki se bolj zadržujejo ob Ljubljanici ali gredo le še na Ljubljanski grad, medtem ko jih vodiči ne peljejo po galerijah, saj to ni v njihovem programu. Ali to pomeni, da promenada proti Tivoliju ne obstaja več?
Ivan Prijatelj je že leta 1905 želel, da bi bila Narodna galerija v resnici na Ljubljanskem gradu in da bi nanj vozila vzpenjača po švicarskem zgledu, a ga župan Ivan Hribar ni poslušal in še manj upošteval. Podobno MOL danes bolj misli na Ljubljanski grad kot na Narodno galerijo, saj ni mestna, ampak državna.
Med pripombami obiskovalcev smo opazili kritiko pomanjkljivega usmerjanja oziroma pogrešajo pravo umetnostno razvojno ali časovno pot od dvorane do dvorane ali smer obiska. Ta opomba se zdi upravičena in bi jo morali nekako bolj odločno spoštovati, še posebej, če prihaja do gneče.
Pripomba je bila še na pomanjkanje klopi ali sedežev v dvoranah, tako da se obiskovalec malo odpočije, se vsede in vsaj za minuto bolj v miru razgleda okrog in okrog.
Nekdo je opazil ali sam na podlagi svojih izkušenj ugotovil, da bi za podrobnejši ogled Narodne galerije potreboval dve uri. V tem smislu pa je že potrebno razmišljati o skrbni ponudbi bifeja, poleg sladic vsaj še s sendviči, večjim številom miz in sedežev, saj morajo sedaj obiskovalci večinoma prositi, če lahko prisedejo k mizi, kjer nekdo že sedi.
Na slovenski kulturni praznik bo Narodna galerija odprta do desetih do osmih zvečer, pri čemer pa bodo do 18.30 kratka vodstva ob izbranih umetninah, ki jih bodo predstavili mag. Mateja Breščak, dr. Ferdinand Šerbelj, Alenka Simončič in dr. Andrej Smrekar.
Posebnost bo pevski nastop Nataše Loborec Perovšek v Slavnostni dvorani (11.30) z izbranimi slovenskimi narodnimi pesmimi, nastop Andreja Rozmana Roze (16.) in plesna predstava Neiztrohnjeno srce (19.).
Med umetniki, ki jih obiskovalci najbolj poznajo, je slavna slikarka Ivana Kobilca, tu med več slikami zastopana z obema najslavnejšima in najbolj priljubljenima slikama: Poletjem in Kofetarico, za katero pa Narodna galerija v knjigi – katalogu Sto umetnin Narodne galerije ni zapisala, kdo je njen lastnik, saj jo g. Peter Hribar lahko vzame nazaj.
Skladatelj Pavel Mihelčič je v komentarjih na FB zapisal, da je Kobilca zanj svetovna slikarka in da jo vedno bolj občuduje. Prav gotovo je Kobilca svetovna, še posebej, če pomislimo, da ženske v onem času, v bistvu pa vse do konca prve svetovne vojne, na akademijah in univerzah niso smele študirati; na voljo so jim bili zasebni ateljeji sicer priznanih slikarjev, kopiranje del v muzejih, na akademijah… Tako so ameriške slikarke najraje zahajale v Pariz. To pot pa je ubrala tudi Kobilca; poleg Dunaja, Münchna, Firenc, Berlina…
Ivana Kobilca – Mira Pintar, 1913
Rihard Jakopič je pisal o njej v Ljubljanskem zvonu že leta 1903 v spisu Slovenija se klanja Ljubljani, o njeni alegorijski sliki s tem naslovom. Mecen slike za ljubljansko mestno dvorano je bil vladika Josip Juraj Strossmayer.
Jakopič je Kobilco v prvem delu zapisa zelo hvalil, češ da je “skoraj edina med slovenskimi umetniki, ki je vrhunec svoje umetnosti že dosegla”, medtem ko se po Jakopičevem mnenju drugi slovenski slikarji svojemu cilju šele bližajo, še “iščejo in tavajo v bodočnost”, kot pravi tega leta Jakopič. Z Jakopičem bi se dalo na dolgo polemizirati, kdaj umetnik svoj vrhunec že doseže, če pa ima le dobrih štirideset let ?!
Ivana Kobilca – Slovenija se klanja Ljubljani, 1903, olje na platnu, slika visi v veliki sejni dvorani ljubljanske Mestne hiše
Čeprav Jakopič omenjeno sliko opredeljuje, kot da njena “podoba priča, da imajo tudi Slovenci umetnike, ki so sposobni izvršiti največje kompozicije, ki se lahko merijo s sličnimi deli tuje umetnosti,” jo je v čisto likovnem smislu ali kot kritik ocenil bolj zadržano, oziroma kar negativno, češ da so časi alegorij minili, in da ljudje, ki se klanjajo Ljubljani, niso reprezentanti raznih stanov, da se je uklonila naročniku, “da se je spretno izognila vsemu, kar bi moglo vznemirjati miroljubne živce občinstva; pravih namenov pa slika ni dosegla.”…
Te slike v Narodni galeriji ni, saj je na Magistratu. Za tamkajšnji prostor pa je Jakopič ocenil, da je premajhna. Nekateri so vse do danes potegnili sklep, češ da je Jakopič v resnici želel sicer osem let starejšo Kobilco uničiti.
Ivana Kobilca – Pariška branjevka, 1892
Jakopič je vedel, da je Kobilca bila na Dunaju, kjer je v galeriji akademije kopirala slike starih mojstrov, potem deset let v Münchnu, v Parizu sodelovala na slovitem Salonu leta 1891 (sliki Poletje in Likarice) ter prejela posebno priznanje.
V Parizu je bila v letih 1891 in 1892; tega leta je slikala v Barbizonu, leta 1894 obiskala Firence, od 1897 do 1905 živela v Sarajevu, od 1906 do 1914 v Berlinu in nazadnje v Ljubljani… Svoje retrospektive tu ni dočakala, saj so ji jo pripravili šele po smrti; leta 1929.
Je pa v Narodni galeriji na ogled Kobilčin Avtoportret v belem iz okrog leta 1910
Ivana Kobilca – Kofetarica, 1888
Ko je Kobilca, ki je bila rojena leta 1861, sliko Slovenija se klanja Ljubljani naslikala, je bila že zrela umetnica, a je potem živela še do leta 1926.
Ivana Kobilca – Poletje, 1889 – 1890
Čeprav Jakopič trdi, da je Kobilca svoj vrhunec že dosegla, pa omenja le dve njeni sliki, ki sta bili na ogled na Prvi slovenski razstavi leta 1900 v Mestnem domu (danes Lutkovno gledališče oziroma Šentjakobsko gledališče). To sta bili Likarice in V zelenju, a je že pred tem naslikala slavni sliki Poletje (1889 -1890) in Kofetarica (1888), ki pa ju Jakopič leta 1903 zamolči.
Ivana Kobnilca – Portret dekleta v naslonjaču, 1892
Narodna galerija je za stalno zbirko za obdobje enega leta iz Budimpešte pridobila Kobilčino sliko, ki jo je odkupil avstrijski cesar Franc Jožef II. za svoje cesarske zbirke in je pristala v Muzeju lepih umetnosti. To je Portret dekleta v naslanjaču iz leta 1892, ko je bila Kobilca v Parizu in je portretiranka mlada Parižanka.
Fotografija prve razstave Ivane Kobilca leta 1889 v drugem nadstropju realke v Ljubljani
Ivana Kobilca je postavljena ob slikarju Antonu Ažbetu
Ponedeljkove razlage umetnin in vodstva po galeriji se bodo začela takoj po odprtju galerije ob deseti uri pa vse do 18.30.
Vzporedno pa bo potekal program S skicirko po galeriji, ko se bo lahko vsakdo preizkusil v risanju pred določenimi deli pod mentorskim vodstvom slikark Tanje Milharčič in Teje Vučko.
Poseben program bo še za otroke; celodnevni okrog Robbovega vodnjaka.
Marijan Zlobec